¹ In ko je to slišal kralj Ezekija, si je raztrgal oblačila in pokril se je z raševino in šel v hišo Gospodovo.

² In pošlje Eljakima, načelnika dvorca, in Sebna, pisarja, ter starejšine duhovnikov, pokrite z raševino, k proroku Izaiju, sinu Amozovemu.

³ In ti mu reko: Tako pravi Ezekija: Dan stiske in strahovanja in zasramovanja je ta dan; kajti otroci so prišli do poroda, a moči ni za porod.

⁴ Morda bo slišal Gospod, Bog tvoj, vse besede Rabsakove, s katerimi ga je poslal kralj asirski, gospod njegov, sramotit Boga živega, in bo kaznoval besede, ki jih je slišal Gospod, Bog tvoj. Zato povzdigni molitev za ostanke, kar jih še je.

⁵ Ko so torej prišli hlapci Ezekija kralja k Izaiju,

⁶ jim reče Izaija: Tako povejte gospodu svojemu: Tako pravi Gospod: Ne boj se zaradi tistih besed, ki si jih slišal, ki so me ž njimi preklinjali hlapci kralja asirskega!

⁷ Glej, jaz mu vdahnem duha, da bo slišal glas in se vrnil v deželo svojo, in storim, da pade od meča v deželi svoji.

⁸ In ko se vrne Rabsak, najde kralja asirskega v boju zoper Libno; slišal je bil namreč, da se je umaknil od Lahisa.

⁹ V tem zasliši, da pravijo o Tirhaku, kralju v Etiopiji: Glej, prišel se je vojskovat zoper tebe! In pošlje zopet sporočnikov k Ezekiju z ukazom:

¹⁰ Tako govorite Ezekiju, kralju Judovemu, in recite: Naj te ne vara Bog tvoj, ki staviš nanj upanje, govoreč: Jeruzalem ne bo dan v roko kralja asirskega.

¹¹ Glej, sam si slišal, kaj so storili kralji asirski vsem drugim deželam, pokončavši jih docela, in ti bi se otel?

¹² Ali so bogovi narodov oteli tiste, ki so jih pogubili očetje moji, Gozana in Harana in Rezefa in sinove Edena, ki so bili v Telasarju?

¹³ Kje je kralj hamatski in kralj arpadski in kralj mesta Sefarvaima in Hene in Ive?

¹⁴ In ko Ezekija prejme pismo iz roke sporočnikov in ga prebere, gre gori v hišo Gospodovo in ga razgrne pred Gospodom.

¹⁵ In molil je Ezekija pred Gospodom, govoreč: O Gospod, Bog Izraelov, ki stoluješ nad kerubi, ti si Bog, ti edini vsem kraljestvom na zemlji, ti si ustvaril nebesa in zemljo!

¹⁶ Nagni uho svoje, Gospod, in poslušaj, odpri oči svoje, Gospod, in poglej! In poslušaj besede Senaheriba, s katerimi ga je poslal sramotit Boga živega!

¹⁷ Res je, Gospod, opustošili so kralji asirski one narode in njih dežele

¹⁸ in so pometali njih bogove v ogenj, zakaj niso bili bogovi, ampak rok človeških delo, les in kamen; zato so jih pogubili.

¹⁹ Sedaj torej, Gospod, Bog naš, reši nas, prosim, iz roke njegove, da naj spoznajo vsa kraljestva na zemlji, da si ti Gospod Bog, ti edini.

²⁰ Tedaj pošlje Izaija, sin Amozov, k Ezekiju in sporoči: Tako pravi Gospod, Bog Izraelov: Kar si molil k meni spričo Senaheriba, kralja asirskega, sem slišal.

²¹ To je beseda, ki jo je govoril Gospod o njem: Zaničuje te, zasmehuje te devica, hči sionska, za teboj maje glavo hči jeruzalemska.

²² Koga si sramotil in preklinjal? in zoper koga si zagnal svoj glas in ošabno povzdignil svoje oči? Zoper Svetnika Izraelovega!

²³ Po poslancih svojih si sramotil Gospoda, ko si govoril: Z množico svojih voz sem prišel na vrh gorá, do najvišje strani Libanona; in posekam visoke cedre njegove in najboljše ciprese njegove; vstopim tudi v najdaljnejše prenočišče njegovo, v gaj na vrtu njegovem.

²⁴ Jaz sem kopal in izpil tuje vodnjake, in s stopalom nog svojih hočem posušiti vse egiptovske reke.

²⁵ A nisi li slišal, da sem jaz to napravljal od zdavnaj in snoval od starih časov? Sedaj sem storil, da je prišlo to, da rušiš utrjena mesta v kupe razvalin.

²⁶ Zato so bili njih prebivalci slabotnih rok, prestrašeni in zbegani; bili so kakor trava na polju in kakor zelenjava mehka, kakor trava na strehah in kakor žito posmojeno, preden gre v latje.

²⁷ In sejo tvojo in odhod in prihod tvoj poznam, tudi divjanje tvoje zoper mene.

²⁸ Ker divjanje tvoje zoper mene in lahkoživstvo tvoje je prišlo do mojih ušes, zato denem svoj obroček v tvoj nos in uzdo svojo med ustnice tvoje, in povedem te nazaj po tistem potu, po katerem si prišel. –

²⁹ In to ti bodi v znamenje: to leto boste jedli, kar samo zraste, drugo leto pa, kar po tem priraste, v tretjem letu sejte in ženjite in sadite vinograde ter jejte njih sad.

³⁰ In kar se od hiše Judove ohrani, kar preostane, bo zopet poganjalo korenine spodaj in rodilo sad zgoraj.

³¹ Zakaj iz Jeruzalema izide ostanek in s Sionske gore tisti, ki se bodo rešili; gorečnost Gospoda nad vojskami stori to.

³² Zatorej pravi tako Gospod zastran kralja asirskega: Ne pride v to mesto in pšice ne ustreli sem, tudi ščita mu ne bo stavil nasproti, ne nanašal nasipov zoper njega.

³³ Po istem potu, po katerem je prišel, se vrne, v to mesto pa ne pride, govori Gospod.

³⁴ Zakaj branil bom to mesto, da ga rešim, zaradi sebe in zaradi Davida, hlapca svojega.

³⁵ In zgodi se to noč, da izide angel Gospodov ter jih pobije v asirskem ostrogu sto petinosemdeset tisoč; in ko so vstali zjutraj, glej, bili so vsi tisti trupla mrtvih.

³⁶ Senaherib torej, kralj asirski, se vzdigne in odide in se vrne in ostane v Ninivah.

³⁷ Tam je bilo, ko se je klanjal v hiši Nisroka, boga svojega, da ga Adramelek in Sarezer, sina njegova, udarita z mečem in pobegneta v deželo Araratsko. In kraljeval je sin njegov Esar-hadon namesto njega.