¹ Mojzes pa odgovori in reče: Glej, pa oni mi ne bodo verovali in ne bodo poslušali glasu mojega, ampak porečejo: Ni se ti prikazal Gospod.

² In Gospod mu reče: Kaj je to v tvoji roki? Odgovori: Palica.

³ In veli: Vrzi jo na tla! In vrže jo na tla, in postala je kača, in Mojzes zbeži pred njo.

⁴ In Gospod reče Mojzesu: Iztegni roko in primi jo za rep. In iztegne roko in jo zgrabi, in bila je palica v roki njegovi –:

⁵ da bi verovali, da se ti je prikazal Gospod, Bog njih očetov, Bog Abrahamov, Bog Izakov in Bog Jakobov.

⁶ Še mu veli Gospod: Vtakni roko v nedrije svoje! In vtakne roko v nedrije svoje, in ko jo iztegne, glej, roka njegova je gobava in bela kakor sneg.

⁷ In veli: Vtakni zopet roko v nedrije svoje! In vtakne zopet roko v nedrije, in ko jo iztegne izza nedrija, glej, je zopet kakor vse meso njegovo.

⁸ In zgodi se, če ti ne bodo verovali ter ne poslušali glasu prvega znamenja, bodo pa verovali v glas drugega znamenja.

⁹ In če ne bodo verovali tudi tema dvema znamenjema in ne bodo poslušali glasu tvojega, tedaj vzameš vode iz reke in jo izliješ na suho; in izpremeni se voda, ki jo vzameš iz reke, v kri na suhem.

¹⁰ In Mojzes reče Gospodu: Prosim, Gospod, jaz nisem zgovoren mož, niti nisem bil kdaj poprej, niti odkar si izpregovoril s hlapcem svojim; kajti imam okorna usta in težek jezik.

¹¹ In Gospod mu reče: Kdo je naredil usta človeku? in kdo stori koga nemega ali gluhega ali videčega ali slepega? ali ne jaz, Gospod?

¹² In sedaj pojdi, in jaz bodem pri tvojih ustih in te naučim, kaj naj govoriš.

¹³ On pa reče: Prosim, Gospod, pošlji vendar onega, ki ga hočeš poslati.

¹⁴ In vname se srd Gospodov zoper Mojzesa, in reče: Ali nimaš brata Arona, ki je levit? Vem, da je on jako zgovoren. Pa glej, gre ti tudi že naproti, in ko te zagleda, se razveseli v srcu svojem.

¹⁵ Ti pa govóri k njemu in položi besede moje v usta njegova, in jaz bodem pri ustih tvojih in pri ustih njegovih, in učil vaju bom, kaj naj storita.

¹⁶ On naj govori ljudstvu namesto tebe; in zgodi se, da bode on tebi za usta in ti bodeš njemu kakor Bog.

¹⁷ In v roko svojo vzemi to palico, ki boš ž njo storil ona znamenja.

¹⁸ In Mojzes odide in se vrne k Jetru, svojemu tastu, in mu reče: Daj, da grem in se povrnem k bratom svojim, ki so v Egiptu, in pogledam, če so še živi. In Jetro reče Mojzesu: Pojdi v miru!

¹⁹ In rekel je Gospod Mojzesu v Madianu: Pojdi, povrni se v Egipt, kajti pomrli so vsi ljudje, ki so ti stregli po življenju.

²⁰ Mojzes vzame torej ženo svojo in sinova svoja in jih posadi na osla in se napoti nazaj v deželo Egiptovsko. Vzame tudi palico Božjo v roko svojo.

²¹ In Gospod je govoril Mojzesu: Ker torej greš, da se povrneš v Egipt, pazi, da storiš pred Faraonom vse čudeže, ki sem jih položil v roko tvojo. Jaz pa otrdim srce njegovo, da ne bo hotel odpustiti ljudstva.

²² In govoril boš Faraonu: Tako pravi Gospod: Izrael je sin moj, prvenec moj.

²³ In velel sem ti, da odpustiš sina mojega, da mi služi; a ker si se branil ga pustiti, glej, umorim sina tvojega, prvenca tvojega.

²⁴ In zgodi se na potu, v prenočišču, da mu pride Gospod naproti, in hotel ga je usmrtiti.

²⁵ In vzame Zifora oster kamen in obreže kožico sinu svojemu in jo vrže Mojzesu k nogam, rekoč: Ker si mi ženin krvi.

²⁶ In prizanesel mu je Gospod. Tedaj reče ona: Ženin krvi si, zaradi obreze.

²⁷ In rekel je bil Gospod Aronu: Pojdi v puščavo Mojzesu naproti! In on odide, in sreča ga na gori Božji in ga poljubi.

²⁸ In Mojzes sporoči Aronu vse besede Gospodove, s katerimi ga je poslal, in vsa znamenja, ki mu jih je ukazal.

²⁹ Prideta torej Mojzes in Aron ter skličeta vse starejšine sinov Izraelovih.

³⁰ In pripovedoval je Aron vse besede, ki jih je bil Gospod govoril Mojzesu, in delal je znamenja vpričo ljudstva.

³¹ In ljudstvo je verovalo. In ko so slišali, da je Gospod obiskal sinove Izraelove in da se je ozrl na njih bedo, so se priklonili in molili Gospoda.