¹ Poslušajte, nebesa, ker hočem govoriti, in zemlja naj čuje moj ih ust besede!

² Kaplja naj kot dež nauk moj, pada liki rosa govor moj, kakor pršica na mlado travo, kakor moča na zelenjavo,

³ kajti oznanjati hočem ime Gospodovo. Priznajte velikost našemu Bogu!

⁴ On je Skala, njegovo delo je popolno, ker vse poti njegove so pravica; mogočen Bog zvestobe je, krivičnosti ni v njem, pravičen in resničen je.

⁵ Popačeno so ravnali ž njim, ne kot njegovi otroci, madež je na njih: izprijen rod so in zvit.

⁶ Ali tako povračaš Gospodu, o neumno in nespametno ljudstvo? Ni li on oče tvoj, ki si te je pridobil? On te je naredil in te utrdil.

⁷ Spomni se starodavnih dni, pomisli na leta minulih rodov! Vprašaj očeta svojega, on ti oznani, starce svoje, in ti povedo!

⁸ Ko je Najvišji delil narodom dediščino, ko je razdruževal človeške otroke, je določil meje ljudstvom po številu Izraelovih sinov.

⁹ Zakaj Gospodov delež je ljudstvo njegovo, Jakob je njemu odmerjena dediščina.

¹⁰ Našel ga je v deželi puščave, v pustinji, v tuljenju divjega kraja; obdal ga je, pazil je nanj, varoval ga je kakor očesa svojega punčico.

¹¹ Kakor orel izpodbuja k letanju gnezdnike svoje in nad svojimi mladiči leta, razprostira peruti svoje, jih nanje jemlje in jih nosi na krilih svojih:

¹² tako ga je Gospod sam vodil in ni bilo ž njim tujega boga nobenega.

¹³ Dal mu je, da jezdi čez višine dežele, in jedel je sadove polja, in dal mu je srkati med iz skale in olje iz kremenja;

¹⁴ maslo od goved in mleko od ovac, s tolstino jagnjet pitanih in ovnov, basanskih sinov, in kozličev z najboljšim jedrom pšenice; tudi si pil grozdovo kri, vino močno.

¹⁵ In Ješurun je odebelel in je brcal; odebelil si se in izpital in močan si postal – tedaj je zapustil Boga, ki ga je ustvaril, in za malo je štel Skalo rešenja svojega.

¹⁶ Razvnemali so ga s tujimi bogovi, z gnusobami so ga dražili v jezo.

¹⁷ Darovali so hudim duhovom, ki niso Bog, bogovom, ki jih niso poznali, novim bogovom, ki so pred kratkim nastopili, ki se jih niso bali vaši očetje.

¹⁸ Vnemar si pustil Skalo, ki te je plodila, in Boga mogočnega, ki te je rodil, si pozabil.

¹⁹ In Gospod je videl, in jih je zavrgel, vznevoljen nad sinovi in hčerami svojimi.

²⁰ Rekel je: Skriti jim hočem obličje svoje, gledal bom, kaj bode njih konec; ker so silno popačen rod, otroci, ki ni v njih nič vere.

²¹ Razvneli so me s tistim, kar ni Bog mogočni, dražili so me v jezo z ničemurnostmi svojimi: tudi jaz jih razvnamem s tistimi, ki niso ljudstvo, razdražim jih z nespametnim poganskim narodom.

²² Kajti ogenj se je vnel po mojem srdu in bo gorel do najspodnjega pekla, in požre zemljo z obrodkom njenim in vžge podstave gorá.

²³ Nakopičim nadnje nesreče; pšice svoje uporabim proti njim.

²⁴ Obnemorejo od lakote, požre jih vročica in strupena kuga; pošljem mednje zobe zverin in strup tistih, ki se plazijo po prahu.

²⁵ Zunaj jih naj mori meč in v hišah strah, mladeniča in devico, dojenca in starca.

²⁶ Rekel bi: Razpihnem jih, izbrišem njih spomin med ljudmi,

²⁷ ako bi se ne bal sovražnikove žalitve, da ne bi njih zatiralci napak umeli, da ne bi govorili: Naša roka je vzvišena in Gospod ni vsega tega storil.

²⁸ Zakaj narod so, ki si ne zna svetovati, in razumnosti ni v njih.

²⁹ O da bi bili modri, bi bili razumeli to, pomislili bi bili zadnji konec svoj!

³⁰ Kako bi mogel eden poditi jih tisoč in dva pognati v beg deset tisoč? Ne li zato, ker jih je prodala njih Skala in jih sovražnikom izročil Gospod?

³¹ Ni namreč njih skala kakor naša Skala; sovražniki naši sami naj to presodijo!

³² Zakaj njih vinska trta je od trte sodomske in s poljan Gomorskih: njih grozdje je strupeno grozdje, trpke so njih jagode.

³³ Njih vino je kakor zmajev sline in grozoviti strup gadov.

³⁴ Ni li to shranjeno pri meni, zapečateno med mojimi zakladi?

³⁵ Moje je maščevanje, jaz povrnem ob času, ko jim opolzne noga: kajti blizu je dan njih pogube, in kar jim je določeno, pride hitro.

³⁶ Zakaj Gospod se potegne za pravdo svojega ljudstva, in hlapcev svojih se usmili, ko uvidi, da je pošla njih moč in da nikogar ni več, ne uklenjenega, ne prostega.

³⁷ In poreče: Kje so njih bogovi, skala, h kateri so pribegali?

³⁸ ki so jedli njih žrtev tolstino in pili njih pitnih daritev vino? Vstanejo naj in vam pomorejo, bodo naj vam pokrovitelji!

³⁹ Poglejte zdaj, da jaz, jaz sem vedno isti ter da ni boga zraven mene: jaz umorim in oživim, jaz udarim in ozdravim, in ni ga, ki bi otel iz moje roke.

⁴⁰ Kajti roko svojo dvigam proti nebu in pravim: Vekomaj živim!

⁴¹ Kadar nabrusim bliskavi meč svoj in roka moja seže po sodbi, se bom maščeval nad nasprotniki svojimi in povrnem sovražilcem svojim.

⁴² Upijanim pšice svoje s krvjo in meč moj bo žrl meso – s krvjo ubitih in ujetih, z glave vojvod sovražnikovih.

⁴³ Veselite se, poganski narodi, z ljudstvom njegovim! zakaj on bo maščeval kri svojih hlapcev in osveto povrne svojim nasprotnikom, in izvrši poravnavo za deželo svojo, za ljudstvo svoje.

⁴⁴ In prišel je Mojzes ter govoril vse besede te pesmi na ušesa ljudstvu, on in Jozue, sin Nunov.

⁴⁵ In ko je do konca izgovoril vse te besede vsemu Izraelu,

⁴⁶ jim reče: Vtisnite si v srce vse besede, ki vam jih danes izpričujem; zato da zapoveste otrokom svojim, da hranijo in izpolnjujejo vse besede tega zakona.

⁴⁷ Zakaj to ni prazna beseda za vas, marveč to je vaše življenje, in po tej besedi boste podaljšali svoje dni v zemlji, v katero greste čez Jordan, da jo posedete.

⁴⁸ In Gospod je govoril Mojzesu tisti dan, rekoč:

⁴⁹ Pojdi na to gorovje Abarim, na goro Nebo, ki je v deželi Moabski nasproti Jerihu, in poglej deželo Kanaansko, ki jo dam v lastnino sinovom Izraelovim,

⁵⁰ in umri na gori, na katero pojdeš, in boš zbran k svojemu ljudstvu, kakor je umrl Aron, tvoj brat, na gori Horu in je bil zbran k ljudstvu svojemu;

⁵¹ zato ker sta mi bila nezvesta med sinovi Izraelovimi pri Vodi prepira v Kadesu v Zinski puščavi, ker me nista svetega izkazala sredi sinov Izraelovih.