¹ Zgodi se pa, ko so zvedeli Sanbalat, Tobija in Gesem Arabec in drugi naših sovražnikov, da sem dozidal obzidje ter da v njem ni bilo več vrzeli (dasi še nisem do tedaj obesil durnic na vrata),

² da pošljeta k meni Sanbalat in Gesem ter sporočita: Pridi, in naj se snidemo v kateri vasi na Onski ravnini. Ona sta pa mislila storiti mi hudo.

³ In pošljem sle in jima sporočim: Opravljam veliko delo, ne morem priti tja doli. Čemu naj počiva delo, če bi ga popustil in prišel doli k vam?

⁴ Štirikrat sta k meni poslala z istimi besedami, in odgovarjal sem jima na ta način.

⁵ Tedaj pošlje Sanbalat petič istotako hlapca svojega k meni z odprtim listom v roki,

⁶ v katerem je bilo pisano: Pripoveduje se med narodi, in Gesem to pravi, da se ti in Judje mislite izneveriti; zato gradiš obzidje, in ti jim hočeš biti kralj, kakor se govori.

⁷ In postavil si tudi proroke, da oznanjajo o tebi v Jeruzalemu, govoreč: Kralj je na Judovem! In sedaj lahko zasliši kralj to, kar se govori. Sedaj torej pridi, da se posvetujemo skupaj!

⁸ Nato pošljem k njemu in sporočim: Nič takega se ni zgodilo, kar ti praviš, temuč v srcu svojem si to izmislil.

⁹ Zakaj vsi oni so nas hoteli prestrašiti, češ, da bodo roke naše nehale od dela, da se ne dovrši. –Sedaj pa, Bog, pokrepčaj moje roke!

¹⁰ In šel sem v hišo Semaja, sinu Delaja, sinu Mehetabela, ki se je bil zaklenil. In on je rekel: Snidiva se v hiši Božji, sredi templja, in zapriva duri templjeve; zakaj pridejo, da te umore, po noči pridejo, da te ubijejo!

¹¹ Jaz pa sem dejal: Mož, kakršen sem jaz, naj beži? In kako bi smel tak, kakršen sem jaz, iti v tempelj, da ostane živ? Ne pojdem vanj!

¹² In razpoznal sem, da ga ni poslal Bog, temuč govoril je to prorokovanje zoper mene, in Tobija in Sanbalat sta mu bila dala denarja

¹³ in je bil najet v ta namen, da se zbojim in storim tako in se pregrešim in da bi imela kaj hudega poročati, da bi me mogla zasramovati.

¹⁴ Spominjaj se, moj Bog, Tobija in Sanbalata, primerno tem njiju delom, in tudi prorokinje Noadije in drugih prorokov, ki so me hoteli spraviti v strah.

¹⁵ In obzidje je bilo dokončano petindvajseti dan meseca Elula, v dvainpetdesetih dneh.

¹⁶ In ko so to slišali vsi sovražniki naši, so se zbali vsi pogani, ki so živeli okoli nas, in bili so zelo uplašeni sami v sebi, kajti spoznali so, da je to delo dognal Bog.

¹⁷ Tudi so v teh dneh plemenitniki Judovi pošiljali mnogo listov Tobiju, jim pa so dohajali listi od Tobija.

¹⁸ Dosti jih je namreč bilo na Judovem, ki so se ž njim bili s prisego zvezali, ker je bil zet Sekanija, sinu Arahovega, in se je sin njegov Johanan oženil s hčerjo Mesulama, sinu Berekijevega.

¹⁹ Govorili so tudi vpričo mene o njegovih dobrih dejanjih in njemu skrivaj donašali besede moje; in Tobija je pošiljal liste, da bi me spravil v strah.