¹ Torej ko¹ so bile te stvari narejene, so prišli k meni princi, rekoč: »Izraelsko ljudstvo, duhovniki in Lévijevci se [še] niso oddvojili od ljudstva dežel. Počnejo glede na njihove ogabnosti, celó [ogabnosti] Kánaancev, Hetejcev, Perizéjcev, Jebusejcev, Amóncev, Moábcev, Egipčanov in Amoréjcev.

1. [Leta 457 pr. Kr.]

² Kajti vzeli so izmed njihovih hčera zase in za svoje sinove, tako da se je sveto seme pomešalo z ljudstvom teh dežel. Da, roka princev in vladarjev je bila vodilna v tem prekršku.«

³ Ko sem slišal to stvar, sem pretrgal svoje ogrinjalo in svoj plašč in si pulil lase svoje glave in iz svoje brade ter se osupel usedel.

⁴ Potem so bili zbrani k meni vsi, ki so trepetali ob besedah Izraelovega Boga zaradi prestopka tistih, ki so bili odvedeni proč; in osupel sem sedel do večerne daritve.

⁵ ¶ Ob večerni daritvi pa sem se dvignil od svoje potrtosti¹ in s svojo pretrgano obleko in ogrinjalom padel na svoja kolena in razprostrl svoje roke h Gospodu, svojemu Bogu

1. potrtosti: ali, stiske.

⁶ in rekel: »Oh moj Bog, osramočen sem in zardevam, da bi dvignil svoj obraz k tebi, moj Bog. Kajti naše krivičnosti so narasle nad našo glavo in naš¹ prestopek je zrasel do nebes.

1. naš…: ali, naša krivda je zrasla.

⁷ Od dni svojih očetov smo bili v velikem prekršku do tega dne in zaradi svojih krivičnosti smo bili mi, naši kralji in naši duhovniki izročeni v roko kraljev dežel, meču, ujetništvu, plenu in zmedenosti obraza, kakor je to ta dan.

⁸ Sedaj je bila za kratek čas¹ milost pokazana od Gospoda, svojega Boga, da nam pusti ostanek, da pobegne in da nam da klin² na njegovem svetem prostoru, da nam naš Bog lahko razsvetli naše oči in nam da majhno poživitev v naše suženjstvo.

1. čas: hebr. trenutek.
2. klin…: ali, buciko; to je, stalno in zanesljivo bivališče.

⁹ Kajti bili smo sužnji, vendar nas Bog v našem suženjstvu ni zapustil, temveč je k nam razširil usmiljenje v očeh perzijskih kraljev, da nam da poživitev, da postavimo hišo našega Boga, da popravimo¹ njena opustošenja in da nam da zid v Judu in v Jeruzalemu.

1. popravimo: hebr. postavimo.

¹⁰ In sedaj, oh naš Bog, kaj bomo rekli po tem? Kajti zapustili smo tvoje zapovedi,

¹¹ ki si nam jih zapovedal po svojih¹ služabnikih prerokih, rekoč:² ›Dežela, v katero greste, da jo posedete, je nečista dežela z nečistostjo ljudstva dežel, z njihovimi ogabnostmi, ki so jih napolnili od enega³ konca do drugega s svojo nečistostjo.

1. svojih…: hebr. roki svojih služabnikov prerokov.
2. 2 Mz 23,32; 5 Mz 7,3
3. enega…: hebr. ust do ust.

¹² Zdaj torej ne dajajte svojih hčera njihovim sinovom niti ne jemljite njihovih hčera [za] svoje sinove niti ne iščite njihovega miru ali njihovega premoženja na veke, da boste lahko močni in jedli dobro od dežele in jo zapustili v dediščino svojim otrokom na veke.‹

¹³ Po vsem tem, kar je prišlo nad nas zaradi naših zlih dejanj in zaradi našega velikega prekrška, glede na to, da nas¹ je naš Bog manj kaznoval, kakor zaslužijo naše krivičnosti in nam dal takšno osvoboditev, kakor je ta,

1. manj…: hebr. je naš Bog naše krivičnosti zadržal spodaj in nam dal.

¹⁴ ali naj bi ponovno prelomili tvoje zapovedi in se pridružili v sorodstvo z ljudstvom teh ogabnosti? Mar ne boš jezen na nas, dokler nas ne použiješ, tako da tukaj ne bi bilo ne ostanka niti pobeglih?

¹⁵ Oh Gospod, Izraelov Bog, ti si pravičen, kajti mi ostajamo, čeprav pobegli, kakor je to ta dan. Glej, mi smo pred teboj v svojih prestopkih, kajti zaradi tega ne moremo stati pred teboj.«