¹ Odpri vrata svoja, o Libanon, da požre ogenj tvoje cedre!

² Tuli, o jelka, ker je padla cedra, ker so mogočni opustošeni! Tulite, hrastje v Basanu, ker je neprodirni gozd posekan!

³ Glasno tulijo pastirji, ker je njih veličastvo opustošeno; glasi se rjovenje mladih levov, ker pokončana je ošabnost Jordanova.

⁴ Tako je rekel Gospod, Bog moj: Pasi ovce, ki so namenjene v zakol,

⁵ katerih gospodarji jih moré, pa si ne štejejo v greh; kateri jih pa prodajajo, govore: Hvaljen bodi Gospod, kajti obogatim! in njih pastirji jim ne prizanašajo.

⁶ Kajti ne bom več prizanašal prebivalcem dežele, govori Gospod; temuč glej, jaz izročim ljudi, vsakega v pest bližnjemu njegovemu in kralju njegovemu v pest; in razbijejo deželo, in iz njih pesti jih ne otmem.

⁷ In pasel sem ovce namenjene v zakol, torej najmedlejše izmed črede; in vzel sem si dve palici, eno sem imenoval Ljubeznivost, drugo pa Združenje, in pasel sem ovce.

⁸ In odpravil sem tri pastirje v enem mesecu. A duša moja se je vznevoljila zaradi njih, pa tudi njih duši sem se zgnusil.

⁹ Tedaj sem rekel: Ne bom vas pasel več; kar umira, naj umre, in kar gine, naj pogine, ostali pa naj žro sleherni svojega bližnjega meso.

¹⁰ In vzel sem palico svojo, Ljubeznivost, in jo zlomil, da bi raztrgal zavezo svojo, ki sem jo bil sklenil z vsemi ljudstvi.

¹¹ In bila je raztrgana tisti dan; in tako so spoznali najmedlejši iz črede, ki so pazile name, da je bila beseda Gospodova.

¹² In sem jim dejal: Če se vam dobro zdi, dajte mi plačilo moje, če pa ne, pustite. Tedaj so odtehtali meni v plačilo trideset srebrnikov.

¹³ Nato mi veli Gospod: Vrzi jih lončarju, tisto lepo ceno, s katero so me cenili. In vzel sem trideset srebrnikov in jih vrgel v hišo Gospodovo, lončarju.

¹⁴ Nato sem zlomil drugo palico svojo, Združenje, da razdružim bratovščino med Judo in Izraelom.

¹⁵ Potem mi veli Gospod: Vzemi si še neumnega pastirja pripravo.

¹⁶ Kajti glej, jaz obudim pastirja v deželi, ki ne bo skrbel za tiste, ki ginejo, ne bo iskal razkropljenih, ne bo zdravil ranjenih, tudi zdravega ne bo redil, temuč bo jedel meso pitanih in trgal njih parklje.

¹⁷ Gorje ničvrednemu pastirju, ki zapušča čredo! Meč pridi nad njegovo ramo in nad desno oko njegovo! Rama njegova usahne docela in desno oko mu oslepi.