¹ Pesem ukovita Asafova. Poslušaj, ljudstvo moje, nauk moj; nagnite uho svoje govoru mojih ust.

² V priliki odprem usta svoja; od sebe dam skrivnosti časov nekdanjih,

³ Kar smo slišali in znali, ko so nam pravili pradedje naši.

⁴ Prikrivali ne bodemo njih otrokom, naslednjemu rodu, da oznanjajo hvalo Gospodovo in moč njegovo, in čudovita dela njegova, katera je storil.

⁵ Ker ustanovil je pričanje v Jakobu in postavil zakon v Izraelu, ko je zapovedal pradedom našim, oznanjati svojim otrokom.

⁶ Da vedó, naslednji rod, otroci prihodnji, in vstanejo ter oznanjajo otrokom svojim.

⁷ Upanje svoje naj stavijo v Boga, in ne pozabijo naj dejanj Boga mogočnega, temuč hranijo naj zapovedi njegove.

⁸ In ne bodejo naj kakor njih pradedje, rod trdovraten in uporen; rod, kateri ni popravil srca svojega, in katerega duh ni bil stanoviten proti Bogu mogočnemu,

⁹ Kakor nasledniki Efrajmovi, kateri oboroženi streljajo z lokom in hrbte obračajo ob času bitve.

¹⁰ Ohranili niso zaveze Božje, in branili so se hoditi po zakonu njegovem,

¹¹ Pozabivši dejanj njegovih, in čudovitih del njegovih, katera jim je bil pokazal.

¹² Pred pradedi njihovimi je delal čuda, v deželi Egiptovski, na polji Taniškem.

¹³ Razklal je bil morje, da jih je prepeljal čez, in postavil je vode, kakor kùp.

¹⁴ In spremljal jih je z oblakom podnevi, in vso noč sè svetlim ognjem.

¹⁵ Razklal je bil skale v puščavi, da bi pijačo pripravil v valovih preobilo.

¹⁶ Valove je izpeljal iz skale, in vode dol spuščal kakor reke.

¹⁷ Vendar so dalje grešili še zoper njega, in dražili Najvišjega v sami suhi deželi.

¹⁸ In izkušajoč Boga mogočnega v srci svojem, térjali so jedi po svojega srca želji.

¹⁹ In grdo govoreč zoper Boga, rekli so: "Ali bi mogel Bog mogočni napraviti mizo v tej puščavi?

²⁰ Glej, tako je udaril skalo, da so tekle vode, in potoki so se udrli, ali bi mogel dati tudi živeža? ali bi pripravil mesa svojemu ljudstvu?"

²¹ Zato je Gospod slišal in se razjaril; in ogenj se je bil vnel zoper Jakoba, in jeza je tudi gorela zoper Izraela.

²² Ker niso verovali v Boga, in niso zaupali v blaginjo njegovo.

²³ Dasi je bil zapovedal gornjim oblakom zgoraj in odprl vrata nebeška,

²⁴ In dežil nad nje máno za jed in dajal žito nebeško;

²⁵ Kruh najmočnejših je jedel vsak; popotnico jim je pošiljal do sitega.

²⁶ Zagnal je sever na nebesih, in z močjo svojo pripeljal jug.

²⁷ Ko je dežil nad nje meso kakor prah, in kakor morski pések tiče krilate;

²⁸ Metal jih je med šatore, okolo prebivališč svojih.

²⁹ In jedli so in bili so nasiteni močno, in česar so poželeli, prinesel jim je.

³⁰ Še niso bili iznebili se poželenja svojega, še je bila jed njih v njihovih ustih;

³¹ Ko je jeza Božja goreča proti njim morila med najmočnejimi iz med njih in pokončavala mladeniče Izraelske.

³² Po vsem tem so še grešili in niso verovali zavoljo čudovitih dél njegovih.

³³ Zatorej je pogubljal v ničemurnosti njih dní, in njih leta v strahu.

³⁴ Ko jih je pobijal, ako so popraševali po njem in izpreobrnivši se zjutraj iskali Boga mogočnega,

³⁵ Spomnivši se, da je bil Bog njih skala in Bog mogočni najvišji njih rešnik;

³⁶ Če tudi so ga hoteli varati z usti svojimi, in so z jezikom svojim lagali se njemu,

³⁷ In srce njihovo ni bilo obrneno proti njemu, in niso bili stanovitni v zavezi njegovi:

³⁸ Vendar je on usmiljen opíral krivico, tako da jih ni pogubil; in odvračal je svoj srd obilo, in ní vnemal vse jeze svoje,

³⁹ Spomnivši se, da so meso, veter, ki gre in se ne vrne.

⁴⁰ Kolikokrat so ga razdražili v puščavi; žalili so ga v samoti!

⁴¹ Ki so hitro izkušali Boga mogočnega, in žalili Svetega Izraelovega.

⁴² Ne spomnivši se roke njegove, dné, ko jih je bil otél sovražnika.

⁴³ Ko je v Egiptu delal znamenja svoja, in čuda svoja na polji Taniškem.

⁴⁴ Ko je v kri izpremenil njih potoke, in reke njih, da bi ne mogli piti.

⁴⁵ Izpustil je nad njé živali krdelo, da bi jih pokončalo, in žabe, da jih uničijo.

⁴⁶ In dal je njih sad murnu in kobilici njih delo.

⁴⁷ Pobil je s točo njih trte in smokve njih z ognjem, ki je pokončal vse, kamor je prišel.

⁴⁸ Dal je tudi isti toči njih živali, in njih čede žarjavici ognjeni.

⁴⁹ Izpustil je nad nje jeze svoje žar, srd in nevoljo in stisko, pošiljajoč oznanovalce nesreče.

⁵⁰ Pretehtal je k jezi svoji pot, smrti ni ubranil njih življenja; in živali njih izročil je kugi.

⁵¹ In udaril je vse prvorojeno v Egiptu; prvino moči v šatorih Kamovih.

⁵² In prepeljal je kakor ovce ljudstvo svoje, in vodil jih je kakor čede po puščavi.

⁵³ In peljal jih je varno tako, da se niso bali, potem ko je bilo morje pokrilo njih sovražnike.

⁵⁴ Pripeljal jih je do meje svetosti svoje, gore té, katero je pridobila desnica njegova.

⁵⁵ Izgnal je izpred njih obličja narode in storil, da so pripali vrvi posesti in prebivali so v njih šatorih Izraelovi rodovi.

⁵⁶ Vendar so izkušali in razdražili Boga najvišjega, in pričanj njegovih niso se držali.

⁵⁷ Temuč obrnili so se ter ravnali izdajalsko, kakor njih pradedje; obrnili so se kakor lok goljufen,

⁵⁸ Ker dražili so ga z višinami svojimi in svojimi maliki, do ljubosumnosti so ga razvneli.

⁵⁹ Slišal je Bog in se razsrdil, in zavrgel je silno Izraela.

⁶⁰ Tako, da je zapustivši prebivališče v Silu, šator, katerega je bil postavil med ljudmi,

⁶¹ Dal v sužnjost svojo moč, in slavo svojo sovražniku v pest.

⁶² In izročil je meču ljudstvo svoje, ker se je bil razsrdil zoper posestvo svoje.

⁶³ Ogenj je pokončal mladeniče njegove, in device njegove niso se hvalile.

⁶⁴ Duhovniki njegovi padli so pod mečem, in vdove njegove niso jokale.

⁶⁵ Potem se je zbudil Gospod, kakor da bi bil spal, kakor korenjak, pojoč po vinu.

⁶⁶ In udaril je sovražnike svoje nazaj; sramoto večno jim je naložil.

⁶⁷ Slednjič je zavrgel šator Jožefov in rodú Efrajmovega ni izvolil.

⁶⁸ Izvolil pa je rod Judov, goro Sijonsko, da bi jo ljubil.

⁶⁹ Zidal je enako najvišjim gradovom svetišče svoje, namreč v deželi, katero je utrdil.

⁷⁰ In izvolil je Davida hlapca svojega, in vzel ga iz ograje čede,

⁷¹ Peljal ga je od doječih, da bi pasel Jakoba, ljudstvo svoje in Izraela, posestvo svoje,

⁷² Kateri jih je pasel po poštenosti srca svojega, in vodil jih je z najvišjo razumnostjo svojih rok.