¹ Pripetilo se je torej, ko so Sanbalát, Tobija, Arabec Gešem in ostali izmed naših sovražnikov slišali, da sem zgradil obzidje in da v njem ni ostalo nobene vrzeli (čeprav ob tistem času nisem postavil duri na velika vrata)

² da sta Sanbalát in Gešem poslala k meni, rekoč: »Pridi, skupaj se srečajmo v eni izmed vasi, na ravnini Onó.« Toda mislila sta mi storiti vragolijo.

³ K njima sem poslal poslance, rekoč: »Jaz opravljam veliko delo, tako da ne morem priti dol. Zakaj bi delo prenehalo, medtem ko ga zapustim in pridem dol k vama?«

⁴ Vendar sta štirikrat poslala k meni na ta način, jaz pa sem jima odgovoril na isti način.

⁵ Potem je Sanbalát petič k meni poslal svojega služabnika na podoben način, z odprtim pismom v svoji roki,

⁶ v katerem je bilo zapisano: »Med pogani se govori in Gašmu¹² pravi to, da se ti in Judje mislite upreti, kajti zaradi tega razloga gradiš obzidje, da bi lahko postal njihov kralj, glede na te besede.

1. Gašmu: tudi imenovan, Gešem.
2. Neh 6,2

⁷ Določil si tudi preroke, da o tebi oznanjajo v Jeruzalemu, rekoč: ›Tam je kralj v Judu.‹ In sedaj bo to sporočeno kralju, glede teh besed. Pridite torej sedaj in skupaj sprejmimo nasvet.«

⁸ Potem sem poslal k njemu, rekoč: »Tukaj se niso storile nobene takšne stvari, kot ti praviš, temveč si jih hlinil iz svojega lastnega srca.«

⁹ Kajti oni vsi so nas prestrašili, rekoč: »Njihove roke bodo oslabele od dela, da to ne bo končano.« Sedaj torej, oh Bog, okrepi moje roke.

¹⁰ ¶ Zatem sem prišel v hišo Šemajája, sinú Delajája, sinú Mehetabéla, ki je bil zaprt. Rekel je: »Skupaj se srečajva v hiši Boga, znotraj templja in zapriva vrata templja, kajti prišli bodo, da te ubijejo. Da, ponoči bodo prišli, da te ubijejo.«

¹¹ Rekel sem: »Ali naj bi takšen človek, kakor sem jaz, bežal? In kdo je tam, ki bi kakor sem jaz, šel v tempelj, da reši svoje življenje? Ne bom šel noter.«

¹² Glej, zaznal sem, da ga ni poslal Bog, temveč, da je to prerokbo proglasil zoper mene, kajti najela sta ga Tobija in Sanbalát.

¹³ Zato je bil najet, da bi bil jaz prestrašen in tako storil in grešil in da bi lahko imela stvar za hudobno poročilo, da bi me lahko grajala.

¹⁴ Moj Bog, misli na Tobija in Sanbaláta glede na ta njuna dela in na prerokinjo Noádjo in ostale preroke, ki so me hoteli postaviti v strah.

¹⁵ ¶ Tako je bilo obzidje končano petindvajseti dan meseca elúla, v dvainpetdesetih dneh.¹

1. [Okoli leta 445 pr. Kr.]

¹⁶ Pripetilo se je, da ko so vsi naši sovražniki slišali o tem in so vsi pogani, ki so bili okoli nas, videli te stvari, so bili zelo potrti v svojih lastnih očeh, kajti zaznali so, da je bilo to delo izvršeno od našega Boga.

¹⁷ ¶ Poleg tega so v tistih dneh Judovi plemiči poslali¹ mnogo pisem Tobiju in pisma od Tobija so prihajala k njim.

1. poslali…: hebr. množili svoja pisma, ki so prehajala k Tobiju.

¹⁸ Kajti v Judu so bili mnogi, ki so mu prisegli, ker je bil zet Aráhovega sina Šehanjája in njegov sin Johanán je vzel hčer Berehjájevega sina Mešuláma.

¹⁹ Pred menoj so poročali tudi njegova dobra dejanja in mu izrekli moje besede.¹ In Tobija je pošiljal pisma, da me postavi v strah.

1. besede: ali, zadeve.