¹ To so besede, ki jih je Mojzes govoril vsemu Izraelu vzhodno od Jordana v puščavi, v nižini¹ nasproti Sufu, med Paranom in Tofelom in Labanom in Hazerotom in Dizahabom.

1. Hebr. Araba, t. j. nižina ob Jordanu in Mrtvem morju.

² Enajst dni hoda je to od Horeba, na poti na Seirsko goro, do Kades-barnee.

³ V štiridesetem letu, prvi dan enajstega meseca, je govoril Mojzes Izraelovim sinovom vse, kar mu je bil Gospod zapovedal zanje;

⁴ potem ko je bil porazil Sihona, kralja Amorejcev, ki je prebival v Hesbonu, in Oga, kralja basanskega, ki je prebival v Astarotu in v Edreju.

⁵ Onostran Jordana, v deželi Moabovi, je začel Mojzes razlagati ta zakon, rekoč:

⁶ Gospod, Bog naš, nam je govoril na Horebu takole: Dosti dolgo ste prebivali na tej gori;

⁷ obrnite se in odpotujte ter pojdite h gorovju Amorejcev in k vsem njih sosedom v nižini na gorovju in v nižavi, proti Jugu in proti morskemu obrežju, v deželo Kanaanca in k Libanonu, tja do reke, do velereke Evfrata.

⁸ Poglejte, izročam vam to deželo; pojdite vanjo in posedite deželo, za katero je Gospod prisegel vašim očetom, Abrahamu, Izaku in Jakobu, da jo hoče dati njim in njih semenu za njimi.

⁹ A jaz sem vam rekel v tistem času: Ne morem vas nositi sam.

¹⁰ Gospod, vaš Bog, vas je razmnožil, da vas je danes, glejte, mnogo kakor zvezd na nebu.

¹¹ Gospod, očetov vaših Bog, razmnóži vas še tisočkrat in blagoslovi vas, kakor vam je obljubil!

¹² Kako pa naj sam prenašam vaše težave, vaše breme in vaše prepire?

¹³ Oskrbite si modre može, razumne in poznane po vaših rodovih, da vam jih postavim za poglavarje.

¹⁴ In odgovorili ste mi, rekoč: Reč, o kateri praviš, je dobra, da jo storimo.

¹⁵ Vzel sem torej načelnike vaših rodov, modre može in poznane, in postavil sem vam jih za poglavarje, za vojvode čez tisoč, vojvode čez sto, vojvode čez petdeset in vojvode čez deset, in za oblastnike po vaših rodovih.

¹⁶ In naročil sem takrat sodnikom vašim, rekoč: Zaslišujte pravde svojih bratov in pravično sodite vsakega in njegovega brata in tujca, ki biva ž njim.

¹⁷ Ne ozirajte se na osebe v sodbi, temuč poslušajte malega kakor velikega; nikogar se ne bojte, zakaj Božja je sodba. Zadeva pa, ki bi vam bila pretežka, dejte, da pride predme, da jo slišim.

¹⁸ In zapovedal sem vam takrat vse, kar naj delate.

¹⁹ Tedaj smo odrinili s Horeba in šli skozi vso to puščavo, ki je velika in grozovita, kakor ste videli, po poti v gorovje Amorejcev, kakor nam je bil zapovedal Gospod, Bog naš; in prišli smo v Kades-barneo.

²⁰ Tu sem vam rekel: Prišli ste h gorovju Amorejcev, katero nam daje Gospod, Bog naš.

²¹ Poglej, izročil ti je deželo Gospod, Bog tvoj: pojdi gori, posedi jo, kakor ti je obljubil Gospod, očetov tvojih Bog. Ne boj se in ne plaši se!

²² Nato ste vsi pristopili k meni in dejali: Naj pošljemo može pred seboj, da nam razgledajo to deželo ter nam povedo, po kateri poti naj gremo vanjo in v katera mesta pridemo.

²³ To se mi je dobro videlo; vzel sem torej izmed vas dvanajst mož, iz vsakega rodu enega.

²⁴ Ti so krenili na pot in so šli v gore in prišli do potoka Eškola in si jo ogledali;

²⁵ in so vzeli s sabo od tiste dežele sadu in prinesli sem k nam, in so nam sporočili, govoreč: Dobra je dežela, ki nam jo hoče dati Gospod, Bog naš.

²⁶ Ali niste hoteli iti gori; upirali ste se povelju Gospoda, Boga svojega,

²⁷ in mrmrali ste po šatorih in govorili: Gospod nam je sovražen, zato nas je odpeljal iz Egiptovske dežele, da nas da Amorejcem v pest, da nas pokončajo.

²⁸ Kam hočemo iti? Naši bratje so nam v obup zapeljali srce, govoreč: To ljudstvo je večje in višje postave od nas, mesta so velika in do neba obzidana, vrhutega smo tam videli sinove Enakimov.

²⁹ Pa sem vam rekel: Ne strašite se in ne boj te se jih!

³⁰ Gospod, Bog vaš, ki gre pred vami, se bo bojeval za vas, prav kakor vam je storil v Egiptu pred vašimi očmi

³¹ in v puščavi, kjer si videl, da te je nosil Gospod, Bog tvoj, liki mož, ki nosi svojega sinčka, po vsej poti, po kateri ste šli, dokler niste dospeli do tega kraja.

³² A navzlic temu niste verovali v Gospoda, Boga svojega,

³³ ki je hodil po poti pred vami, da vam poišče mesta, kjer naj bi si razpeli šatore, po noči v ognju, da vidite pot, po kateri vam je iti, a po dne v oblaku.

³⁴ Ko pa je Gospod slišal glas vaših besed, se je razsrdil in prisegel, rekoč:

³⁵ Nobeden teh mož, nihče iz tega hudega rodu ne bo videl tiste dobre dežele, za katero sem prisegel njih očetom, da jim jo dam,

³⁶ razen Kaleba, sinu Jefunovega, on jo bo videl: njemu in njegovim otrokom hočem dati deželo, po kateri je stopal, zato ker je zvesto hodil za Gospodom.

³⁷ Tudi nad menoj se je srdil Gospod zaradi vas in rekel: Tudi ti ne prideš vanjo.

³⁸ Jozue, sin Nunov, ki ti služi, pride vanjo: njega ohrabri! zakaj on razdeli Izraelu dediščino.

³⁹ Otročiči vaši pa, o katerih ste dejali, da pridejo v plen, in sinovi vaši, ki še ne poznajo ne dobrega, ne hudega, ti pridejo vanjo, njim jo dam in oni jo posedejo.

⁴⁰ Vi pa se obrnite in popotujte v puščavo po poti k Rdečemu morju.

⁴¹ Tedaj ste odgovorili in mi rekli: Grešili smo zoper Gospoda; hočemo pa iti gori in se bojevati, prav kakor nam je zapovedal Gospod, Bog naš. In pripasali ste si vsak svoj meč, in lahkomiselno ste ubrali pot v gorovje.

⁴² Gospod pa mi je rekel: Véli jim, ne hodite gori in ne bojujte se, zakaj jaz nisem med vami, da ne boste poraženi pred sovražniki svojimi.