¹ Ne zavidaj hudobnim ljudem in ne želi bivati ž njimi;

² ker na pogubo misli njih srce in nadlego govore njih ustnice.

³ Z modrostjo se hiša zida in z umnostjo se utrdi;

⁴ in po znanju se napolnijo hrami z vsem blagom dragim in prijetnim.

⁵ Mož modri je močan in umni mož utrjuje krepkost svojo.

⁶ Kajti z razumnim vodstvom se boš srečno vojskoval in zmago pridobil z množico svetovalcev.

⁷ Previsoka je neumnežu modrost, pri vratih ne odpre svojih ust.

⁸ Kdor misli kaj hudega storiti, imenovali ga bodo gospodarja spletk.

⁹ Namera neumnosti je greh in zasmehovalec je gnusoba ljudem.

¹⁰ Če ti srce upade v čas stiske, majhna je krepost tvoja.

¹¹ Otmi nje, ki jih vlečejo v smrt, in ustavi jih, ki gredo na morišče!

¹² Če praviš: Glej, nismo vedeli tega! – ali ne bode on, ki srca pretehtava, pazil na to, in ki straži dušo tvojo, ne bo vedel tega? In ne povrne li vsakemu po delu njegovem?

¹³ Jej med, sin moj, ker je dober, in čisto strd, sladko tvojemu grlu;

¹⁴ spoznaj tudi, da je modrost dobra duši tvoji: če si jo dosegel, je zate bodočnost, in upanje tvoje se ne bo iztrebilo.

¹⁵ Ne preži, o brezbožnik, na pravičnega prebivališče, ne razdevaj počivališča njegovega!

¹⁶ Kajti sedemkrat pade pravični, a zopet vstane, brezbožni pa se zvrnejo v nesrečo.

¹⁷ Ko pade sovražnik tvoj, ne veseli se, in ko se zgrudi, ne radúj se srce tvoje;

¹⁸ da ne zagleda Gospod in ne bo hudo v očeh njegovih ter ne obrne od njega v tebe jeze svoje.

¹⁹ Ne srdi se zaradi hudodelnikov, ne zavidaj brezbožnim:

²⁰ kajti prihodnosti ne bode hudemu, brezbožnih svetilnica ugasne.

²¹ Boj se Gospoda, sin moj, in kralja, in z uporniki se ne druži:

²² kajti hipoma vstane njih nesreča, in kdo ve, kakšen bode konec njih let?

²³ Tudi to so izreki modrih: Ozirati se na osebo v sodbi ni dobro.

²⁴ Kdor pravi krivičniku: Pravičen si, klela ga bodo ljudstva, mrzeli narodi;

²⁵ tistim pa, ki ga karajo, bode prijaznost in pride jim blagoslov dobrega.

²⁶ Ustne poljublja, kdor besede prave odgovarja.

²⁷ Opravi zunaj delo svoje in pripravi si ga na polju, potem lahko zidaš hišo svojo.

²⁸ Ne bodi brez sile priča zoper bližnjega svojega, in zakaj bi varal z ustnami svojimi?

²⁹ Ne govóri: Kakor mi je storil, tako mu storim, vsakemu povrnem po delu njegovem.

³⁰ Šel sem mimo polja lenega moža in mimo vinograda človeka brezumnega:

³¹ pa glej, plevel ga je docela porastel, s koprivami je bilo pokrito površje njegovo in kamenena ograja njegova je bila podrta.

³² Tedaj sem gledal in v srcu preudarjal in, videč to, sem posnel nauk:

³³ Malo zaspati, malo zadremati, malo roke sklenivši ležati,

³⁴ v tem pride kakor uren popotnik uboštvo tvoje in potreba tvoja kakor oboroženec.