¹ Ko so pa slišali vsi kralji Amorejcev, ki so bili na tej strani Jordana proti zahodu, in vsi kralji Kanaancev, ki so bivali ob morju, kako je posušil Gospod jordanske vode pred sinovi Izraelovimi, dokler niso prešli, jim je skopnelo srce in jim ni ostalo nič poguma, zaradi sinov Izraelovih.

² Tisti čas veli Gospod Jozuetu: Naredi si kamenenih nožev, in obreži zopet sinove Izraelove vdrugič.

³ In naredil si je Jozue kamenenih nožev in obrezal sinove Izraelove ob Hribu neobreze.

⁴ To pa je vzrok, zakaj jih je obrezal Jozue: vse ljudstvo, ki je šlo iz Egipta, kar jih je bilo moških, sposobnih za vojsko, so pomrli v puščavi po poti, ko so šli iz Egipta.

⁵ In ljudstvo vse, ki je izšlo, je bilo obrezano; toda vse ljudstvo, kar se ga je rodilo v puščavi ob potovanju po odhodu iz Egipta, ni bilo obrezano.

⁶ Zakaj sinovi Izraelovi so hodili štirideset let po puščavi, dokler ni poginil ves tisti narod, vojaški možje, ki so bili odšli iz Egipta, zato ker niso poslušali Gospodovega glasu; katerim je prisegel Gospod, da jim ne da videti dežele, ki je zanjo prisegel Gospod njih očetom, da nam jo da, deželo, v kateri teče mleko in med.

⁷ A njih otroke, ki jih je Gospod postavil na njih mesto, je obrezal Jozue; kajti bili so neobrezani, ker jih nihče ni obrezoval na poti.

⁸ In ko so končali obrezo vsega naroda, so ostali utaborjeni na svojem mestu, dokler niso ozdraveli.

⁹ In Gospod reče Jozuetu: Danes sem odvalil z vas sramoto Egipčanov; zato se je imenovalo tisto mesto Gilgal¹ do tega dne.

1. T. j. odval.

¹⁰ In ko so sinovi Izraelovi taborili v Gilgalu, so praznovali pasho štirinajsti dan meseca proti večeru, na poljanah Jerihovih.

¹¹ In jedli so od starega žita te dežele drugi dan po pashi, opresne kruhe in opraženo zrnje v isti dan.

¹² In mana je preminila drugi dan, ko so jedli od žita tiste dežele, in Izraelovi sinovi niso več dobili mane, ampak jedli so od pridelkov Kanaanske dežele tisto leto.

¹³ Zgodi se pa, ko je bil Jozue pri Jerihu, da povzdigne oči in gleda, in glej, nasproti mu stoji mož s potegnjenim mečem v roki. In Jozue gre k njemu in mu reče: Si li ti naš ali naših sovražnikov?

¹⁴ On reče: Ne, temuč knez sem vojske Gospodove; sedaj sem prišel. In Jozue pade z obličjem na tla in moli ter mu reče: Kaj pravi gospod moj svojemu hlapcu?

¹⁵ In knez vojske Gospodove veli Jozuetu: Sezuj obuvalo z nog svojih, zakaj mesto, ki stojiš na njem, je sveto. In Jozue stori tako.