¹ Na ta dan so¹ brali Mojzesovo knjigo² v občinstvu³ ljudstva in v njej je bilo najdeno zapisano, da naj Amónec in Moábec na veke ne bi prišla v Božjo skupnost,

1. so…: hebr. je bilo tam brano.
2. 4 Mz 22,5; 5 Mz 23,3
3. občinstvu: hebr. ušesa.

^{2 1} ker niso srečali Izraelovih otrok s kruhom in vodo, temveč so zoper njih najeli Bileáma, da bi jih preklel. Vendar je naš Bog prekletstvo obrnil na blagoslov.

1. 4 Mz 22,5; Joz 24,9

³ Pripetilo se je torej, ko so slišali postavo, da so se od Izraela ločile vse mešane množice.

⁴ ¶ Pred tem je bil duhovnik Eljašíb, ki je imel¹ nadzor nad sobo hiše našega Boga, zbližan k Tobiju

1. imel…: hebr. bil postavljen nad.

⁵ in zanj pripravil veliko sobo, kjer so vnaprej položili jedilne daritve, kadilo, posode, desetine od žita, novega vina in olja, kar¹ je bilo zapovedano, da naj bo dano Lévijevcem, pevcem in vratarjem ter darove duhovnikom.

1. kar…: hebr. zapovedi Lévijevcem.

⁶ Toda v vsem tem času¹ nisem bil v Jeruzalemu, kajti v dvaintridesetem letu babilonskega kralja Artakserksa sem prišel h kralju in po² določenih dneh sem od kralja prejel³ dovoljenje za odhod

1. [Okoli leta 434 pr. Kr.]
2. po…: hebr. ob koncu dni.
3. prejel: ali, iskreno zahteval.

⁷ in prišel sem v Jeruzalem in razumel zlo, ki ga je Eljašíb storil Tobiju, s tem, da mu je pripravil sobo na dvorih Božje hiše.

⁸ To me je boleče užalostilo, zato sem iz sobe vrgel ven vse Tobijeve gospodinjske stvari.

⁹ Potem sem zapovedal in očistili so sobe. Tja sem ponovno prinesel posode iz Božje hiše, z jedilno daritvijo in kadilom.

¹⁰ ¶ Zaznal sem, da jim niso bili dani deleži Lévijevcev, kajti Lévijevci in pevci, ki so opravljali delo, so pobegnili vsak k svojemu polju.

¹¹ Potem sem se pričkal s poveljniki in rekel: »Zakaj je Božja hiša zapuščena?« Zbral sem jih skupaj in jih postavil na njihov¹ kraj.

1. njihov…: hebr. njihovo mesto.

¹² Potem je ves Juda prinesel desetino od žita, novega vina in olja v zakladnice.¹

1. zakladnice: ali, skladišča.

¹³ Postavil sem zakladnike nad zakladnicami:¹ duhovnika Šelemjája, pisarja Cadóka in izmed Lévijevcev Pedajá. Poleg² njih je bil Hanán, sin Zahúrja, sinú Matanjá, kajti bili so šteti zveste in njihova³ služba je bila, da razdeljujejo svojim bratom.

1. zakladnicami: ali, skladišči.
2. Poleg…: hebr. Pri njihovi roki.
3. njihova…: hebr. bilo je na njih.

^{14 1} »Spomni se me, oh moj Bog, glede tega in ne izbriši mojih dobrih² dejanj, ki sem jih storil za hišo svojega Boga in za njene službe.«³

1. Neh 13,22
2. dobrih…: hebr. prijaznosti.
3. službe: ali, obrede.

¹⁵ ¶ V tistih dneh sem na šabat videl v Judu nekatere tlačiti vinske stiskalnice, prinašati snope in natovarjati osle kakor tudi vino, grozdje, fige in vse vrste bremen, ki so jih na šabatni dan prinesli v Jeruzalem. Pričeval sem zoper njih na dan, na katerega so prodajali živež.

¹⁶ Tam notri so prebivali tudi možje iz Tira, ki so prinašali ribe in vse vrste blaga in na šabatni dan prodajali Judovim otrokom in v Jeruzalemu.

¹⁷ Potem sem se pričkal z Judovimi plemiči in jim rekel: »Kakšno zlo je to, ki ga delate in oskrunjate šabatni dan?

¹⁸ Mar niso tako počeli vaši očetje in ali ni naš Bog privedel vsega tega zla nad nas in nad to mesto? Vendar nad Izrael prinašate več besa z oskrunitvijo šabata.«

¹⁹ Pripetilo se je, ko so jeruzalemska velika vrata pred šabat pričenjala temneti, da sem zapovedal, naj se velika vrata zapro in jih zadolžil, da naj ne bodo odprta, dokler ne mine šabat in nekatere izmed svojih služabnikov sem postavil pri velikih vratih, da na šabatni dan ne bi bilo noter privedeno nobeno breme.

²⁰ Tako so trgovci in prodajalci vseh vrst blaga enkrat ali dvakrat prenočili zunaj Jeruzalema.

²¹ Potem sem pričeval zoper njih in jim rekel: »Zakaj prenočujete okoli¹ obzidja? Če boste ponovno storili tako, bom svoje roke položil na vas.« Od tistega časa naprej niso več prihajali na šabat.

1. okoli…: hebr. pred obzidjem.

²² Lévijevcem sem zapovedal, da naj se očistijo in da naj pridejo in varujejo velika vrata, da posvetijo šabatni dan. »Spomni se me, oh moj Bog, tudi glede tega in prizanesi mi glede na veličino¹ svojega usmiljenja.«

1. veličino: ali, množino.

²³ ¶ V tistih dneh¹ sem videl tudi Jude, ki so poročili² žene iz Ašdóda, iz Amóna in iz Moába

1. [Okoli leta 434 pr. Kr.]
2. poročili…: hebr. storili, da prebivajo z njimi.

²⁴ in njihovi otroci so govorili pol v ašdódskem jeziku in niso mogli¹ govoriti judovskega jezika, temveč glede na jezik vsakega² ljudstva.

1. mogli…: hebr. razločevali, da bi govorili judovski jezik.
2. vsakega…: hebr. od ljudstva do ljudstva.

²⁵ Pričkal sem se z njimi in jih preklel¹ in udaril nekatere izmed njih, izpulil njihove lase in jih primoral, da so prisegli pri Bogu, rekoč: »Svojih hčera ne boste dajali njihovim sinovom niti ne boste jemali njihovih hčera za svoje sinove ali zase.«

1. preklel: hebr. ozmerjal.

²⁶ Mar ni Salomon, Izraelov kralj, grešil s temi stvarmi? Pa vendar med mnogimi narodi ni bilo nobenega kralja, podobnega njemu, ki je bil ljubljen od svojega Boga in ga je Bog postavil [za] kralja nad vsem Izraelom. Kljub¹ temu so celo njemu tuje žene povzročile, da je grešil.

1. 1 Kr 11,1

²⁷ Mar naj potem prisluhnemo vam, da bi delali vso to veliko zlo, da grešimo zoper svojega Boga v poročanju tujih žena?

²⁸ Eden izmed sinov Jojadája, sin vélikega duhovnika Eljašíba, je bil zet Horónca Sanbaláta, zato sem ga pregnal od sebe.

²⁹ »Spomni se jih, oh moj Bog, ker¹ so omadeževali duhovništvo in zavezo duhovništva in Lévijevcev.«

1. ker…: hebr. zaradi omadeževanj duhovništva in zaveze.

³⁰ Tako sem jih očistil vseh tujcev in določil straže duhovnikov in Lévijevcev, vsakega pri svojem poslu

³¹ in za dar lesa, ob določenih časih in za prve sadove. »Spominjaj se me, oh moj Bog, za vselej.«