¹ V začetku je Bog ustvaril nebo in zemljo.¹²

1. [Leta 4004 pr. Kr.]
2. Ps 33,6; Ps 136,5; Apd 14,15; Apd 17,24; Heb 11,3

² Zemlja pa je bila brez oblike ter prazna in tema je bila na obličju globin in Božji Duh se je premikal na obličju vodá.¹

1. [Jer 4,23]

³ [1. dan] Bog je rekel: »Naj¹ bo svetloba.« In bila je svetloba.

1. 2 Kor 4,6

⁴ Bog je videl svetlobo, da je bila dobra in Bog je ločil svetlobo¹ od teme.

1. svetlobo…: hebr. med temo in med svetlobo.

⁵ Bog je svetlobo imenoval Dan, temo pa je imenoval Noč. In večer¹ in jutro sta bila prvi dan.

1. večer…: hebr. bil je večer in bilo je jutro itd.

⁶ [2. dan] Bog je rekel: »Naj¹ bo nebesni svod² na sredi vodá in naj razdeli vode od vodá.«

1. Ps 136,5; Jer 10,12; Jer 51,15
2. nebesni svod: hebr. ekspanzija.

⁷ Bog je naredil nebesni svod in razdelil vode, ki so bile pod nebesnim svodom od vodá, ki so bile nad nebesnim svodom. In bilo je tako.

⁸ Bog je nebesni svod¹ imenoval Nebo. In večer² in jutro sta bila drugi dan.

1. Jer 51,15
2. večer…: hebr. bil je večer in bilo je jutro itd.

⁹ [3. dan] Bog je rekel: »Naj¹ bodo vode pod nebom zbrane skupaj na en kraj in naj se pojavi kopna zemlja.« In bilo je tako.

1. Ps 33,7; Ps 136,5; Job 38,8

¹⁰ Bog je kopno zemljo imenoval Zemlja, zbiranje skupnih vodá pa je imenoval Morja, in Bog je videl, da je bilo to dobro.

¹¹ Bog je rekel: »Naj zemlja rodi travo,¹ zelišče, ki obrodi seme in sadno drevo, ki obrodi sad po svoji vrsti, čigar seme je v njem samem na zemlji.« In bilo je tako.

1. travo: hebr. mehko travo.

¹² § Zemlja je rodila travo in zelišče, ki obrodi seme po svoji vrsti in drevo, ki obrodi sad po svoji vrsti, čigar seme je v njem samem, po njegovi vrsti. In Bog je videl, da je bilo to dobro.

¹³ In večer¹ in jutro sta bila tretji dan.

1. večer…: hebr. bil je večer in bilo je jutro itd.

¹⁴ [4. dan] Bog je rekel: »Naj bodo svetilke¹ na nebesnem svodu neba, da razdelijo dan² od noči; in naj bodo za znamenja, za letne dobe, za dneve in leta,

1. 5 Mz 4,19; Ps 136,7
2. dan…: hebr. med dnevom in nočjo.

¹⁵ in naj bodo za svetilke na nebesnem svodu neba, da na zemljo dajejo svetlobo.« In bilo je tako.

¹⁶ Bog je naredil dve veliki luči: svetlejšo luč, da¹ vlada dnevu in šibkejšo luč, da vlada noči; naredil je tudi zvezde.

1. da…: hebr. za vladanje dnevu itd.

¹⁷ Bog jih je postavil v nebesni svod neba, da na zemljo dajejo svetlobo

¹⁸ in da vladajo¹ nad dnevom in nad nočjo in da ločijo svetlobo od teme. In Bog je videl, da je bilo to dobro.

1. Jer 31,3

¹⁹ In večer¹ in jutro sta bila četrti dan.

1. večer…: hebr. bil je večer in bilo je jutro itd.

²⁰ [5. dan] Bog je rekel: »Naj¹ vode obilno rodijo gibljivo² ustvarjeno bitje, ki ima življenje³ in perjad,⁴ da lahko leti nad zemljo v odprtem⁵ nebesnem svodu neba.«

1. 2 Ezd 6,47
2. gibljivo: ali, plazeče.
3. življenje: hebr. dušo.
4. perjad…: hebr. naj ptica leti.
5. odprtem…: hebr. obličju nebesnega svoda neba.

²¹ Bog je ustvaril velikanske kite in vsako živo ustvarjeno bitje, ki se giblje, ki so jih vode obilno rodile po svoji vrsti in vsako krilato perjad po svoji vrsti. In Bog je videl, da je bilo to dobro.

²² Bog jih je blagoslovil, rekoč: »Bodite¹ rodovitne in se množite ter napolnite vode v morjih in naj se perjad pomnoži na zemlji.«

1. 1 Mz 8,17; 1 Mz 9,1

²³ In večer¹ in jutro sta bila peti dan.

1. večer…: hebr. bil je večer in bilo je jutro itd.

²⁴ [6. dan] Bog je rekel: »Naj zemlja rodi živo ustvarjeno bitje po svoji vrsti, živino in plazečo stvar in žival zemlje po svoji vrsti.« In bilo je tako.

²⁵ Bog je naredil žival zemlje po svoji vrsti in živino po svoji vrsti in vsako stvar, ki se plazi po zemlji, po svoji vrsti. In Bog je videl, da je bilo to dobro.

²⁶ Bog je rekel: »Naredimo¹ človeka po naši podobi, po naši podobnosti in naj imata gospostvo nad ribo morja in nad zračno perjadjo in nad živino in nad vso zemljo in nad vsako plazečo stvarjo, ki se plazi na zemlji.«

1. 1 Mz 5,1; 1 Mz 9,6; 1 Kor 11,7; Ef 4,14; Kol 3,10

²⁷ Tako je Bog ustvaril človeka po svoji lastni podobi, po Božji podobi ga je ustvaril Bog. Moškega¹ in žensko ju je ustvaril.

1. Mt 19,4; Mdr 2,23

²⁸ Bog ju je blagoslovil in Bog jima je rekel: »Bodita¹ rodovitna in se množita in napolnita zemljo ter si jo podjarmita in imejta gospostvo nad ribami morja in nad zračno perjadjo in nad vsako živo stvarjo, ki se giblje² na zemlji.«

1. 1 Mz 9,1
2. giblje: hebr. plazi.

²⁹ Bog je rekel: »Glejta, dal sem vama vsako zeleno zelišče, ki obrodi¹ seme, ki je na obličju vse zemlje in vsako drevo, na katerem je sad drevesa, ki obrodi² seme; naj³ vama bo to za hrano.

1. obrodi: hebr. hrani seme.
2. obrodi: hebr. seje.
3. 1 Mz 9,3

³⁰ Vsaki zemeljski živali in vsaki zračni perjadi in vsaki stvari, ki se plazi na zemlji, v kateri je življenje,¹ sem dal za hrano vsako zeleno zelišče.« In bilo je tako.

1. življenje: hebr. živa duša.

³¹ Bog¹ je videl vsako stvar, ki jo je naredil, in glej, to je bilo zelo dobro. In večer² in jutro sta bila šesti dan.

1. Prd 39,16
2. večer…: hebr. bil je večer in bilo je jutro itd.

¹ Tako sta bila končana nebo in zemlja in vsa njuna vojska.

² [7. dan] Na sedmi dan¹ je Bog končal svoje delo, ki ga je naredil; in na sedmi dan je počival od vsega svojega dela, ki ga je naredil.

1. 2 Mz 20,11; 2 Mz 31,17; 5 Mz 5,14; Heb 4,4

³ Bog je blagoslovil sedmi dan ter ga posvetil, zato ker je na ta [dan] počival od vsega svojega dela, ki ga je Bog ustvaril¹ in naredil.

1. ustvaril…: hebr. ustvaril, da naredi.

⁴ To so rodovi neba in zemlje, ko so bili ustvarjeni, na dan, ko je Gospod Bog naredil zemljo in nebo

⁵ in vsako poljsko rastlino, preden je bila na zemlji in vsako poljsko zelišče, preden je zraslo, kajti Gospod Bog na zemljo ni poslal dežja in ni bilo človeka, da obdeluje tla.

⁶ Toda meglica se¹ je dvigala iz zemlje in namakala celotno obličje tal.

1. se…: ali, ki se je dvigala gor itd.

⁷ Gospod Bog je iz prahu¹ tal oblikoval človeka² in v njegove nosnice vdihnil dih življenja, in človek³ je postal živa duša.

1. prahu…: hebr. talnega prahu.
2. 1 Kor 15,47
3. 1 Kor 15,45

⁸ Gospod Bog je zasadil vrt proti vzhodu v Edenu in tja je postavil človeka, ki ga je oblikoval.

⁹ Gospod Bog je naredil, da iz tal požene vsako drevo, ki je prijetno pogledu in dobro za hrano; tudi drevo življenja v sredi vrta in drevo spoznanja dobrega in zla.

¹⁰ In reka je izvirala iz Edena, da namaka vrt in od tam je bila razdeljena v štiri glave.

¹¹ Ime prve je Pišón.¹² To je ta, ki obkroža celotno deželo Havilá,³ kjer je zlato

1. [Pišón: hebr. Razpršena.]
2. Prd 24,29
3. [Havilá: hebr. Krožna.]

¹² in zlato te dežele je dobro; tam je bdelij in kamen oniks.

¹³ § Ime druge reke je Gihon.¹ Ta ista je ta, ki obkroža celotno deželo Etiopijo.²

1. [Gihon: hebr. Tok.]
2. Etiopijo: hebr. Kuš.

¹⁴ § Ime tretje reke je Hidekel.¹ To je ta, ki gre proti vzhodu² Asirije.³ In četrta reka je Evfrat.⁴

1. [Hidekel: hebr. Tigris.]
2. vzhodu…: ali, vzhodu k Asiriji.
3. [Asirija: hebr. Ašur; kar pomeni: Raven, Uspešen.]
4. [Evfrat: hebr. Perat; kar pomeni: Izbruhniti, Hiteti.]

¹⁵ Gospod Bog je vzel človeka¹ ter ga postavil v edenski vrt, da ga prirezuje in da ga varuje.

1. človeka: ali, Adama; [Celoten evangelij, načrt rešitve duš, je skrit v imenih sedmih od desetih pravičnih mož od Adama do Noeta: ›Človek, (Adam) imenovan (Set) smrtna žalost, a blagoslovljeni Bog se bo spustil dol (Jered) in razglasil, da bo njegova smrt prinesla (Matuzalem) počitek (Noe).‹]

¹⁶ Gospod Bog je človeku zapovedal, rekoč: »Od vsakega vrtnega drevesa lahko¹ prosto ješ,

1. lahko…: hebr. je prehrana, ki jo boš jedel.

¹⁷ toda od drevesa spoznanja dobrega in zla, ne smeš jesti od njega, kajti na dan, ko boš od njega jedel, boš zagotovo¹ umrl.«

1. zagotovo…: hebr. umirajoč umrl.

¹⁸ Gospod Bog je rekel: »To ni dobro, da bi bil človek sam. Naredil mu bom pomoč,¹ primerno² zanj.«

1. Prd 17,5
2. primerno…: hebr. kakor pred njim.

¹⁹ Iz tal je Gospod Bog oblikoval vsako poljsko žival in vsako zračno perjad in jih privedel k Adamu,¹ da vidi, kako jih bo poimenoval. In kakorkoli je Adam vsako živo ustvarjeno bitje poimenoval, to je bilo njeno ime.

1. Adamu: ali, človeku; [hebr. Rdečkast.]

²⁰ Adam je dal¹ imena vsej živini, zračni perjadi in vsaki poljski živali, toda za Adama ni bilo najti pomoči, primerne zanj.

1. dal…: hebr. imenoval vso živino, zračno perjad in vsako poljsko žival.

²¹ Gospod Bog je storil, da je na Adama padlo globoko spanje in je zaspal. Vzel je eno izmed njegovih reber ter namesto le-tega zaprl meso

²² in [iz] rebra, ki ga je Gospod Bog vzel iz človeka, je naredil¹ žensko in jo privedel k človeku.

1. naredil: hebr. oblikoval.

²³ Adam je rekel: »To je sedaj kost iz mojih kosti in meso iz mojega mesa. Imenovala se bo Ženska,¹ ker je bila vzeta² iz Moškega.«³

1. Ženska: hebr. Išáh; [hebr. Vzeta iz moža.]
2. 1 Kor 11,8
3. Moškega: hebr. Iš; [hebr. obstoječi.]

^{24 1} Zatorej bo moški zapustil svojega očeta in svojo mater in se bo trdno pridružil svoji ženi in oba bosta eno meso.

1. Mt 19,5; Mr 10,7; 1 Kor 6,16; Ef 5,31

²⁵ Oba sta bila naga, mož in njegova žena in ni ju bilo sram.

¹ Torej kača [pa] je bila bolj premetena kakor katerakoli izmed poljskih živali, ki jih je Gospod Bog naredil. In rekla je ženski: »Da, ali¹ je Bog res rekel: ›Ne bosta jedla od vsakega vrtnega drevesa?‹«

1. ali: hebr. ker itd.

² In ženska je rekla kači: »Midva lahko jeva od sadja vrtnih dreves,

³ toda o sadu drevesa, ki je v sredi vrta, je Bog rekel: ›Ne bosta jedla od njega niti se ga ne bosta dotikala, da ne bi umrla.‹«

⁴ Kača je ženski rekla: »Zagotovo¹ ne bosta umrla,

1. 2 Kor 11,3; 1 Tim 2,14

⁵ § kajti Bog ve, da se bodo na dan, ko bosta od njega jedla, vajine oči potem odprle in bosta kakor bogovi, poznavajoč dobro in zlo.«

⁶ In ko je ženska videla, da je bilo drevo dobro za jed in da je bilo prijetno¹ očem in da si je drevesa želeti, da naredi nekoga modrega, je vzela od njegovega sadu in² jedla ter dala tudi svojemu soprogu, [ki je bil] z njo, in on je jedel.

1. prijetno: hebr. hrepenenje.
2. Prd 25,26; 1 Tim 2,14

⁷ Oči so se obema odprle in spoznala sta, da sta bila naga. Skupaj sta sešila figove liste ter si naredila predpasnika.¹

1. predpasnika: ali, stvari, ki opašejo.

⁸ In zaslišala sta šum Gospoda Boga, ki je v svežini¹ dneva hodil po vrtu, in Adam ter njegova žena sta se pred prisotnostjo Gospoda Boga skrila med vrtna drevesa.²

1. svežini: hebr. vetru.
2. [S storjenim grehom sta pridobila drugo naravo, naravo, ki se boji Boga.]

⁹ Gospod Bog je zaklical Adamu in mu rekel: »Kje si?«

¹⁰ Ta je rekel: »Zaslišal sem tvoj šum na vrtu in sem se zbal, ker sem bil nag, in sem se skril.«

¹¹ Rekel je: »Kdo ti je povedal, da si bil nag? Mar si jedel od drevesa, od katerega sem ti zapovedal, da ne bi smel jesti?«

¹² Mož je rekel: »Ženska, ki si mi jo dal, da je z menoj, ona mi je dala od drevesa in sem jedel.«

¹³ Gospod Bog je rekel ženski: »Kaj je to, kar si storila?« Ženska je rekla: »Kača me je preslepila in sem jedla.«

¹⁴ Gospod Bog je rekel kači: »Ker si to storila, si prekleta nad vso živino in nad vsako poljsko živaljo. Po svojem trebuhu boš šla in prah boš jedla vse dni svojega življenja.

¹⁵ § Postavil bom sovraštvo med teboj in žensko in med tvoje seme in njeno seme; to ti zdrobi glavo, ti pa boš ranila njegovo peto.«

¹⁶ Ženski je rekel: »Silno bom pomnožil tvojo bridkost in tvoje spočetje. V bridkosti boš rojevala otroke, in tvoje hrepenenje bo k tvojemu¹ soprogu in on bo vladal² nad teboj.«

1. k tvojemu: ali, podvrženo k tvojemu.
2. 1 Kor 14,34

¹⁷ Adamu pa je rekel: »Ker si prisluhnil glasu svoje žene in si jedel od drevesa, o katerem sem ti zapovedal, rekoč: ›Ne boš jedel od njega;‹ prekleta so tla zaradi tebe, v bridkosti boš jedel od le-teh vse dni svojega življenja.

¹⁸ Tudi trnje in osat ti bodo obrodila;¹ in poljsko zelišče boš jedel;

1. obrodila…: hebr. povzročila, da vzbrsti.

¹⁹ v potu svojega obraza boš jedel kruh, dokler se ne vrneš v tla, kajti od tam si bil vzet, kajti prah si in v prah se boš vrnil.«

²⁰ Adam je svojo ženo imenoval Eva;¹ ker je bila mati vseh živih.

1. Eva: hebr. Chavah: to je Življenje.

²¹ Adamu in njegovi ženi je Gospod Bog naredil plašča iz kož ter ju oblekel.

²² Gospod Bog je rekel: »Glej, človek je postal kakor eden izmed nas, da pozna dobro in zlo. In sedaj, da ne iztegne svoje roke in vzame tudi od drevesa življenja ter jé in živi na veke,«

²³ ga je Gospod Bog zato odposlal iz edenskega vrta, da orje tla, iz katerih je bil vzet.

²⁴ § Tako je izgnal človeka in na vzhodu edenskega vrta namestil kerube in ognjen meč, ki obrača vsako pot, da varuje pot drevesa življenja.

¹ Adam je spoznal svojo ženo Evo in ta je spočela ter rodila¹ Kajna² in rekla: »Dobila sem človeka od Gospoda.«

1. [Leta 4003 pr. Kr.]
2. Kajna: to je, Pridobljen, ali, Dosežen; [hebr. osredotočenost, ali, sulica]

² In ponovno je rodila njegovega brata Abela.¹ In Abel je bil čuvaj² ovc, toda Kajn je bil orač tal.

1. Abela: hebr. Hebel, [praznost, nekaj prehodnega, kar ne zadovolji.]
2. čuvaj: hebr. hranitelj.

³ Tekom¹ časa se je pripetilo, da je Kajn od sadu tal prinesel daritev Gospodu.

1. Tekom…: hebr. Ob koncu dni.

⁴ In tudi Abel je prinesel prvence od svojega¹ tropa in od njihove tolšče. In Gospod je imel spoštovanje² do Abela in njegove daritve,

1. svojega: hebr. svojih ovc, ali, svojih koz.
2. Heb 11,4

⁵ toda do Kajna in njegove daritve [pa] ni imel spoštovanja. In Kajn je bil zelo ogorčen in njegovo obličje je upadlo.

⁶ Gospod je rekel Kajnu: »Zakaj si ogorčen? In zakaj je tvoje obličje upadlo?

⁷ Če delaš dobro ali ne boš sprejet?¹ Če pa ne delaš dobro, greh leži pri vratih. Njegovo poželenje naj bo k² tebi, ti pa boš vladal nad njim.«

1. sprejet: ali, imel odličnost.
2. k: ali, podrejeno k.

⁸ Kajn je govoril¹ s svojim bratom Abelom, in ko² sta bila na polju, se je pripetilo, da se je Kajn dvignil zoper svojega brata Abela in ga ubil.

1. [Okoli leta 3875 pr. Kr.]
2. Mdr 10,3; Mt 23,35; 1 Jn 3,12; Jud 1,11

⁹ Gospod je rekel Kajnu: »Kje je tvoj brat, Abel?« On pa je rekel: »Ne vem. Sem mar jaz čuvaj svojega brata?«

¹⁰ Rekel je: »Kaj si storil? Glas krvi¹ tvojega brata iz tal vpije k meni.

1. krvi: hebr. krvi [množina.]

¹¹ Sedaj si preklet pred zemljo, ki je odprla svoja usta, da iz tvoje roke sprejme kri tvojega brata.

¹² Ko boš oral tla, ti odslej ne bodo obrodila svoje moči; na zemlji boš ubežnik in potepuh.«

¹³ Kajn je Gospodu rekel: »Moja kazen¹ je večja, kakor jo lahko prenesem.

1. kazen…: ali, krivda je večja kakor ta, ki bi bila lahko odpuščena.

¹⁴ Glej, danes si me napodil izpred obličja zemlje, in skrit bom pred tvojim obličjem, in na zemlji bom ubežnik ter potepuh; in zgodilo se bo, da me bo ubil vsak, kdor me najde.«

¹⁵ Gospod mu je rekel: »Zatorej kdorkoli ubije Kajna, bo nanj nadeto sedemkratno maščevanje.« In Gospod je na Kajna namestil znamenje, da kdorkoli ga najde, ga ne bi ubil.

¹⁶ Kajn je odšel izpred Gospodove prisotnosti in prebival v deželi Nod, vzhodno od Edena.

¹⁷ Kajn je spoznal svojo ženo in ta je spočela ter rodila¹ Henoha.² Ta je zgradil mesto in ime mesta imenoval Henoh, po imenu svojega sina.

1. [Okoli leta 3875 pr. Kr.]
2. Henoha: hebr. Chanoch; posvečen.

¹⁸ Henohu se je rodil Irád,¹ in Irád je zaplodil Mehujaéla,² in Mehujaél je zaplodil Metušaéla,³ in Metušaél je zaplodil Lameha.⁴

1. [Irád: hebr. ubežnik.]
2. [Mehujaél: hebr. udarjen od Boga.]
3. [Metušaél: hebr. človek, ki [je] Bog; ki je od Boga.]
4. Lameha: hebr. Lemech; močan.

¹⁹ Lameh si je vzel dve ženi: ime prve je bilo Ada,¹ ime druge pa Cila.²

1. [Ada: hebr. okras.]
2. [Cila: hebr. senca.]

²⁰ Ada je rodila Jabála;¹ ta je bil oče teh, ki prebivajo v šotorih in teh, ki imajo živino.

1. [Jabál: hebr. vodni tok.]

²¹ Ime njegovega brata je bilo Jubál;¹ bil je oče vseh teh, ki prijemajo harfo in piščal.

1. [Jubál: hebr. tok, potok.]

²² Cila pa je rodila tudi Tubál Kajina,¹ učitelja² vsakega rokodelca z bronom in železom, in Tubál Kajinova sestra je bila Naáma.³

1. [Tubál Kajin: hebr. ti boš priveden iz Kajna.]
2. učitelja: hebr. brusilca.
3. [Naáma: hebr. ljubkost.]

²³ Lameh je rekel svojima ženama, Adi in Cili: »Poslušajta moj glas, vidve, Lamehovi ženi, prisluhnita mojemu govoru, kajti¹ umoril sem človeka, ki mi prizadeva rane in mladeniča, za² mojo rano.

1. kajti…: ali, umoril bom človeka za mojo rano itd.
2. za: ali, v moji rani.

²⁴ Če bo Kajn sedemkrat maščevan, resnično, Lameh [pa] sedeminsedemdesetkrat.«

²⁵ Adam je spet spoznal svojo ženo in rodila¹ je sina in njegovo ime je imenovala Set.² »Kajti Bog,« je rekla, »mi je določil drugega potomca namesto Abela, ki ga je ubil Kajn.«

1. [Leta 3874 pr. Kr.]
2. Set: hebr. Sheth: to je Določen, ali, Postavljen.

²⁶ In Setu, tudi njemu se je rodil¹ sin, in njegovo ime je imenoval Enóš.² Potem so ljudje³ začeli klicati Gospodovo ime.

1. [Leta 3769 pr. Kr.]
2. Enóš: hebr. Enosh; [človek].
3. ljudje…: ali, se ljudje začeli klicati po Gospodovem imenu.

¹ To je knjiga¹ Adamovih rodov. Na dan,² ko je Bog ustvaril človeka, ga je naredil po Božji podobnosti.

1. 1 Krn 1,1
2. [Leta 4004 pr. Kr.]

² Moškega¹ in žensko ju je ustvaril in ju blagoslovil in njuno ime imenoval Adam, na dan, ko sta bila ustvarjena.

1. Mdr 2,23

³ Adam je živel sto trideset let¹ in zaplodil sina po svoji lastni podobnosti, po svoji podobi in imenoval ga je Set.²

1. [Leta 3874 pr. Kr.]
2. [Set: hebr. Sheth: to je Določen, ali, Postavljen.]

⁴ Adamovih¹ dni, potem ko je zaplodil Seta, je bilo osemsto let, in zaplodil je sinove in hčere.

1. 1 Krn 1,1-54

⁵ Vseh dni, ko je Adam živel, je bilo devetsto trideset let, in je umrl.

⁶ Set¹ je živel sto pet let ter zaplodil Enóša.²

1. [Leta 3769 pr. Kr.]
2. Enóš: hebr. Enosh; [človek].

⁷ Potem ko je Set zaplodil Enóša, je živel osemsto sedem let ter zaplodil sinove in hčere,

⁸ in vseh Setovih dni je bilo devetsto dvanajst let, in je umrl.

⁹ Enóš je živel devetdeset¹ let in zaplodil Kenána,²

1. [Leta 3679 pr. Kr.]
2. Kenán: hebr. Kenan; [lastnina.]

¹⁰ in potem, ko je Enóš zaplodil Kenána, je živel osemsto petnajst let ter zaplodil sinove in hčere.

¹¹ Vseh Enóševih dni je bilo devetsto pet let, in je umrl.

¹² Kenán je živel¹ sedemdeset let ter zaplodil Mahalaléla.²

1. [Leta 3609 pr. Kr.]
2. Mahalalél: gr. Maleleel; [Božja slava]

¹³ Potem ko je Kenán zaplodil Mahalaléla, je živel osemsto štirideset let ter zaplodil sinove in hčere.

¹⁴ Vseh Kenánovih dni je bilo devetsto deset let, in je umrl.

¹⁵ Mahalalél je živel¹ petinšestdeset let ter zaplodil Jereda.²

1. [Leta 3544 pr. Kr.]
2. Jered: hebr. Jered; [potomec.]

¹⁶ Potem ko je Mahalalél zaplodil Jereda, je živel osemsto trideset let ter zaplodil sinove in hčere.

¹⁷ Vseh Mahalalélovih dni je bilo osemsto petindevetdeset let, in je umrl.

¹⁸ Jered je živel¹ sto dvainšestdeset let ter zaplodil Henoha.²

1. [Leta 3382 pr. Kr.]
2. Henoha: hebr. Chanoch; posvečen.

¹⁹ Potem ko je Jered zaplodil Henoha, je živel osemsto let ter zaplodil sinove in hčere.

²⁰ Vseh Jeredovih dni je bilo devetsto dvainšestdeset let, in je umrl.

²¹ Henoh je živel¹ petinšestdeset let ter zaplodil Matuzalema.²

1. [Leta 3317 pr. Kr.]
2. Matuzalem: gr. Mathusala; [njegova smrt bo prinesla.]

²² Potem ko je Henoh zaplodil Matuzalema, je tristo let hodil z Bogom ter zaplodil sinove in hčere.

²³ Vseh Henohovih dni je bilo tristo petinšestdeset let.

²⁴ Henoh¹ je hodil z Bogom in ni ga bilo, kajti Bog ga je vzel.

1. Heb 11,5

²⁵ Matuzalem je živel sto sedeminosemdeset let in zaplodil Lameha.¹

1. Lameha: hebr. Lemech; močan.

²⁶ Potem ko je Matuzalem zaplodil Lameha,¹ je živel² sedemsto dvainosemdeset let ter zaplodil sinove in hčere.

1. Lameha: hebr. Lemech.
2. [Leta 3130 pr. Kr.]

²⁷ Vseh Matuzalemovih dni je bilo devetsto devetinšestdeset let, in je umrl.

²⁸ Lameh je živel¹ sto dvainosemdeset let ter zaplodil sina.

1. [Leta 2948 pr. Kr.]

²⁹ Njegovo ime je imenoval Noe,¹ rekoč: »Ta isti nas bo tolažil, glede našega dela in garanja naših rok, zaradi tal, ki jih je Gospod preklel.«

1. Noe: gr. Noe: to je Počitek, ali, Tolažba.

³⁰ Potem ko je Lameh zaplodil Noeta, je živel petsto petindevetdeset let ter zaplodil sinove in hčere.

³¹ Vseh Lamehovih dni je bilo sedemsto sedeminsedemdeset¹ let, in je umrl.

1. [Leta 2353 pr. Kr.]

³² Noe je bil star petsto let¹ in Noe je zaplodil Sema, Hama ter Jafeta.

1. [Leta 2448 pr. Kr.]

¹ Pripetilo se je, ko so se na obličju zemlje ljudje začeli množiti in so se jim rojevale hčere,

² da so Božji sinovi videli človeške hčere, da so bile lepe in so si jih jemali za žene od vseh, ki so si jih izbrali.

³ § Gospod je rekel: »Moj duh se ne bo vedno prepiral s človekom, kajti on je prav tako meso, vendar bo njegovih dni sto dvajset let.«

⁴ §¹ Takrat, v tistih dneh, so bili na zemlji velikani;² in tudi potem, ko so Božji sinovi vstopali noter v človeške hčere in so jim te rodile otroke, so ti isti postali mogočni možje, ki so bili iz davnine,³ možje z ugledom.

1. [Leta 2469 pr. Kr.]
2. [velikani: hebr. Nefilimi, ali, tisti, ki so padli.]
3. [davnine: hebr. večno, neprenehoma; kot da označuje življenjsko dobo Nefilimov.]

⁵ Bog pa je videl, da je bila človekova zlobnost na zemlji velika in da je bila vsaka¹ miselna zamisel njegovega srca² nenehno³ samo zla.

1. vsaka…: ali, celotna domišljija: hebrejska beseda ne označuje samo domišljije, temveč tudi namene in želje.
2. 1 Mz 8,21; Mt 15,19
3. nenehno: hebr. vsak dan.

⁶ To je pokesalo Gospoda, da je na zemlji naredil človeka in to ga je užalostilo pri njegovem srcu.

⁷ Gospod je rekel: »Uničil bom človeka, ki sem ga ustvaril, izpred obličja zemlje,« tako¹ človeka kakor žival in plazečo stvar ter perjad neba, kajti to me je pokesalo,² da sem jih naredil.«

1. tako…: hebr. od ljudi do živali.
2. [to me je pokesalo: to obžalujem.]

⁸ Toda Noe je našel milost v Gospodovih očeh.

⁹ To so Noetovi rodovi.¹ Noe² je bil pravičen človek in popoln³ v svojih rodovih in Noe je hodil z Bogom.

1. [Leta 2448 pr. Kr.]
2. Prd 44,17; 2 Pet 2,5
3. popoln: ali, pošten.

¹⁰ Noe je zaplodil tri sinove: Sema, Hama in Jafeta.

¹¹ Tudi zemlja je bila izprijena pred Bogom in zemlja je bila napolnjena z nasiljem.

¹² Bog je pogledal na zemljo in glej, bila je izprijena, kajti vse meso na zemlji je izpridilo svojo pot.

¹³ § Bog je Noetu rekel: »Konec vsega mesa je prišel predme, kajti zemlja je po njih napolnjena z nasiljem, in glej, uničil jih bom,¹ z zemljo [vred].

1. bom…: ali, bom z zemlje.

¹⁴ § Naredi si ladjo iz gofrovega lesa.¹ V ladji boš naredil prostore² in jo zunaj in znotraj zasmolil s smolo.

1. [gofrov les: aram. lepljen les; ko so plasti lesenih desk zlepljene ena na drugo z drevesno smolo, da se zagotovi dodatna trdnost.]
2. prostore: hebr. gnezda.

¹⁵ In to je oblika, po kateri jo boš naredil: dolžina ladje naj bo tristo komolcev, njena širina petdeset komolcev in njena višina trideset komolcev.

¹⁶ § Ladji boš naredil okno in komolec nad tem jo boš končal. Vrata ladje boš napravil na njeni strani; s spodnjim, drugim in tretjim nadstropjem jo boš naredil.

¹⁷ Glej jaz, celó jaz, privedem na zemljo poplavo vodá, da uničim vse meso, v katerem je dih življenja izpod neba in vsaka stvar, ki je na zemlji, bo umrla.

¹⁸ Toda s teboj bom vzpostavil svojo zavezo, in prišel boš na ladjo, ti in tvoji sinovi in tvoja žena in žene tvojih sinov s teboj.

¹⁹ Od vsake žive stvari, od vsega mesa, boš s seboj na ladjo privedel [po] dva od vsake vrste, da jih s teboj obvaruješ žive; naj bodo samec in samica.

²⁰ Od perjadi po njihovi vrsti in od živine po njihovi vrsti, od vsake zemeljske plazeče stvari po njeni vrsti, [po] dva od vsake vrste bosta prišla k tebi, da ju obvaruješ živa.

²¹ K sebi vzemi od vse hrane, ki se jé in jo boš zbral k sebi, in ta bo za hrano zate in zanje.«

²² Noe je storil tako; glede na vse, kar mu je Bog ukazal, je storil tako.¹

1. Heb 11,7

¹ Gospod¹ je rekel² Noetu: »Pridi ti in vsa tvoja hiša v ladjo, kajti pred seboj sem te videl pravičnega v tem rodu.

1. 2 Pet 2,5
2. [Leta 2349 pr. Kr.]

² Od vsake čiste živali boš vzel k sebi po sedmero,¹ samca in njegovo samico. Od živali, ki niso čiste, po dvoje, samca in njegovo samico.

1. sedmero: hebr. sedem sedem.

³ Tudi od perjadi neba po sedmero,¹ samca in samico, da na obličju vse zemlje ohraniš seme živo.

1. sedmero: hebr. sedem sedem.

⁴ Kajti še sedem dni in povzročil bom, da na zemljo dežuje štirideset dni in štirideset noči; in vsako živo snov, ki sem jo naredil, bom uničil¹ izpred obličja zemlje.«

1. uničil: hebr. izbrisal.

⁵ Noe je storil glede na vse, kar mu je Gospod zapovedal.

⁶ Noe je bil star šeststo¹ let, ko je bila na zemlji poplava vodá.

1. [Leta 2349 pr. Kr.]

⁷ Noe je zaradi poplavnih vodá vstopil v ladjo in njegovi sinovi in njegova žena in žene njegovih sinov z njim.

⁸ Od čistih živali in od živali, ki niso čiste in od perjadi in od vsake stvari, ki se plazi na zemlji,

⁹ so po dve in dve vstopile k Noetu v ladjo, samec in samica, kakor je Bog zapovedal Noetu.

¹⁰ Po¹ sedmih dneh pa se je pripetilo, da so bile na zemlji poplavne vode.

1. Po…: ali, Na sedmi dan.

¹¹ V šeststotem letu Noetovega življenja, v drugem mesecu, sedemnajsti dan meseca, istega dne so izbruhnili vsi studenci velike globine in okna¹ neba so bila odprta.

1. okna: ali, vodne zapornice so bile odprte.

¹² In dež je bil na zemlji štirideset dni in štirideset noči.

¹³ Prav isti dan so vstopili v ladjo Noe ter Sem in Ham in Jafet, Noetovi sinovi in Noetova žena in z njim tri žene njegovih sinov.

¹⁴ Oni in vsaka žival po njeni vrsti in vsa živina po njeni vrsti in vsaka plazeča stvar, ki se plazi na zemlji, po njeni vrsti in vsaka perjad po njeni vrsti, vsaka ptica od vsake¹ sorte.

1. vsake…: hebr. vsake peruti.

¹⁵ Vstopile so k Noetu v ladjo, [po] dve in dve od vsega mesa, v katerem je dih življenja.

¹⁶ Te, ki so vstopile, so vstopile samec in samica od vsega mesa, kakor mu je Bog zapovedal. Gospod pa ga je zaprl noter.

¹⁷ Na zemlji je bila poplava štirideset dni. Vode so narasle in podpirale ladjo in ta je bila dvignjena nad zemljo.

¹⁸ Vode so prevladale in silno narasle na zemlji in ladja je plula na obličju vodá.

¹⁹ Vode so silno prevladale na zemlji in vsi visoki hribi, ki so bili pod celotnim nebom, so bili pokriti.

²⁰ Vode so se dvignile [in] prevladale [za] petnajst komolcev in gore so bile pokrite.

²¹ Umrlo je vse meso, ki se je gibalo na zemlji, tako od perjadi, od živine, od živali in od vsake plazeče stvari, ki se plazi na zemlji in vsakega človeka.¹

1. Mdr 10,4

²² Vse, v čigar nosnicah je bil dih¹ življenja, od vsega, kar [jih] je bilo na kopni zemlji, je umrlo.

1. dih…: hebr. dih duha življenja.

²³ Uničena je bila vsaka živa snov, ki je bila na obličju tal, tako človek kakor živina, plazeče stvari in perjad neba; in bile so uničene z zemlje. Živ je ostal samo Noe¹ in tisti, ki so bili z njim na ladji.

1. Mdr 10,4; 2 Pet 2,5

²⁴ Vode so prevladovale na zemlji sto petdeset dni.

¹ Bog se je spomnil Noeta in vsake žive stvari in vse živine, ki je bila z njim v ladji in Bog je naredil veter, da je šel prek zemlje in vode so se znižale.

² Tudi studenci globin in okna neba so bili ustavljeni in dež z neba je bil zadržan.

³ Vode so se nenehno¹ vračale iznad zemlje in po koncu sto petdesetih dni so bile vode znižane.

1. nenehno: hebr. gibale in upadale.

⁴ Ladja je obstala v sedmem mesecu, na sedemnajsti dan meseca, na gorah Araráta.

⁵ In vode so nenehno¹ upadale do desetega meseca. V desetem mesecu, na prvi dan meseca, so bili vidni vrhovi gora.

1. nenehno…: hebr. bile v gibanju in upadanju.

⁶ Ob koncu štiridesetih dni se je pripetilo, da je Noe odprl okno ladje, ki jo je naredil

⁷ in izpustil krokarja, ki je letal¹ sem ter tja, dokler se vode iznad zemlje niso posušile.

1. letal…: hebr. odhajal naprej in se vračal.

⁸ Od sebe je izpustil tudi golobico, da vidi, če so se vode znižale iznad obličja tal,

⁹ toda golobica ni našla počitka za podnožje svojega stopala in se je vrnila k njemu v ladjo, kajti vode so bile na obličju celotne zemlje. Potem je iztegnil svojo roko in jo prijel ter potegnil¹ k sebi v ladjo.

1. potegnil…: hebr. ji storil, da pride.

¹⁰ Okleval pa je še drugih sedem dni in golobico ponovno izpustil iz ladje.

¹¹ Golobica je zvečer priletela k njemu, in glej, v njenem kljunu je bil odtrgan oljčni list. Tako je Noe spoznal, da so bile vode iznad zemlje znižane.

¹² Okleval je še drugih sedem dni in izpustil golobico, ki se ni več ponovno vrnila k njemu.

¹³ Pripetilo se je v šeststoprvem¹ letu, v prvem mesecu, prvi dan meseca, [da] so se vode iznad zemlje posušile. Noe je odstranil pokrivalo ladje ter pogledal in glej, obličje tal je bilo suho.

1. [Leta 2348 pr. Kr.]

¹⁴ § V drugem mesecu, na sedemindvajseti dan meseca, je bila zemlja suha.

¹⁵ Bog je spregovoril Noetu, rekoč:

¹⁶ »Pojdi iz ladje ti in tvoja žena in tvoji sinovi in žene tvojih sinov s teboj.

¹⁷ S seboj privedi vsako živo stvar, ki je s teboj od vsega mesa, tako od perjadi kakor od živine in od vsake plazeče stvari, ki se plazi na zemlji, da se bodo na zemlji lahko obilno plodili in bodo rodovitni in se množili na zemlji.«

¹⁸ Noe se je izkrcal in njegovi sinovi in njegova žena in žene njegovih sinov z njim.

¹⁹ Vsaka žival, vsaka plazeča stvar in vsaka perjad in karkoli se plazi na zemlji, po svojih vrstah,¹ so se izkrcali iz ladje.

1. vrstah: hebr. družinah.

²⁰ Noe je zgradil oltar Gospodu in vzel od vsake čiste živali in od vsake čiste perjadi ter na oltarju daroval žgalne daritve.

²¹ Gospod je zavohal prijeten¹ vonj in Gospod je v svojem srcu rekel: »Zaradi človeka tal ne bom več ponovno preklel, kajti² zamisel³ človekovega srca je zla od njegove mladosti niti ne bom več ponovno udaril vsake žive stvari, kakor sem storil.

1. prijeten…: hebr. vonj počitka, ali, vonj zadovoljstva.
2. kajti…: ali, v zamisli človekovega srca je hudobija.
3. 1 Mz 6,5; Mt 15,19

²² Dokler¹ ostaja zemlja, čas setve in žetve in mraz in vročina in poletje in zima in dan in noč ne bodo prenehali.«

1. Dokler…: hebr. Kakor še vedno, vse dni zemlje.

¹ Bog je blagoslovil Noeta in njegove sinove ter jim rekel: »Bodite¹ rodovitni in se množite ter na novo napolnite zemljo.

1. 1 Mz 1,28; 1 Mz 8,17

² Strah pred vami in groza pred vami bo na vsaki zemeljski živali in na vsaki zračni perjadi, na vsem, kar se giba na zemlji in na vseh ribah morja; izročene so v vašo roko.

³ Vsaka gibajoča stvar, ki živi, naj bo hrana za vas; celó kakor zelena¹ zelišča, sem vam izročil vse stvari.

1. 1 Mz 1,29

⁴ Toda mesa z njegovim življenjem, ki je njegova kri, ne boste jedli.¹

1. 3 Mz 17,14

⁵ Zagotovo bom terjal vašo kri vaših življenj. Terjal jo bom iz roke vsake živali in iz človeške roke. Iz roke vsakega človekovega brata bom terjal človeško življenje.

⁶ Kdorkoli¹ prelije človeško kri, bo po človeku prelita njegova kri, kajti² človeka je naredil po Božji podobi.

1. Mt 26,52; Raz 13,10
2. 1 Mz 1,27

⁷ Vi pa bodite rodovitni in se množite, na zemlji obilno obrodite in se množite na njej.«

⁸ Bog je spregovoril Noetu ter z njim njegovim sinovom, rekoč:

⁹ »Jaz, glejte, jaz vzpostavljam svojo zavezo z vami in z vašim zarodom za vami

¹⁰ in z vsakim živim ustvarjenim bitjem, ki je z vami, od perjadi, od živine in od vsake zemeljske živali z vami; od vsega, kar prihaja iz ladje, do vsake zemeljske živali.

¹¹ In z vami bom¹ vzpostavil svojo zavezo; niti vse meso ne bo več iztrebljeno s poplavnimi vodami niti ne bo več poplave, da uniči zemljo.«

1. Iz 54,9

¹² Bog je rekel: »To je simbol zaveze, ki jo sklepam med seboj in vami in vsakim živim ustvarjenim bitjem, ki je z vami, za neprestane rodove.

¹³ Svojo mavrico postavim v oblak in ta bo za simbol zaveze med menoj in zemljo.

¹⁴ In zgodilo se bo, ko nad zemljo privedem oblak, da bo mavrica vidna v oblaku¹

1. Prd 43,11-12

¹⁵ in spomnil se bom svoje zaveze, ki je med menoj in vami in vsakim živim ustvarjenim bitjem od vsega mesa in vode ne bodo več postale poplava, da uničijo vse meso.

¹⁶ In v oblaku bo mavrica in pogledal bom nanjo, da se bom lahko spomnil večne zaveze med Bogom in vsakim živim ustvarjenim bitjem od vsega mesa, ki je na zemlji.«

¹⁷ Bog je rekel Noetu: »To je simbol zaveze, ki sem jo utrdil med seboj in vsem mesom, ki je na zemlji.«

¹⁸ Noetovi sinovi, ki so se izkrcali¹ iz ladje, so bili Sem, Ham in Jafet. Ham pa je Kánaanov² oče.

1. [Leta 2347 pr. Kr.]
2. Kánaanov: hebr. Chenaan, [KJV: Canaan.]

¹⁹ To so trije Noetovi sinovi, in od njih je bila prekrita vsa zemlja.

²⁰ In Noe je začel biti poljedelec ter zasadil vinograd

²¹ in pil od vina in se napil in bil je nag v svojem šotoru.

²² Ham, Kánaanov oče, pa je videl nagoto svojega očeta in zunaj povedal svojima dvema bratoma.

²³ Sem in Jafet sta vzela obleko in si jo položila na obe njuni rami in šla, obrnjena nazaj in pokrila nagoto njunega očeta. In njuna obraza sta bila obrnjena nazaj in nista videla očetove nagote.

²⁴ Noe se je prebudil iz svojega vina ter spoznal, kaj mu je storil njegov mlajši sin.

²⁵ Rekel je: »Preklet bodi, Kánaan. Svojim bratom bo služabnik služabnikov.«

²⁶ Rekel je: »Blagoslovljen bodi Semov Gospod Bog, Kánaan pa bo¹ njegov služabnik.

1. bo: ali, jim bo služabnik.

²⁷ Bog bo povečal¹ Jafeta in prebival bo v Semovih šotorih, Kánaan pa bo njegov služabnik.«

1. povečal: ali, pregovoril.

²⁸ Noe je po poplavi živel tristo petdeset let.

²⁹ Vseh Noetovih dni je bilo devetsto petdeset¹ let, in je umrl.

1. [Leta 1998 pr. Kr.]

¹ To so torej rodovi Noetovih sinov, Sema, Hama in Jafeta, in tem so se po poplavi rodili sinovi.

² Jafetovi¹ sinovi: Gomer, Magóg, Madáj, Javán, Tubál, Mešeh in Tirás.

1. 1 Krn 1,5

³ Gomerjevi sinovi: Aškenáz, Rifát in Togarmá.

⁴ Javánovi sinovi: Elišá in Taršíš, Kitéjec in Dodaním.¹

1. Dodaním: ali, kot nekateri to berejo, Rodošán.

⁵ S temi so bili otoki poganov razdeljeni po njihovih deželah, vsakdo po svojem jeziku, po svojih družinah, v svojih narodih.

⁶ § ¹ Hamovi sinovi: Kuš, Micrájim,² Put in Kánaan.

1. 1 Krn 1,8
2. [Micrájim: hebr. Egipt.]

⁷ Kuševi sinovi: Sebá, Havilá, Sabtá, Ramá in Sabtehá. In Ramájeva sinova: Šebá in Dedán.

⁸ Kuš je zaplodil¹ Nimróda. Ta je začenjal biti mogočen na zemlji.

1. [Okoli leta 2218 pr. Kr.]

⁹ Bil je mogočen lovec pred Gospodom, zakaj rečeno je: »Celo kakor Nimród, mogočen lovec pred Gospodom.«

¹⁰ Začetek njegovega kraljestva pa je bil Babel,¹ Ereh, Akád in Kalne v šinárski deželi.

1. Babel: gr. Babylon.

¹¹ § Iz tiste dežele je odšel proti¹ Asúrju in zgradil Ninive ter mesta² Rehobót, Kelah in

1. proti…: ali, ven v Asirijo.
2. mesta…: ali, ulice mesta.

¹² Resen med Ninivami in Kelahom; isto je veliko mesto.

¹³ Micrájim je zaplodil Ludima, Anamima, Lehabima, Nafthima,

¹⁴ Patrusima, Kasluhima (iz katerega je prišel Filistejec) in Kaftorima.

¹⁵ Kánaan je zaplodil Sidóna,¹ svojega prvorojenca, Heta,

1. Sidóna: hebr. Tzidon, [KJV: Sidon.]

¹⁶ Jebusejca, Amoréjca, Girgašéjca,

¹⁷ Hivéjca, Arkejca, Sinéjca,

¹⁸ Arvadéjca, Cemaréjca in Hamatéjca, in nato so bile družine Kánaancev razširjene.

¹⁹ Meja Kánaancev je bila od Sidóna, ko prideš v Gerár,¹ do Gaze;² ko greš v Sódomo,³ Gomóro,⁴ Admo,⁵ in Cebojím,⁶ celó do Leše.⁷

1. [Gerár: hebr. valovita dežela.]
2. Gaze: hebr. Azzah.
3. [Sódomo: hebr. ožgano, zažgano območje; kraj poleg Mrtvega morja.]
4. [Gomóro: hebr. uničen kup; kraj poleg Mrtvega morja.]
5. [Admo: hebr. zemeljski; kraj poleg Mrtvega morja.]
6. [Cebojím: hebr. gazele.]
7. [Leše: hebr. prebiti se, vrel izvir; najbrž kraj vzhodno od Jordana.]

²⁰ To so Hamovi sinovi po svojih družinah, po svojih jezikih, svojih deželah in po svojih narodih.

²¹ Tudi Semu, očetu vseh Eberjevih otrok, Jafetovemu starejšemu bratu, celó njemu so bili rojeni otroci.

²² Semovi otroci:¹ Elám, Asúr, Arpahšád,² Lud in Arám.

1. 1 Krn 1,17
2. Arpahšád: hebr. Arpachshad, [KJV: Arpahšád.]

²³ Arámovi otroci: Uc, Hul, Geter in Maš.

²⁴ Arpahšád je zaplodil Šelaha,¹ in Šelah je zaplodil Eberja.

1. Šelaha: hebr. Shelah, [KJV: Salah.]

²⁵ Eberju¹ sta bila rojena² dva sinova. Enemu je bilo ime Peleg,³ kajti v njegovih dneh je bila zemlja razdeljena in ime njegovega brata je bilo Joktán.

1. 1 Krn 1,19
2. [Leta 2247 pr. Kr.]
3. Peleg: to je Delitev; [hebr: reka; umetni vodotok]

²⁶ Joktán je zaplodil Almodáda, Šelefa, Hacarmáveta, Jeraha,

²⁷ Hadoráma, Uzála, Diklá,

²⁸ Obála, Abimaéla, Šebá,

²⁹ Ofírja, Havilá in Jobába. Vsi ti so bili Joktánovi sinovi.

³⁰ Njihovo prebivališče je bilo od Meše, ko greš k Sefárju, vzhodnemu gorovju.

³¹ To so Semovi sinovi po svojih družinah, po svojih jezikih, po svojih deželah, po svojih narodih.

³² To so družine Noetovih sinov po svojih rodovih v svojih narodih in z njimi so bili po poplavi razdeljeni narodi na zemlji.

¹ Celotna¹ zemlja pa je bila enojezična² in enega³ govora.

1. Mdr 10,5
2. enojezična: hebr. ene ustnice.
3. jezika…: hebr. enih besed.

² Pripetilo se je, ko so potovali¹ od² vzhoda, da so našli ravnino v šinárski deželi in tam so prebivali.

1. [Okoli leta 2247 pr. Kr.]
2. od…: ali, proti vzhodu.

³ § Rekli¹ so drug drugemu: »Pojdimo, delajmo opeko in jih temeljito žgimo.«² In opeko so imeli za kamen, blato³ pa so imeli za malto.

1. rekli…: hebr. človek je rekel svojemu bližnjemu.
2. žgimo…: hebr. žgimo do gorenja.
3. [blato: hebr. bitumen.]

⁴ Rekli so: »Pojdimo, zgradimo si mesto in stolp, čigar vrh bo lahko segal do neba in naredimo si ime, da ne bomo razkropljeni po obličju celotne zemlje.«

⁵ Gospod pa je prišel dol, da vidi mesto in stolp, ki so ga gradili človeški otroci.

⁶ Gospod je rekel: »Glej, ljudstvo je eno in vsi imajo en jezik in to so začeli delati in zdaj ne bo nič zadržano pred njimi, kar so si domislili storiti.

⁷ Pojdimo, gremo dol in jim tam zmešajmo njihov jezik, da ne bodo mogli razumeti govora drug drugega.«

⁸ Tako jih je Gospod od tam razkropil naokoli po obličju celotne zemlje in prenehali so graditi mesto.

⁹ Zato je ime tega mesta imenovano Babel,¹ ker je tam Gospod zmešal jezik vse zemlje, in od tam jih je Gospod razkropil naokoli po obličju vse zemlje.

1. Babel: to je, Zmešnjava.

¹⁰ § To¹ so Semovi rodovi. Sem je bil star sto let in dve leti po poplavi je zaplodil Arpahšáda.

1. 1 Krn 1,17

¹¹ Potem ko je Sem zaplodil¹ Arpahšáda, je živel petsto let ter zaplodil sinove in hčere.

1. [Leta 2346 pr. Kr.]

¹² Arpahšád je živel¹ petintrideset let ter zaplodil Šelaha.

1. [Leta 2311 pr. Kr.]

¹³ Arpahšád je, potem ko je zaplodil Šelaha, živel štiristo tri leta ter zaplodil sinove in hčere.

¹⁴ Šelah je živel¹ trideset let ter zaplodil Eberja.

1. [Leta 2281 pr. Kr.]

¹⁵ Šelah je, potem ko je zaplodil Eberja, živel štiristo tri leta ter zaplodil sinove in hčere.

¹⁶ Eber¹ je živel² štiriintrideset let ter zaplodil Pelega.³⁴

1. 1 Krn 1,19
2. [Leta 2247 pr. Kr.]
3. Pelega: gr. Phalec, [KJV: Peleg.]
4. Lk 3,35

¹⁷ Eber je, potem ko je zaplodil Pelega, živel štiristo trideset let ter zaplodil sinove in hčere.

¹⁸ Peleg je živel¹ trideset let ter zaplodil Reguja.

1. [Leta 2217 pr. Kr.]

¹⁹ Peleg je, potem ko je zaplodil Reguja, živel dvesto devet let ter zaplodil sinove in hčere.

²⁰ Regu je živel¹ dvaintrideset let ter zaplodil Serúga.²³

1. [Leta 2185 pr. Kr.]
2. Serúga: gr. Saruch, [KJV: Serug.]
3. Lk 5,35

²¹ Regu je, potem ko je zaplodil Serúga, živel dvesto sedem let ter zaplodil sinove in hčere.

²² Serúg je živel¹ trideset let ter zaplodil Nahórja.

1. [Leta 2155 pr. Kr.]

²³ Serúg je, potem ko je zaplodil Nahórja, živel dvesto let ter zaplodil sinove in hčere.

²⁴ Nahór je živel¹ devetindvajset let ter zaplodil Teraha.²³

1. [Leta 2126 pr. Kr.]
2. Teraha: gr. Thara, [KJV: Terah.]
3. Lk 3,34

²⁵ Nahór je, potem ko je zaplodil Teraha, živel sto devetnajst let ter zaplodil sinove in hčere.

²⁶ Terah je živel¹ sedemdeset let ter zaplodil² Abrama, Nahórja in Harána.

1. [Leta 2056 pr. Kr.]
2. Joz 24,2; 1 Krn 1,26

²⁷ Torej to so Terahovi rodovi.¹ Terah je zaplodil Abrama, Nahórja in Harána; Harán pa je zaplodil Lota.

1. [Leta 1996 pr. Kr.]

²⁸ Harán je umrl pred svojim očetom Terahom v deželi svojega rojstva, v Uru Kaldejcev.

²⁹ Abram in Nahór sta si vzela ženi. Ime Abramove žene je bilo Sarája; in ime Nahórjeve žene Milka, hči Harána, Milkinega očeta in Jiskinega očeta.

³⁰ Toda Sarája je bila jalova; ni imela nobenega otroka.

³¹ Terah je vzel Abrama, svojega sina in vnuka Lota, Haránovega sina in svojo snaho Sarájo, ženo svojega sina Abrama in odšli so iz Ura Kaldejcev,¹ da gredo v kánaansko deželo in prišli so v Harán ter tam prebivali.

1. Neh 9,7; Jdt 5,7; Apd 7,4

³² Terahovih dni je bilo dvesto pet¹ let, in Terah je umrl v Haránu.

1. [Leta 1921 pr. Kr.]

¹ Gospod je torej rekel Abramu: »Pojdi ven iz svoje dežele in iz svojega sorodstva in iz hiše svojega očeta v deželo, ki ti jo bom pokazal.¹

1. Apd 7,3

² Iz tebe bom naredil velik narod in blagoslovil te bom in tvoje ime naredil veliko in ti boš blagoslov.

³ Blagoslovil bom tiste, ki te blagoslavljajo in preklel tistega, ki te preklinja, in¹ v tebi bodo blagoslovljene vse družine zemlje.«

1. 1 Mz 18,18; 1 Mz 22,18; Apd 3,25; Gal 3,8

⁴ Tako je Abram odšel, kakor mu je Gospod spregovoril in Lot je šel z njim. Abram pa je bil star petinsedemdeset let, ko je odšel iz Harána.

⁵ Abram je vzel svojo ženo Sarájo in Lota, sina svojega brata ter vse njuno imetje, ki sta ga zbrala in duše, ki sta jih pridobila v Haránu in šli so, da gredo v kánaansko deželo in prišli so v kánaansko deželo.

⁶ Abram je šel skozi deželo do kraja Sihem,¹ na Moréjevo ravnino.² In takrat je bil v deželi Kánaanec.

1. [Sihem…: hebr. Gorski greben.]
2. ravnino: hebr. ravnine.

⁷ Gospod se je prikazal Abramu ter rekel: »To¹ deželo bom dal tvojemu potomcu.« In tam je zgradil oltar² Gospodu, ki se mu je prikazal.

1. 1 Mz 13,15
2. 1 Mz 13,4

⁸ Od tam se je prestavil h gori na vzhodu Betela ter postavil svoj šotor in Betel je imel na zahodu, Aj pa na vzhodu. Tam je zgradil oltar Gospodu ter klical h Gospodovemu imenu.

⁹ § Abram je potoval in še vedno šel¹ proti jugu.

1. šel…: hebr. hodil in potoval.

¹⁰ V deželi pa je bila lakota in Abram je odšel dol v Egipt, da tam začasno prebiva, kajti lakota v deželi je bila boleča.

¹¹ Toda pripetilo se je, ko je prišel blizu, da vstopi v Egipt, da je rekel svoji ženi Saráji: »Glej, torej vem, da si na pogled lepa ženska,

¹² zato se bo zgodilo, ko te bodo Egipčani zagledali, da bodo rekli: ›To je njegova žena‹ in bodo mene ubili, toda tebe bodo ohranili pri življenju.

¹³ Reci, prosim te, [da] si moja sestra, da bo zaradi tebe lahko dobro z menoj in bo moja duša živela zaradi tebe.«

¹⁴ Pripetilo se je, ko je Abram prišel¹ v Egipt, da so Egipčani zagledali žensko, da je bila zelo lepa.

1. [Okoli leta 1920 pr. Kr.]

¹⁵ Tudi faraonovi princi so jo videli in jo priporočili pred faraonom in ženska je bila vzeta v faraonovo hišo.

¹⁶ In zaradi nje je [z] Abramom dobro ravnal, in imel je ovce, vole, osle, sluge, dekle, oslice in kamele.

¹⁷ Gospod pa je zaradi Abramove žene Saráje trpinčil faraona in njegovo hišo z velikimi nadlogami.

¹⁸ Faraon je poklical Abrama ter mu rekel: »Kaj je to, kar si mi storil? Zakaj mi nisi povedal, da je bila tvoja žena?

¹⁹ § Zakaj si rekel: ›Moja sestra je?‹ Tako bi jo lahko vzel k sebi za ženo. Zdaj torej glej svojo ženo, vzemi jo in pojdi svojo pot.«

²⁰ Faraon je glede njega zapovedal svojim ljudem in poslali so ga proč in njegovo ženo in vse, kar je imel.

¹ § Abram se je dvignil¹ iz Egipta na jug, on in njegova žena in vse, kar je imel in Lot z njim.

1. [Okoli leta 1918 pr. Kr.]

² Abram je bil zelo bogat z živino, s srebrom in z zlatom.

³ § Odšel je na svoja potovanja od juga celó do Betela, na kraj, kjer je bil od začetka njegov šotor, med Betelom in Ajem,

⁴ na kraj¹ z oltarjem, ki ga je tam najprej naredil in tam je Abram klical h Gospodovemu imenu.

1. 1 Mz 12,7

⁵ Tudi Lot, ki je odšel z Abramom, je imel trope, črede in šotore.

⁶ Zemlja pa ju ni mogla podpirati, da bi lahko prebivala skupaj, kajti njuno imetje je bilo veliko, tako da nista mogla prebivati skupaj.

⁷ Bil pa je prepir med čredniki Abramove živine in čredniki Lotove živine, in takrat so v deželi prebivali Kánaanci in Perizéjci.

⁸ Abram je rekel Lotu: »Naj ne bo prepira, prosim te, med menoj in teboj in med mojimi čredniki in med tvojimi čredniki, kajti mi smo bratje.¹

1. bratje: hebr. možje bratje.

⁹ Mar ni vsa dežela pred teboj? Prosim te, loči se od mene. Če boš vzel levico, potem bom odšel na desno, ali če ti odideš na desnico, potem bom jaz odšel na levo.«

¹⁰ § Lot je povzdignil svoje oči in pogledal vso jordansko ravnino, ki je bila, preden je Gospod uničil Sódomo in Gomóro, vsepovsod dobro namakana, kakor Gospodov vrt, podobna egiptovski deželi, ko prideš do Coarja.

¹¹ Potem si je Lot izbral¹ vso Jordansko ravnino in Lot je odpotoval vzhodno in ločila sta se drug od drugega, eden od drugega.

1. [Okoli leta 1917 pr. Kr.]

¹² Abram je prebival v kánaanski deželi, Lot pa je prebival v mestih ravnine in svoj šotor postavljal v smeri Sódome.

¹³ Toda sódomski možje so bili zlobni in silni grešniki pred Gospodom.

¹⁴ Gospod je rekel Abramu, potem ko je bil Lot ločen od njega: »Dvigni torej svoje oči in poglej, od kraja, kjer si, proti severu, proti jugu, proti vzhodu in proti zahodu.

¹⁵ Kajti vso deželo, ki jo vidiš, bom dal tebi¹ in tvojemu potomstvu na veke.

1. 1 Mz 12,7; 1 Mz 26,4; 5 Mz 34,4

¹⁶ Tvojega semena bom naredil kakor zemeljskega prahu, tako da če človek lahko prešteje zemeljski prah, potem bo prešteto tudi tvoje seme.

¹⁷ Vstani, prehodi deželo po njeni dolžini in po njeni širini, kajti tebi jo bom dal.«

¹⁸ § Potem je Abram odstranil svoj šotor in prišel ter prebival na mamrejski ravnini,¹ ki je v Hebrónu in tam zgradil oltar Gospodu.

1. ravnini: hebr. ravninah, ki so.

¹ § Pripetilo se je v dneh šinárskega kralja Amraféla, elasárskega kralja Arjóha, elámskega kralja Kedorlaómerja in tidálskega kralja narodov,

² da so se ti vojskovali s sódomskim kraljem Berom in gomórskim kraljem Biršájem, admaškim kraljem Šinábom, cebojímskim kraljem Šeméberjem in kraljem Bele, kar je Coar.

³ Vsi ti so se skupaj srečali v Sidímski dolini, kar je slano morje.

⁴ Dvanajst let so služili Kedorlaómerju, v trinajstem letu pa so se uprli.

⁵ V štirinajstem¹ letu je prišel Kedorlaómer ter kralji, ki so bili z njim in udarili Rafájevce² pri Ašterót Karnájimu in Zuzéjce pri Hamu in Emejce v Šavé³ Kirjatájimu

1. [Okoli leta 1913 pr. Kr.]
2. [Rafájevce: hebr. velikani.]
3. v Šavé…: ali, na ravnini Kirjatájim.

⁶ in Horéjce na njihovem gorovju Seír, do El Párana,¹ ki je poleg divjine.

1. El Párana: ali, Páranske ravnine.

⁷ § In vrnili so se ter prišli do En Mišpáta, kar je Kadeš¹ in udarili vso deželo Amalečanov in tudi Amoréjce, ki so prebivali v Hacecón Tamáru.

1. [Kadeš: hebr. svetišče; kraj v puščavi.]

⁸ In odšli so sódomski kralj, gomórski kralj, admaški kralj, cebojímski kralj in belaški kralj (isti je coarski) in se združili v bitki z njimi v Sidímski dolini

⁹ § z elámskim kraljem Kedorlaómerjem, s Tidálom, kraljem narodov, šinárskim kraljem Amrafélom in elasárskim kraljem Arjóhom: štirje kralji proti petim.

¹⁰ § Sidímska dolina pa je bila polna blatnih¹ jam in sódomski kralj in gomórski kralj sta pobegnila in padla tja. Tisti, ki so preostali, pa so pobegnili h goram.

1. [blato: hebr. bitumen.]

¹¹ Pobrali so vse dobrine Sódome in Gomóre in ves njihov živež ter odšli svojo pot.

¹² Vzeli¹ so Lota, sina Abramovega brata, ki je prebival v Sódomi in njegove dobrine ter odrinili.

1. [Okoli leta 1913 pr. Kr.]

¹³ § Prišel pa je nekdo, ki je pobegnil in povedal Hebrejcu Abramu, kajti ta je prebival na ravnini¹ Amoréjca Mamreja, Eškólovega in Anêrjevega brata; in ti so bili zavezniki z Abramom.

1. ravnini: hebr. ravninah.

¹⁴ Ko je Abram slišal, da je njegov brat ujet, je oborožil¹ tristo osemnajst svojih izurjenih² služabnikov, rojenih v njegovi lastni hiši in jih zasledoval do Dana.

1. oborožil: ali, vodil naprej.
2. izurjenih: ali, pripravljenih.

¹⁵ § Ponoči se je razdelil zoper njih, on in njegovi služabniki in jih udaril in jih zasledoval do Hobe, ki je na levi roki od Damaska.

¹⁶ Vse dobrine je privedel nazaj in prav tako je privedel nazaj svojega brata Lota in njegove dobrine in tudi žene in ljudstvo.

¹⁷ Sódomski kralj pa je odšel ven, da ga sreča po njegovi vrnitvi iz pokola Kedorlaómerja in kraljev, ki so bili z njim pri dolini Šavé, ki je kraljeva¹ dolina.

1. 2 Sam 18,18

¹⁸ Melkízedek, kralj v Salemu, je prinesel kruh in vino in ta je bil duhovnik najvišjega Boga.¹

1. Heb 7,1

¹⁹ § Blagoslovil ga je ter rekel: »Blagoslovljen bodi Abram od najvišjega Boga, lastnika neba in zemlje

²⁰ in blagoslovljen bodi najvišji Bog, ki je tvoje sovražnike izročil v tvojo roko.« In on mu je dal desetine¹ od vsega.

1. Heb 7,4

²¹ § Sódomski kralj pa je rekel Abramu: »Daj mi osebe,¹ dobrine pa vzemi zase.«

1. osebe: hebr. duše.

²² Abram je rekel sódomskemu kralju: »Svojo roko sem dvignil h Gospodu, najvišjemu Bogu, lastniku neba in zemlje,

²³ da ne bom vzel ne od nitke niti ne do vezalke in da ne bom vzel nobene stvari, ki je tvoja, da ne bi ti rekel: ›Jaz sem Abrama naredil bogatega.‹

²⁴ Samó tisto, kar so mladeniči pojedli in delež ljudi, ki so šli z menoj, Anêr, Eškól in Mamre; naj si vzamejo svoj delež.«

¹ Po teh stvareh je Gospodova beseda prišla Abramu v videnju, rekoč: »Ne boj se, Abram. Jaz sem tvoj ščit in tvoja silno velika nagrada.«¹

1. Ps 16,1

² Abram je rekel: »Gospod Bog, kaj mi hočeš dati, glede na to, da odhajam brez otrok in je oskrbnik moje hiše Eliézer iz Damaska?«

³ Abram je rekel: »Glej, nobenega potomca mi nisi dal in glej, nekdo, rojen v moji hiši, je moj dedič.«

⁴ Glej, Gospodova beseda je prišla k njemu, rekoč: »Ta ne bo tvoj dedič, temveč tisti, ki bo izšel iz tvoje lastne notranjosti, bo tvoj dedič.«

⁵ Privedel ga je daleč naprej ter rekel: »Poglej zdaj proti nebu in štej zvezde, če jih lahko prešteješ.« Rekel mu je: »Tako¹ bo tvoje seme.«

1. Rim 4,18

⁶ Veroval¹ je v Gospoda in on mu je to štel za pravičnost.

1. Rim 4,3; Gal 3,6; Jak 2,23

⁷ Rekel mu je: »Jaz sem Gospod, ki te je privedel iz Ura Kaldejcev, da ti dam to deželo, da jo podeduješ.«

⁸ Rekel je: »Gospod Bog, po čem bom spoznal, da jo bom podedoval?«

⁹ § Rekel mu je: »Vzemi mi triletno telico, triletno kozo, triletnega ovna, grlico in mladega goloba.«

¹⁰ Ta je k sebi vzel vse to in jih na sredini razpolovil in vsak kos položil nasproti drugemu, toda ptic ni razpolovil.¹

1. [Jer 34,18-19]

¹¹ Ko je na trupla prišla perjad, jo je Abram odganjal.

¹² In ko je sonce zahajalo, je na Abrama padlo globoko spanje in glej, nanj je padla groza velike teme.

¹³ Abramu je rekel: »Zagotovo vedi, da¹ bo tvoje potomstvo tuje v deželi, ki ni njihova in jim bo služilo, oni pa jih bodo mučili štiristo let²

1. Apd 7,6
2. [2 Mz 12,40]

¹⁴ in prav tako bom sodil ta narod, ki mu bodo služili. Potem pa bodo izšli z velikim imetjem.

¹⁵ Ti pa boš v miru odšel k svojim očetom; pokopan boš v dobri visoki starosti.

¹⁶ Toda v četrtem rodu bodo ponovno prišli sèm, kajti krivičnost Amoréjcev še ni dopolnjena.«

¹⁷ Pripetilo se je, da ko je sonce zašlo in je bila tema, glej kadečo talilno peč in gorečo¹ svetilko, ki sta šli med temi kosi.

1. gorečo: hebr. ognjeno.

¹⁸ Na isti dan je Gospod z Abramom sklenil zavezo, rekoč: »Tvojemu¹ semenu sem dal to deželo, od egiptovske reke do vélike reke, reke Evfrata:

1. 1 Mz 12,7; 1 Mz 13,15; 1 Mz 26,4; 5 Mz 34,4

¹⁹ Kenéjce, Kenázovce, Kadmonéjce,

²⁰ Hetejce, Perizéjce, Rafájevce,¹

1. [Rafájevce: hebr. velikane.]

²¹ Amoréjce, Kánaance, Girgašéjce in Jebusejce.«¹

1. [1 Krn 11,4]

¹ Torej Sarája, Abramova žena, mu ni rodila otrok. Imela pa je pomočnico, Egipčanko, ki ji je bilo ime Hagára.

² § Sarája je Abramu rekla: »Glej torej, Gospod me je zadržal pred rojevanjem. Prosim te, pojdi noter v mojo služkinjo, lahko se zgodi, da dosežem¹ otroke prek nje.« Abram je prisluhnil Sarájinemu glasu.

1. dosežem…: hebr. bodo otroci oblikovani prek nje.

³ Sarája, Abramova žena, je vzela¹ Hagáro, svojo egipčansko služabnico, potem ko je Abram deset let prebival v kánaanski deželi in jo dala svojemu soprogu Abramu, da postane njegova žena.

1. [Leta 1911 pr. Kr.]

⁴ Šel je noter v Hagáro in ona je spočela. Ko pa je videla, da je spočela, je bila njena gospodarica prezirana v njenih očeh.

⁵ Sarája je rekla Abramu: »Moja žalitev bodi na tebi. Svojo služabnico sem dala v tvoje naročje, ko pa je videla, da je spočela, sem bila v njenih očeh prezirana. Gospod [naj] sodi med menoj in teboj.«

⁶ Toda Abram je rekel Saráji: »Glej, tvoja služabnica je v tvoji roki. Stôri ji, kakor¹ ti ugaja.« Ko pa je² Sarája z njo trdo postopala, je ta pobegnila pred njenim obrazom.

1. kakor…: hebr. to, kar je dobro v tvojih očeh.
2. je…: hebr. jo je Sarája prizadela.

⁷ Gospodov angel jo je našel pri vodnem studencu v divjini, pri izviru, na poti v Šur.¹

1. [Šur: hebr. področje v puščavi; na poti proti Egiptu.]

⁸ Rekel je: »Hagára, Sarájina služabnica, od kod prihajaš? Kam hočeš oditi?« Rekla je: »Pobegnila sem izpred obličja svoje gospodarice Saráje.«

⁹ Gospodov angel ji je rekel: »Vrni se k svoji gospodarici in se podrêdi pod njene roke.«

¹⁰ Gospodov angel ji je rekel: »Tvoje seme bom silno pomnožil, da le-to zaradi množice ne bo preštevno.«

¹¹ Gospodov angel ji je rekel: »Glej, ti si z otrokom in rodila boš sina in imenovala ga boš Izmael,¹ ker je Gospod uslišal tvojo stisko.

1. Izmael: to je, Bog bo slišal.

¹² In on bo divji človek, njegova roka bo zoper vsakega človeka in roka vsakega človeka zoper njega in prebival¹ bo v prisotnosti vseh svojih bratov.«

1. 1 Mz 25,18

¹³ Klicala je ime Gospoda, ki ji je govoril: »Ti, Bog, me vidiš,« kajti rekla je, »sem tudi tukaj gledala za tistim, ki me vidi?«

¹⁴ Zatorej se je izvir imenoval Beêr Laháj Roí;¹² glej, ta je med Kadešem in Beredom.

1. Beêr Laháj Roí: to je, Izvir tistega, ki živi in me vidi.
2. 1 Mz 24,62

¹⁵ Hagára je Abramu rodila sina in Abram je svojega sina, ki ga je rodila Hagára, imenoval Izmael.

¹⁶ Ko je Hagára Abramu rodila¹ Izmaela, je bil Abram star šestinosemdeset let.

1. [Leta 1910 pr. Kr.]

¹ Ko je bil Abram star devetindevetdeset let, se je Gospod prikazal Abramu in mu rekel: »Jaz sem Vsemogočni Bog, hodi¹ pred menoj in bodi popoln.²

1. 1 Mz 5,22
2. popoln: ali, pošten, ali, iskren.

² Svojo zavezo bom sklenil med seboj in teboj in te silno namnožil.«

³ Abram je padel na svoj obraz in Bog je z njim govoril, rekoč:

⁴ »Kar se mene tiče, glej, moja zaveza je s teboj in ti boš oče mnogih¹ narodov.

1. mnogih: hebr. množice.

⁵ Niti se tvoje ime ne bo več imenovalo Abram,¹ temveč bo tvoje ime Abraham,² kajti³ naredil sem te za očeta mnogih narodov.

1. [Abram: to je, vzvišeni oče.]
2. Abraham: to je, Oče velike množice.
3. Rim 4,1

⁶ Naredil te bom silno rodovitnega in iz tebe bom naredil narode in iz tebe bodo prišli kralji.

⁷ Vzpostavil bom svojo zavezo med seboj in teboj in tvojim semenom za teboj po njihovih rodovih za večno zavezo, da bom Bog tebi in tvojemu semenu za teboj.

⁸ Tebi in tvojemu semenu za teboj bom dal deželo, v kateri¹ si tujec, vso kánaansko deželo, za večno posest in jaz bom njihov Bog.«

1. v kateri…: hebr. tvojih začasnih bivanj.

⁹ Bog je rekel¹ Abrahamu: »Držal se boš moje zaveze, torej ti in tvoje seme za teboj po njihovih rodovih.

1. [Leta 1898 pr. Kr.]

¹⁰ To je moja zaveza, ki se je boste držali, med menoj in teboj in tvojim potomstvom za teboj: vsak¹ fantek med vami naj bo obrezan.

1. Apd 7,8

¹¹ Obrezali boste meso svoje prednje kožice in to bo simbol zaveze¹ med menoj in vami.

1. Apd 7,8; Rim 4,11

¹² Kdor¹ je star osem dni, naj² bo med vami obrezan, vsak fantek po svojih rodovih, kdor je rojen v hiši ali kupljen z denarjem kateregakoli tujca, ki ni iz tvojega potomstva.

1. kdor…: hebr. Sin osmih dni.
2. 3 Mz 12,3; Lk 2,21; Jn 7,22

¹³ Kdor je rojen v tvoji hiši in kdor je kupljen z denarjem, mora biti obrezan in moja zaveza bo v vašem mesu za večno zavezo.

¹⁴ Neobrezan fantek, katerega meso njegove prednje kožice ni obrezano, naj bo ta duša iztrebljena iz svojega ljudstva; prelomil je mojo zavezo.«

¹⁵ Bog je rekel Abrahamu: »Kar se tiče tvoje žene Saráje, njenega imena ne boš več klical Sarája,¹ temveč Sara² bo njeno ime.

1. [Sarája: to je, moja princesa.]
2. Sara: to je, Princesa [množice].

¹⁶ Blagoslovil jo bom in ti tudi od nje dal sina. Da, blagoslovil jo bom in ona¹ bo mati narodov, kralji ljudstev bodo iz nje.«

1. ona…: hebr. postala bo ljudstva.

¹⁷ Potem je Abraham padel na svoj obraz, se zasmejal in v svojem srcu rekel: »Ali bo otrok rojen njemu, ki je star sto let? In ali bo Sara, ki je stara devetdeset let, rodila?«

¹⁸ Abraham je rekel Bogu: »Oh, da bi Izmael lahko živel pred teboj!«

¹⁹ Bog je rekel: »Tvoja žena Sara¹ ti bo zares rodila sina in ti boš njegovo ime klical Izak² in vzpostavil bom svojo zavezo z njim za večno zavezo in s tvojim semenom za njim.

1. 1 Mz 18,10; 1 Mz 21,2
2. [Izak: to je, smeh.]

²⁰ In kar se tiče Izmaela, sem te uslišal: ›Glej, blagoslovil sem ga in naredil ga bom rodovitnega in ga silno pomnožil. Dvanajst¹ princev bo zaplodil in naredil ga bom [za] velik narod.‹

1. 1 Mz 25,12

²¹ Toda svojo zavezo bom vzpostavil z Izakom, ki ti ga bo rodila Sara ob tem določenem času, v naslednjem letu.«

²² In prenehal je govoriti z njim in Bog se je dvignil od Abrahama.

²³ Abraham je vzel svojega sina Izmaela in vse, ki so bili rojeni v njegovi hiši in vse, kar je kupil s svojim denarjem, vsakega moškega izmed ljudi Abrahamove hiše in obrezal meso njihove prednje kožice na prav isti dan, kakor mu je rekel Bog.

²⁴ Abraham je bil star devetindevetdeset¹ let, ko je bil obrezan v mesu svoje prednje kožice.

1. [Leta 1898 pr. Kr.]

²⁵ In njegov sin Izmael je bil star trinajst let, ko je bil obrezan v mesu svoje prednje kožice.

²⁶ Na prav isti dan sta bila obrezana Abraham in njegov sin Izmael.

²⁷ Vsi ljudje njegove hiše, rojeni v hiši in kupljeni z denarjem od tujca, so bili obrezani z njim.

¹ Gospod¹ se mu je prikazal² na Mamrejevih³ ravninah, on pa je sedel pri šotorskih vratih, v vročini dneva

1. Heb 13,2
2. [Leta 1898 pr. Kr.]
3. Mamrejevih…: hebr. Mamrejevi ravnini.

² in povzdignil svoje oči in pogledal in glej, pri njem so stali trije možje in ko jih je zagledal, je stekel od šotorskih vrat, da jih sreča in se priklonil proti tlom

³ ter rekel: »Moj Gospod, če sem torej našel naklonjenost v tvojih očeh, te prosim, ne odidi proč od svojega služabnika.

⁴ Naj bo prineseno, prosim te, malo vode in umijte svoja stopala in se spočijte pod drevesom.

⁵ Prinesel bom grižljaj kruha in potolažite¹ svoja srca. Nató boste šli dalje, kajti zato ste prišli k svojemu² služabniku.« In rekli so: »Stôri tako, kakor si rekel.«

1. potolažite: hebr. potešite.
2. k svojemu…: hebr. mimo služabnika.

⁶ Abraham se je podvizal v šotor k Sari ter ji rekel: »Brž¹ pripravi tri mere fino mlete moke, zamesi jo in na ognjišču pripravi kolače.«

1. Brž: hebr. Podvizaj se.

⁷ Abraham je stekel k čredi, vzel nežno in dobro tele ter ga dal mladeniču in ta je pohitel, da ga pripravi.

⁸ Vzel je maslo, mleko in tele, ki ga je pripravil in to postavil prednje, in stal je poleg njih, pod drevesom, oni pa so jedli.

⁹ Rekli so mu: »Kje je tvoja žena Sara?« Rekel je: »Glejte, v šotoru.«

¹⁰ § In on¹ je rekel: »Zagotovo se bom vrnil k tebi glede na čas življenja in glej, tvoja žena Sara² bo imela sina.« Sara pa je to slišala pri vratih šotora, ki je bil za njim.

1. [on: tj. Gospod.]
2. 1 Mz 17,19; 1 Mz 21,2

¹¹ Torej Abraham in Sara sta bila stara in zelo zvrhana v letih in s Saro je prenehalo biti po običaju žensk.

¹² Zato se je Sara v sebi zasmejala, rekoč: »Bom še imela užitek, potem ko sem se postarala [in] je tudi moj gospod¹ postal star?«

1. 1 Pet 3,6

¹³ Gospod je rekel Abrahamu: »Zakaj se je Sara zasmejala, rekoč: ›Bom zares rodila otroka jaz, ki sem stara?‹

¹⁴ Je za Gospoda katerakoli stvar pretežka? Ob določenem času se bom vrnil k tebi, glede na čas življenja in Sara bo imela sina.«

¹⁵ Potem je Sara zanikala, rekoč: »Nisem se zasmejala,« kajti bila je prestrašena. On pa je rekel: »Ne, toda zasmejala si se.«

¹⁶ Možje so vstali od tam in pogledali proti Sódomi in Abraham je odšel z njimi, da jih pospremi na pot.

¹⁷ Gospod je rekel: »Mar naj pred Abrahamom prikrijem to stvar, ki jo počnem,

¹⁸ glede na to, da bo Abraham zagotovo postal velik in mogočen narod in bodo v njem blagoslovljeni¹ vsi narodi zemlje?

1. 1 Mz 12,3; 1 Mz 22,18; Apd 3,25; Gal 3,8

¹⁹ Kajti poznam ga, da bo ukazal svojim otrokom in svoji družini za njim in se bodo držali Gospodove poti, da izvajajo pravičnost in sodbo, da bo Gospod nad Abrahama lahko privedel to, kar je govoril o njem.«

²⁰ Gospod je rekel: »Ker je vpitje Sódome in Gomóre veliko in ker je njihov greh zelo boleč,

²¹ bom torej šel dol in pogledal, ali so storili povsem glede na njihovo vpitje, ki je prišlo do mene; in če ne, bom vedel.«

²² Možje so svoje obraze obrnili od tam in odšli proti Sódomi, toda Abraham je kljub temu stopil pred Gospoda.

²³ Abraham se je približal in rekel: »Hočeš prav tako uničiti pravične z zlobnimi?

²⁴ Morda je znotraj mesta petdeset pravičnih. Hočeš prav tako uničiti kraj in mu ne prizanesti zaradi petdesetih pravičnih, ki so v njem?

²⁵ To bodi daleč od tebe, da storiš na ta način, da z zlobnimi pokončaš pravične in da bi bili pravični kakor zlobni, to bodi daleč od tebe. Mar ne bo Sodnik vse zemlje storil pravično?«

²⁶ Gospod je rekel: »Če najdem v Sódomi, znotraj mesta, petdeset pravičnih, potem bom zaradi njih prizanesel celemu kraju.«

²⁷ Abraham pa je odgovoril in rekel: »Glej torej, nase, ki sem samo prah in pepel, sem vzel, da govorim Gospodu.

²⁸ Morda jih bo manjkalo pet do petdesetih pravičnih. Hočeš mesto uničiti zaradi pomanjkanja petih?« On pa je rekel: »Če jih najdem tam petinštirideset, ga ne bom uničil.«

²⁹ Ponovno mu je spregovoril in rekel: »Morda jih bo tam najdenih štirideset.« On pa je rekel: »Tega ne bom storil zaradi štiridesetih.«

³⁰ Rekel mu je: »Oh naj moj Gospod ne bo jezen, jaz pa bom govoril: ›Morda jih bo tam najdenih trideset.‹« On pa je rekel: »Tega ne bom storil, če jih tam najdem trideset.«

³¹ Rekel je: »Glej torej, vzel sem nase, da govorim Gospodu: ›Morda jih bo tam najdenih dvajset.‹« On pa je rekel: »Ne bom ga uničil zaradi dvajsetih.«

³² Rekel je: »Oh naj Gospod ne bo jezen, jaz pa bom govoril samo še tokrat: ›Morda jih bo tam najdenih deset.‹« On pa je rekel: »Ne bom ga uničil zaradi desetih.«

³³ Gospod je odšel svojo pot takoj, ko je prenehal govoriti z Abrahamom. Abraham pa se je vrnil na svoj kraj.

¹ Zvečer sta k Sódomi prišla dva angela in Lot je sedel pri sódomskih velikih vratih, in ko ju je Lot zagledal, je vstal, da ju sreča in se je s svojim obrazom upognil k tlom

² ter rekel: »Glejta torej, moja gospoda, vstopita, prosim vaju, v hišo svojega služabnika in ostanita vso noč in umijta¹ svoja stopala in bosta zgodaj vstala ter nadaljevala po svojih poteh.« Onadva pa sta rekla: »Ne, temveč bova vso noč ostala na ulici.«

1. 1 Mz 18,4

³ Zelo ju je silil in obrnila sta se k njemu in vstopila v njegovo hišo in naredil jima je gostijo, spekel nekvašeni kruh in so jedli.

⁴ Toda preden so se ulegli, so možje mesta, torej sódomski možje, obdali hišo, tako mladi kakor stari, vse ljudstvo iz vsake četrti.

⁵ Klicali so k Lotu ter mu rekli: »Kje sta moža, ki sta to noč prišla k tebi? Privedi ju ven k nam, da ju bomo lahko spoznali.«

⁶ Lot je od vrat odšel k njim in vrata zaprl za seboj

⁷ ter rekel: »Prosim vas, bratje, ne storite tako zlobno.

⁸ Glejte torej, imam dve hčeri, ki nista spoznali moža. Naj vam, prosim vas, njiju pripeljem k vam in storite jima, kakor je dobro v vaših očeh. Samo tema možema ne storite ničesar, kajti zato sta prišla pod senco moje strehe.«

⁹ Rekli so: »Umakni se.« In ponovno so rekli: »Ta pajdaš je prišel, da začasno prebiva in hoče biti sodnik. Torej bomo s teboj postopali slabše kakor z njima.« In zelo so pritiskali na človeka, torej Lota in se približali, da zlomijo vrata.

¹⁰ Toda moža sta iztegnila svojo roko in potegnila Lota k njim v hišo ter zaprla vrata.

¹¹ Može, ki¹ so bili pri hišnih vratih, pa sta udarila s slepoto, tako male kakor velike, tako da so se utrudili, da bi našli vrata.

1. Mdr 19,16

¹² Moža sta Lotu rekla: »Imaš, razen teh tukaj, še koga? Zeta, svoje sinove, svoje hčere in karkoli imaš v mestu, jih odvedi iz tega kraja,

¹³ kajti uničila bova ta kraj, ker je njihovo vpitje¹ naraslo pred Gospodovim obličjem in Gospod naju je poslal, da ga uničiva.«

1. 1 Mz 18,20

¹⁴ Lot je odšel ven in svojima zetoma, ki sta poročila njegovi hčeri, spregovoril ter rekel: »Vstanita, pojdita ven iz tega kraja, kajti Gospod bo to mesto uničil.« Toda videti je bil kakor nekdo, ki je zasmehoval svoja zeta.

¹⁵ Ko je vstalo jutro, sta angela podvizala Lota, rekoč: »Vstani, vzemi svojo ženo in svoji dve hčeri, ki sta tukaj,¹ da ne bi bil použit v krivičnosti² tega mesta.«

1. tukaj: hebr. najdeni.
2. krivičnosti: ali, kaznovanju.

¹⁶ Medtem¹ ko se je obotavljal, sta moža prijela njegovo roko, roko njegove žene in roki njegovih dveh hčera – Gospod mu je bil usmiljen – in odvedla sta ga naprej in ga postavila zunaj mesta.

1. Mdr 10,6

¹⁷ In pripetilo se je, ko sta jih privedla daleč naprej, da je rekel: »Pobegnite zaradi svojega življenja. Ne glejte za seboj niti ne ostanite na vsej ravnini. Zbežite h gori, da ne bi bili použiti.«

¹⁸ Lot pa jima je rekel: »Oh ne tako, moj Gospod.

¹⁹ Glej torej, tvoj služabnik je našel milost v tvojem pogledu in ti si poveličal svoje usmiljenje, ki si mi ga izkazal z rešitvijo mojega življenja, jaz pa ne morem pobegniti h gori, da me ne bi zajelo neko zlo in umrem.

²⁰ Glej torej, to mesto je blizu, da pobegnem vanj in to je majhno. Oh, dovoli mi pobegniti tja (mar ni to majhno?) in moja duša bo živela.«

²¹ Rekel mu je: »Glej, sprejel sem te¹ tudi glede te stvari, da ne bom uničil tega mesta, za katero si govoril.

1. te: hebr. tvoj obraz.

²² Pohiti, zbeži tja, kajti ničesar ne morem storiti, dokler ne prideš tja.« Zato je bilo ime tega mesta imenovano Coar.¹

1. Coar: to je, Majhno; [kraj vzhodno od Jordana.]

²³ Sonce je vstalo¹ nad zemljo, ko je Lot vstopil v Coar.

1. vstalo: hebr. odšlo naprej.

²⁴ Potem je Gospod¹ na Sódomo in na Gomóro deževal žveplo in ogenj od Gospoda z neba

1. 5 Mz 29,23; Lk 17,29; Iz 13,19; Jer 50,40; Am 4,11; Jud 1,7

²⁵ in razdejal je ti mesti, vso ravnino, vse prebivalce mest in to, kar je raslo na tleh.

²⁶ Toda njegova žena je za njim pogledala nazaj in postala solnat steber.

²⁷ Abraham je vstal zgodaj zjutraj h kraju, kjer je stal pred Gospodom

²⁸ in pogledal proti Sódomi in Gomóri in proti vsej deželi ravnine in zagledal in glej, dim dežele se je dvigal kakor dim iz talilne peči.

²⁹ In pripetilo se je, ko je Bog uničil mesta ravnine, da se je Bog spomnil Abrahama in Lota poslal iz srede razdejanja, ko je razdejal mesti, v katerih je prebival Lot.

³⁰ Lot je iz Coarja odšel navzgor, prebival na gori in njegovi hčeri z njim, kajti bal se je prebivati v Coarju in prebival je v votlini, on in njegovi dve hčeri.

³¹ Prvorojena je rekla mlajši: »Najin oče je star in tukaj ni moškega na zemlji, da pride noter v naju po navadi vse zemlje.

³² Pridi, najinega očeta pripraviva piti vino in bova ležali z njim, da lahko ohraniva seme najinega očeta.«

³³ To noč sta svojega očeta pripravili piti vino in vstopila je prvorojena in ležala s svojim očetom in ni zaznal, ne ko se je ulegla, ne ko je vstala.

³⁴ Naslednji dan se je pripetilo, da je prvorojena rekla mlajši: »Glej, sinoči sem bila s svojim očetom. Pripraviva ga tudi to noč piti vino in pojdi ti in lezi z njim, da bova lahko ohranili seme najinega očeta.«

³⁵ Tudi to noč sta svojega očeta pripravili piti vino in mlajša je vstala in ležala z njim in ni zaznal, ne ko se je ulegla, ne ko je vstala.

³⁶ Tako sta bili obe Lotovi hčeri z otrokom s svojim očetom.

³⁷ Prvorojena je rodila¹ sina in njegovo ime imenovala Moáb.² Isti je oče Moábcev do današnjega dne.

1. [Leta 1897 pr. Kr.]
2. [Moáb: hebr. od njenega (materinega) očeta; incesten sin od Lota.]

³⁸ Mlajša, tudi ona je rodila sina in njegovo ime imenovala Ben Amí.¹ Isti je oče Amónovih otrok do današnjega dne.

1. [Ben Amí: hebr. sin mojega ljudstva.]

¹ Abraham je od tam odpotoval¹ proti južni deželi in prebival med Kadešem in Šurom in začasno prebival v Gerárju.

1. [Okoli leta 1898 pr. Kr.]

² O Sari, svoji ženi, je Abraham rekel: »Ona je moja sestra.« In kralj Abiméleh¹ iz Gerárja je poslal in vzel Saro.

1. [Abiméleh: hebr. oče kralja.]

³ Toda Bog je ponoči v sanjah prišel k Abimélehu in mu rekel: »Glej, ti si samo mrtev človek zaradi ženske, ki si jo vzel, kajti ona je moževa¹ žena.«

1. moževa…: hebr. poročena s soprogom.

⁴ Toda Abiméleh se ji ni približal in rekel je: »Gospod, hočeš ubiti tudi pravičen narod?

⁵ Ali mi ni rekel: ›Ona je moja sestra?‹ In ona, celo ona sama je rekla: ›On je moj brat.‹ To sem storil v neokrnjenosti¹ svojega srca in nedolžnosti svojih rok.«

1. neokrnjenosti: ali, preprostosti, ali, iskrenosti.

⁶ Bog mu je v sanjah rekel: »Da, vem, da si to storil v neokrnjenosti svojega srca, kajti tudi jaz sem te zadržal pred pregrešitvijo zoper mene, zato ti nisem dovolil, da se je dotakneš.

⁷ Zdaj torej vrni človeku njegovo ženo, kajti on je prerok in molil bo zate in boš živel. Če pa je ne povrneš, vedi, da boš zagotovo umrl, ti in vse, kar je tvojega.«

⁸ Zato je Abiméleh zgodaj zjutraj vstal in poklical vse svoje služabnike ter jim v njihova ušesa povedal vse te stvari in ljudje so bili boleče prestrašeni.

⁹ Potem je Abiméleh poklical Abrahama in mu rekel: »Kaj si nam storil? In kaj sem ti zagrešil, da si nadme in na moje kraljestvo privedel velik greh? Storil si mi dejanja, ki sploh ne bi smela biti storjena.«

¹⁰ Abiméleh je rekel Abrahamu: »Kaj si si domišljal, da si storil to stvar?«

¹¹ Abraham je rekel: »Ker sem mislil: ›Zagotovo na tem kraju ni strahu Božjega in zaradi moje žene me bodo ubili.‹

¹² Vendar je zares moja sestra; je hči mojega očeta, toda ne hči moje matere in postala je moja žena.

¹³ Pripetilo se je, ko me je Bog pripravil do tega, da se oddaljim od hiše svojega očeta, da sem ji rekel: ›To je tvoja prijaznost, ki mi jo boš izkazala: na vsakem kraju, kamor bova prišla, o meni¹ reci: ›Moj brat je.‹«

1. 1 Mz 12,13

¹⁴ Abiméleh je vzel ovce, vole, sluge in postrežnice ter jih dal Abrahamu in mu vrnil njegovo ženo Saro.

¹⁵ Abiméleh je rekel: »Glej, moja dežela je pred teboj. Prebivaj, kjer¹ ti ugaja.«

1. kjer…: hebr. kakor je dobro v tvojih očeh.

¹⁶ Sari pa je rekel: »Glej, tvojemu bratu sem dal tisoč koščkov srebra. Glej, on ti je pokrivalo tvojim očem, vsem, ki so s teboj in z vsemi drugimi.« Tako je bila opravičena.

¹⁷ Tako je Abraham molil k Bogu in Bog je ozdravil Abiméleha, njegovo ženo in njegove dekle, in rodile so otroke.

¹⁸ Kajti Gospod je zaradi Abrahamove žene Sare, trdno zaprl vse maternice Abimélehove hiše.

¹ Gospod je obiskal Saro, kakor je rekel in Gospod je Sari storil, kakor¹ je govoril.

1. 1 Mz 17,19; 1 Mz 18,10

² Kajti Sara¹ je spočela in Abrahamu rodila sina v njegovi visoki starosti, ob določenem času, o katerem mu je govoril Bog.

1. Apd 7,8; Gal 4,22; Heb 11,1

³ Abraham je ime svojega sina, ki se mu je rodil, ki mu ga je rodila Sara, imenoval Izak.

⁴ Abraham je obrezal svojega sina Izaka, ko je bil star osem dni, kakor¹ mu je zapovedal Bog.

1. 1 Mz 17,12

⁵ Abraham je bil star sto¹ let, ko se mu je rodil sin Izak.

1. [Okoli leta 1897 pr. Kr.]

⁶ § Sara je rekla: »Bog me je pripravil, da se smejem, tako da se bodo vsi, ki slišijo, smejali z menoj.«

⁷ Rekla je: »Kdo bi rekel Abrahamu, da bo Sara dojila otroke? Kajti rodila sem mu sina v njegovi visoki starosti.«

⁸ Otrok je rasel in bil odstavljen in Abraham je tega istega dne, ko je bil Izak odstavljen, priredil veliko praznovanje.

⁹ In Sara je videla sina Egipčanke Hagáre, ki ga je rodila Abrahamu, posmehovati se.

¹⁰ Zato je rekla¹ Abrahamu: »Spôdi² to sužnjo in njenega sina, kajti sin te sužnje ne bo dedič z mojim sinom Izakom.«

1. [Okoli leta 1892 pr. Kr.]
2. Gal 4,3

¹¹ Stvar zaradi njegovega sina pa je bila v Abrahamovih očeh zelo boleča.

¹² Bog je Abrahamu rekel: »Naj to ne bo boleče v tvojem pogledu zaradi dečka in zaradi tvoje sužnje. V vsem tem, kar ti je Sara rekla, prisluhni njenemu glasu, kajti po Izaku se bo imenovalo tvoje potomstvo.

¹³ In tudi iz sina sužnje bom naredil narod, ker je tvoje seme.«

¹⁴ Abraham je vstal zgodaj zjutraj, vzel kruh in meh vode, dal to Hagári, namestil to na njeno ramo in otroka in jo poslal proč in odpravila se je in tavala po beeršébski divjini.

¹⁵ Voda v mehu je bila porabljena in otroka je odvrgla pod enega izmed grmov.

¹⁶ Odšla je in se mu usedla nasproti, dobro pot proč, kakor bi bil streljaj loka, kajti rekla je: »Naj ne vidim otrokove smrti.« In sedela je nasproti njemu in povzdignila svoj glas ter zajokala.

¹⁷ Bog je slišal dečkov glas in Božji angel je bil poklican iz nebes k Hagári ter ji rekel: »Kaj te pesti, Hagára? Ne boj se, kajti Bog je slišal dečkov glas, kjer je.

¹⁸ Vstani, dvigni svojega dečka in ga drži v svoji roki, kajti naredil ga bom [v] velik narod.«

¹⁹ Bog je odprl njene oči in zagledala je vodni izvir in odšla je in meh napolnila z vodo ter dečku dala piti.

²⁰ Bog je bil z dečkom in ta je rasel, prebival v divjini in postal lokostrelec.

²¹ Prebival je v Paránski divjini in njegova mati mu je vzela ženo iz egiptovske dežele.

²² Ob tistem času se je pripetilo, da sta Abiméleh in Pihól,¹ vrhovni poveljnik njegove vojske, govorila Abrahamu, rekoč: »Bog je s teboj v vsem, kar počneš.

1. [Pihól: hebr. usta vseh.]

²³ Zdaj mi torej tukaj pri Bogu prisezi, da¹ z menoj ne boš ravnal napačno niti z mojim sinom niti s sinovi mojih sinov, temveč glede na prijaznost, ki sem jo storil tebi, boš ti storil meni in deželi, v kateri se mudiš.«

1. da…: hebr. če mi boš lagal.

²⁴ Abraham je rekel: »Prisegel bom.«

²⁵ Abraham pa je grajal Abiméleha zaradi vodnega izvira, ki so ga Abimélehovi služabniki nasilno odvzeli.

²⁶ Abiméleh je rekel: »Ne vem, kdo je storil to stvar, niti mi ti nisi povedal, niti do danes nisem slišal o tem.«

²⁷ Abraham je vzel ovce in vole ter jih dal Abimélehu in oba sta sklenila zavezo.

²⁸ Abraham je sedem jagnjic iz tropa postavil posebej.

²⁹ Abiméleh je rekel Abrahamu: »Kaj pomeni teh sedem jagnjic, ki si jih postavil posebej?«

³⁰ Rekel je: »Kajti teh sedem jagnjic boš vzel iz moje roke, da mi bodo lahko priča, da sem jaz izkopal ta vodnjak.«

³¹ Zato je ta kraj imenoval Beeršéba,¹ ker sta tam oba prisegla.

1. Beeršéba: to je, Izvir prisege.

³² Tako sta sklenila¹ zavezo pri Beeršébi. Potem je Abiméleh vstal in Pihól, vrhovni poveljnik njegove vojske in vrnila sta se v deželo Filistejcev.

1. [Okoli leta 1891 pr. Kr.]

³³ Abraham je v Beeršébi zasadil nasad¹ ter tam klical ime Gospoda, večnega Boga.

1. nasad: ali, drevo.

³⁴ In Abraham je mnogo dni začasno prebival v filistejski deželi.

¹ Po teh stvareh¹ pa se je pripetilo, da² je Bog skušal Abrahama ter mu rekel: »Abraham.« In rekel je: »Glej,³ tukaj sem.«

1. [Leta 1872 pr. Kr.]
2. Heb 11,17
3. Glej…: hebr. Glej me.

² Rekel je: »Vzemi sedaj svojega sina, svojega edinega sina Izaka, ki ga ljubiš in pojdi v deželo Moríja;¹ in tam ga daruj v žgalno daritev na eni izmed gorá, o kateri ti bom povedal.«

1. [Moríja: hebr. viden od Jahveja.]

³ Abraham je zgodaj zjutraj vstal, osedlal svojega osla in s seboj vzel dva izmed svojih mladeničev in svojega sina Izaka in nacepil drv za žgalno daritev in vstal ter odšel na kraj, o katerem mu je Bog povedal.

⁴ Potem je Abraham tretji dan povzdignil svoje oči in daleč stran zagledal kraj.

⁵ Abraham je rekel svojima mladeničema: »Vidva ostanita tukaj z oslom, jaz in deček pa bova šla tamkaj, oboževala in ponovno prišla k vama.«

⁶ Abraham je vzel drva žgalne daritve in ta položil na svojega sina Izaka, v svojo roko pa je vzel ogenj in nož in oba skupaj sta odšla.

⁷ Izak je spregovoril svojemu očetu Abrahamu in rekel: »Moj oče.« Ta je rekel: »Tukaj sem, sin moj.« Rekel je: »Glej ogenj in drva, toda kje je jagnje¹ za žgalno daritev?«

1. jagnje: ali, kozlič.

⁸ Abraham je rekel: »Moj sin, Bog si bo priskrbel jagnje za žgalno daritev.« Tako sta oba skupaj odšla.

⁹ Prišla sta do kraja, o katerem mu je povedal Bog in Abraham je tam zgradil oltar in razporedil drva ter zvezal¹ svojega sina Izaka in ga položil na oltar, na drva.

1. Jak 2,21

¹⁰ Abraham je iztegnil svojo roko in vzel nož, da svojega sina zakolje.

¹¹ Gospodov angel pa je iz nebes zaklical k njemu in rekel: »Abraham, Abraham.« Ta je rekel: »Tukaj sem.«

¹² Rekel je: »Svoje roke ne položi na dečka niti mu ničesar ne stôri, kajti sedaj vem, da se bojiš Boga, glede na to, da sem videl, da mi nisi odrekel svojega sina, svojega edinega sina.«

¹³ Abraham je povzdignil svoje oči in pogledal in za seboj zagledal ovna, s svojimi rogovi ujetega v goščavo. Abraham je odšel, vzel ovna in ga namesto svojega sina daroval za žgalno daritev.

¹⁴ § Abraham je ime tega kraja imenoval Jahve–jire,¹ kakor je rečeno do tega dne: ›Na gori Gospodovi bo videno.‹

1. Jahve–jire: to je, Gospod bo videl, ali, priskrbel.

¹⁵ Gospodov angel pa je iz nebes drugič zaklical k Abrahamu

¹⁶ in rekel: »Pri¹ sebi sem prisegel,« govori Gospod, »kajti ker si storil to stvar in nisi zadržal svojega sina, svojega edinega sina,

1. Ps 105,9; Prd 44,21; Lk 1,73; Heb 6,13

¹⁷ te bom v blagoslavljanju blagoslovil in v množenju bom pomnožil tvoje seme kakor zvezd neba in kakor peska, ki je na morski obali¹ in tvoje seme bo imelo v lasti velika vrata svojih sovražnikov

1. obali: hebr. ustnici.

¹⁸ in v tvojem semenu bodo blagoslovljeni vsi narodi zemlje, ker si ubogal moj glas.«¹

1. 1 Mz 12,3; 1 Mz 18,18; Prd 44,22; Apd 3,25; Gal 3,8

¹⁹ Tako se je Abraham vrnil k svojima mladeničema in vstali so ter skupaj odšli k Beeršébi in Abraham je prebival pri Beeršébi.

²⁰ Po teh stvareh pa se je pripetilo, da je bilo Abrahamu povedano, rekoč: »Glej, Milka,¹ tudi ona je tvojemu bratu Nahórju² rodila otroke.

1. [Milka: hebr. kraljica.]
2. [Nahór: hebr. smrčavec.]

²¹ Njegovega prvorojenca Uca,¹ njegovega brata Buza,² Arámovega očeta Kemuéla,³

1. [Uc: hebr. posvet.]
2. [Buz: hebr. nespoštovan.]
3. [Kemuéla: hebr. vzgojen od Boga.]

²² Keseda, Hazója, Pildáša, Jidláfa in Betuéla.¹

1. [Betuél: hebr. uničen od Boga.]

²³ In Betuél je zaplodil Rebeko.¹² Teh osem je Milka rodila Nahórju, Abrahamovemu bratu.

1. Rebeko: gr. Rebecca; [hebr. okovanje.]
2. Rim 9,10

²⁴ Njegova priležnica, ki ji je bilo ime Reúma je tudi rodila Tebaha, Gahama, Tahaša in Maahája.«

¹ § Sara je bila stara sto sedemindvajset let. To so bila leta Sarinega življenja.

² Sara je umrla¹ v Kirját Arbi; ista je Hebrón v kánaanski deželi. Abraham je prišel, da žaluje za Saro in da joka za njo.

1. [Leta 1860 pr. Kr.]

³ Abraham je vstal pred svojo mrtvo in Hetovim sinovom spregovoril, rekoč:

⁴ »Tujec sem in začasen prebivalec z vami. Dajte mi posest grobišča z vami, da lahko pokopljem svojo mrtvo izpred svojega obličja.«

⁵ Hetovi otroci so Abrahamu odgovorili, rekoč mu:

⁶ »Poslušaj nas, moj gospod. Ti si med nami mogočen¹ princ. V izbiri naših mavzolejev pokoplji svojo mrtvo. Nobeden izmed nas ne bo pred teboj zadržal svojega mavzoleja, pač pa da lahko pokoplješ svojo mrtvo.«

1. mogočen: hebr. Božji.

⁷ Abraham je vstal in se priklonil ljudstvu dežele, torej Hetovim otrokom.

⁸ Posvetoval se je z njimi, rekoč: »Če je vaše mišljenje, da naj pokopljem svojo mrtvo izpred svojih oči, me poslušajte in zame prosite Coharjevega sina Efróna,

⁹ da bi mi lahko dal votlino Mahpélo,¹ ki jo ima, ki je na koncu njegovega polja, kajti za kolikor² denarja je vredna, naj mi jo da v posest za grobišče med vami.«

1. [Mahpéla: hebr. Dvojna.]
2. za kolikor…: hebr. poln denar.

¹⁰ Efrón pa je prebival med Hetovimi otroki. In Efrón Hetejec je odgovoril Abrahamu v občinstvu¹ Hetovih otrok, torej vseh teh, ki so vstopali pri velikih vratih njegovega mesta, rekoč:

1. občinstvu: hebr. ušesih.

¹¹ »Ne, moj gospod, poslušaj me. Polje ti dam in votlino, ki je tam, to ti dam. V prisotnosti sinov svojega ljudstva ti to dam. Pokoplji svojo mrtvo.«

¹² Abraham se je priklonil pred ljudstvom dežele.

¹³ Spregovoril je Efrónu, v občinstvu ljudstva dežele, rekoč: »Če to hočeš dati, prosim te, poslušaj me. Za to polje ti bom dal denar. Vzemi ga od mene, jaz pa bom svojo mrtvo pokopal tam.«

¹⁴ Efrón je odgovoril Abrahamu, rekoč mu:

¹⁵ »Moj gospod, prisluhni mi. Zemlja je vredna štiristo šeklov srebra. Kaj je to med menoj in teboj? Pokoplji torej svojo mrtvo.«

¹⁶ Abraham je prisluhnil Efrónu in Abraham je Efrónu odtehtal srebro, ki ga je omenil v občinstvu Hetovih sinov, štiristo šeklov srebra, trenuten denar pri trgovcu.

¹⁷ In Efrónovo polje, ki je bilo v Mahpéli, ki je bilo pred Mamrejem, polje in votlina, ki sta bila tam in vsa drevesa, ki so bila na polju, ki so bila na vseh mejah naokoli, so bila zagotovo potrjena

¹⁸ za posest Abrahamu v prisotnosti Hetovih otrok, pred vsemi, ki so vstopali pri velikih vratih njegovega mesta.

¹⁹ In po tem je Abraham pokopal svojo ženo Saro v votlini polja Mahpéli pred Mamrejem, isti je Hebrón v kánaanski deželi.

²⁰ Polje in votlina, ki je tam, sta bila zagotovo potrjena Abrahamu v posest za grobišče od Hetovih sinov.

¹ Abraham je bil star¹ in že zelo² zvrhan v starosti in Gospod je Abrahama blagoslovil v vseh stvareh.

1. [Leta 1857 pr. Kr.]
2. zelo…: hebr. odšel v dneve.

² Abraham je najstarejšemu služabniku svoje hiše, ki je vladal nad vsem, kar je imel, rekel: »Položi,¹ prosim te, svojo roko pod moje stegno,

1. 1 Mz 47,29

³ jaz pa te bom primoral priseči pri Gospodu, Bogu nebes in Bogu zemlje, da mojemu sinu ne boš vzel žene izmed kánaanskih hčera, med katerimi živim,

⁴ temveč boš šel v mojo deželo in k mojemu sorodstvu in vzel ženo mojemu sinu Izaku.«

⁵ Služabnik pa mu je rekel: »Morda mi ženska ne bo voljna slediti v to deželo. Ali moram tvojega sina ponovno privesti v deželo, od koder si prišel?«

⁶ Abraham mu je rekel: »Pazi, da mojega sina ne privedeš ponovno tja.

⁷ Gospod, Bog nebes, ki me je vzel iz hiše mojega očeta in iz dežele mojega sorodstva in ki mi je govoril in mi to prisegel, rekoč: ›To deželo bom dal tvojemu¹ semenu,‹ bo pred teboj poslal svojega angela in ti boš mojemu sinu od tam vzel ženo.

1. 1 Mz 12,7; 1 Mz 13,15; 1 Mz 15,18; 1 Mz 26,4

⁸ Če pa ti ženska ne bo voljna slediti, potem boš prost pred to mojo prisego, samo mojega sina ne privedi ponovno tja.«

⁹ Služabnik je svojo roko položil pod stegno Abrahama, svojega gospodarja in mu glede te zadeve prisegel.

¹⁰ Služabnik je vzel deset kamel izmed kamel svojega gospodarja in se odpravil, kajti¹ vse dobrine njegovega gospodarja so bile v njegovi roki. Vstal je in odšel v Mezopotamijo, v Nahórjevo mesto.

1. kajti: ali, in.

¹¹ Svojim kamelam je storil, da so pokleknile zunaj mesta, pri vodnem izviru, ob večernem času, v času, ko gredo¹ ženske ven zajemat vodo.

1. gredo…: hebr. ženske, ki zajemajo vodo, gredo naprej.

¹² Rekel je: »Oh Gospod, Bog mojega gospodarja Abrahama, prosim te, pošlji mi danes veliko sreče in mojemu gospodarju Abrahamu izkaži prijaznost.

¹³ Glej, tukaj stojim¹ pri vodnem izviru in hčere mestnih mož prihajajo zajemat vodo.

1. 1 Mz 24,43

¹⁴ Naj se mi zgodi, da gospodična, ki ji bom rekel: ›Spusti svoj lončen vrč, prosim te, da bom lahko pil‹ in bo rekla: ›Pij in tudi tvojim kamelam bom dala piti,‹ naj bo ta tista, ki si jo določil za svojega služabnika Izaka in s tem bom vedel, da si mojemu gospodarju izkazal prijaznost.«

¹⁵ Pripetilo se je, preden je nehal govoriti, glej, da je prišla ven Rebeka, ki je bila rojena Betuélu, sinu Milke, žene Nahórja, Abrahamovega brata, s svojim lončenim vrčem na svoji rami.

¹⁶ Gospodična pa je bila zelo¹ lepa na pogled, devica, niti je noben mož ni spoznal in odšla je dol k izviru in napolnila svoj lončen vrč ter prišla gor.

1. zelo…: hebr. zapeljive zunanjosti.

¹⁷ Služabnik je stekel, da jo sreča in reče: »Pusti mi, prosim te, popiti malo vode iz tvojega lončenega vrča.«

¹⁸ Rekla je: »Pij, moj gospod« in se podvizala ter spustila svoj lončen vrč na svojo roko ter mu dala piti.

¹⁹ In ko mu je dala piti, je rekla: »Tudi za tvoje kamele bom zajela vodo, dokler se ne napijejo.«

²⁰ Odhitela je in svoj lončen vrč izpraznila v korito in ponovno stekla k izviru, da zajame vodo in jo zajela za vse njegove kamele.

²¹ Človek, začuden ob njej, je ohranil svoj mir, da izve, ali je Gospod naredil njegovo potovanje uspešno ali ne.

²² Pripetilo se je, ko so se kamele napojile, da je človek vzel zlat¹ uhan, težak pol šekla in dve zapestnici za njeni roki, težki deset šeklov zlata

1. zlat…: ali, dragulj za čelo.

²³ in rekel: »Čigava hči si? Povej mi, prosim te. Ali je za nas prostor v hiši tvojega očeta, da prenočimo?«

²⁴ Rekla mu je: »Sem hči Betuéla, Milkinega sina, ki ga je rodila Nahórju.«

²⁵ Poleg tega mu je rekla: »Imamo dovolj tako slame kakor krme in prostora za prenočitev.«

²⁶ Človek je sklonil svojo glavo ter oboževal Gospoda.

²⁷ Rekel je: »Blagoslovljen bodi Gospod, Bog mojega gospodarja Abrahama, ki mojega gospodarja ni pustil brez svoje milosti in svoje resnice. Bil sem na poti in Gospod me je vodil v hišo bratov mojega gospodarja.«

²⁸ Gospodična je stekla ter te stvari povedala tistim iz hiše svoje matere.

²⁹ Rebeka pa je imela brata in njegovo ime je bilo Labán.¹ In Labán je stekel k človeku, k izviru.

1. [Labán: hebr. bel.]

³⁰ Pripetilo se je, ko je zagledal uhan in zapestnici na roki svoje sestre in ko je slišal besede svoje sestre Rebeke, rekoč: »Tako mi je mož govoril,« da je prišel k človeku. In glej, stal je s kamelami pri izviru.

³¹ Rekel je: »Vstopi, ti blagoslovljen od Gospoda. Zakaj stojiš zunaj? Kajti pripravil sem hišo in prostor za kamele.«

³² Mož je vstopil v hišo, on pa je odpasal njegove kamele in jim dal slamo in krmo za kamele in vodo, da umije njegova stopala in stopala mož, ki so bili z njim.

³³ Predenj je bila postavljena hrana, da bi jedel, toda rekel je: »Ne bom jedel, dokler ne povem svoje naloge.« On pa je rekel: »Spregovori.«

³⁴ Rekel je: »Jaz sem Abrahamov služabnik.

³⁵ In Gospod je silno blagoslovil mojega gospodarja in postal je velik in dal mu je trope, črede, srebro, zlato, sluge, dekle, kamele in osle.

³⁶ Sara, žena mojega gospodarja, je mojemu gospodarju rodila sina, ko je bila stara. In njemu je dal vse, kar ima.

³⁷ Moj gospodar me je zaprisegel, rekoč: ›Mojemu sinu ne boš vzel žene izmed kánaanskih hčera, v katerih deželi prebivam,

³⁸ temveč boš šel k hiši mojega očeta in k mojemu sorodstvu in vzel ženo mojemu sinu.‹

³⁹ Svojemu gospodarju sem rekel: ›Morda mi ženska ne bo hotela slediti.‹

⁴⁰ Rekel mi je: ›Gospod, pred katerim hodim, bo s teboj poslal svojega angela in osrečil tvojo pot in vzel boš ženo za mojega sina iz mojega sorodstva in iz hiše mojega očeta.

⁴¹ Potem boš prost pred to mojo prisego, ko prideš k mojemu sorodstvu. Če ti je ne bodo dali, potem si prost pred mojo prisego.‹

⁴² Danes sem prišel k izviru in rekel: ›O Gospod, Bog mojega gospodarja Abrahama, če sedaj osrečiš mojo pot, ki jo hodim.

⁴³ Glej,¹ stojim pri vodnem izviru in naj se zgodi, da ko pride naprej devica, da zajame vodo in ji rečem: ›Daj mi za piti, prosim te, malo vode iz svojega lončenega vrča‹

1. 1 Mz 24,13

⁴⁴ in mi reče: ›Pij in prav tako bom zajela za tvoje kamele,‹ naj bo ta ista ženska, ki jo je Gospod določil za sina mojega gospodarja.

⁴⁵ In preden sem v svojem srcu prenehal govoriti, glej, je prišla Rebeka s svojim lončenim vrčem na svoji rami. Odšla je dol do izvira in zajela vodo. Rekel sem ji: ›Daj mi piti, prosim te.‹

⁴⁶ Podvizala se je in spustila svoj lončen vrč iz svoje rame ter rekla: ›Pij in tudi tvojim kamelam bom dala piti.‹ Tako sem pil in tudi kamele je napojila.‹

⁴⁷ Vprašal sem jo ter rekel: ›Čigava hči si?‹ Rekla je: ›Hči Betuéla, Nahórjevega sina, ki mu ga je rodila Milka.‹ In položil sem uhan na njen obraz in zapestnici na njeni roki.

⁴⁸ Sklonil sem svojo glavo in oboževal Gospoda in blagoslovil Gospoda, Boga svojega gospodarja Abrahama, ki me je vodil po pravi poti, da vzame svojemu sinu hčer gospodarjevega brata.

⁴⁹ In sedaj, če hočete prijazno in iskreno postopati z mojim gospodarjem, mi povejte. Če ne, mi povejte, da se lahko obrnem na desno roko ali na levo.«

⁵⁰ Potem sta Labán in Betuél odgovorila ter rekla: »Stvar izvira od Gospoda. Ne moreva ti govoriti dobro ali slabo.

⁵¹ Glej, Rebeka je pred teboj, vzemi jo in pojdi in naj bo žena sinu tvojega gospodarja, kakor je govoril Gospod.«

⁵² Pripetilo se je, da ko je Abrahamov služabnik slišal te besede, je oboževal Gospoda, priklanjajoč se k zemlji.

⁵³ Služabnik je prinesel naprej dragocenosti¹ iz srebra in dragocenosti iz zlata in oblačilo in jih dal Rebeki. Tudi njenemu bratu in njeni materi je dal dragocene stvari.

1. dragocenosti: hebr. posode.

⁵⁴ Jedli so in pili, on in ljudje, ki so bili z njim in ostali vso noč. Vstali pa so zjutraj in rekel je: »Pošljite¹ me proč, k mojemu gospodarju.«

1. 1 Mz 24,56; 1 Mz 24,59

⁵⁵ Njen brat in njena mati pa sta rekla: »Naj gospodična ostane z nami nekaj¹ dni, vsaj deset, potem bo šla.«

1. nekaj…: ali, celo leto, ali, deset mesecev.

⁵⁶ Rekel jim je: »Ne preprečujte mi, glede na to, da je Gospod osrečil mojo pot. Pošljite me proč, da lahko grem k svojemu gospodarju.«

⁵⁷ Rekla sta: »Poklicala bova gospodično in poizvemo pri njenih ustih.«

⁵⁸ In poklicala sta Rebeko ter ji rekla: »Hočeš iti s tem človekom?« In rekla je: »Šla bom.«

⁵⁹ In odpustili so svojo sestro Rebeko in njeno dojiljo in Abrahamovega služabnika in njegove ljudi.

⁶⁰ In blagoslovili so Rebeko ter ji rekli: »Ti si naša sestra, bodi mati tisočev milijonov in naj tvoje seme obvladuje velika vrata tistih, ki jih sovražijo.«

⁶¹ Rebeka je vstala in njene gospodične in zajahale so kamele ter sledile človeku. In služabnik je vzel Rebeko ter odšel svojo pot.

⁶² § Izak je prišel po poti izvira¹ Laháj Roí, kajti prebival je v južni deželi.

1. 1 Mz 16,14; 1 Mz 25,11

⁶³ Izak je odšel ven, da ob večeru premišljuje¹ na polju in je povzdignil svoje oči in videl in glej, prihajale so kamele.

1. premišljuje: ali, moli.

⁶⁴ Rebeka je povzdignila svoje oči in ko je zagledala Izaka, se je spustila s kamele.

⁶⁵ Kajti služabniku je rekla: »Kdo je ta človek, ki hodi po polju, da nas sreča?« Služabnik je rekel: »To je moj gospodar.« Zato je vzela zagrinjalo in se pokrila.

⁶⁶ Služabnik je povedal Izaku vse stvari, ki jih je storil.

⁶⁷ Izak jo je privedel v šotor svoje matere Sare in vzel Rebeko in postala je njegova žena in jo je ljubil in Izak je bil potolažen po smrti svoje matere.

¹ Potem si je Abraham spet vzel¹ ženo in njeno ime je bilo Ketúra.²

1. [Okoli leta 1853 pr. Kr.]
2. [Ketúra: hebr. Odišavljena.]

² Rodila mu je Zimrána, Jokšána, Medána, Midjána, Jišbáka in Šuaha.

³ Jokšán¹ je zaplodil Šebá in Dedána. Dedánovi sinovi so bili: Ašurí, Letušéj in Leuméj.

1. 1 Krn 1,32

⁴ Midjánovi sinovi: Efá, Efer, Henoh, Abidá in Eldaá. Vsi ti so bili Ketúrini sinovi.

⁵ Abraham je vse, kar je imel, dal Izaku.

⁶ Toda sinovom priležnic, ki jih je imel Abraham, je Abraham dal darila in jih poslal proč od Izaka, svojega sina, medtem ko je še živel, proti vzhodu, v vzhodno deželo.

⁷ To so dnevi let¹ Abrahamovega življenja, ki jih je živel, sto petinsedemdeset let.

1. [Leta 1822 pr. Kr.]

⁸ Potem je Abraham izročil duha in umrl v lepi, visoki starosti, starec in bogat z leti in pridružen je bil svojim ljudem.

⁹ Njegova sinova, Izak in Izmael, sta ga pokopala v votlini Mahpéli, na polju Efróna, sina Hetejca Coharja, ki je pred Mamrejem,

¹⁰ polju, ki ga je Abraham kupil od Hetovih sinov. Tam je bil pokopan Abraham in njegova žena Sara.¹

1. 1 Mz 23,16

¹¹ Pripetilo se je po Abrahamovi smrti, da je Bog blagoslovil njegovega sina Izaka in Izak je prebival pri izviru Laháj Roí.¹

1. 1 Mz 16,14; 1 Mz 24,62

¹² Torej to so rodovi Izmaela, Abrahamovega sina, ki ga je Egipčanka Hagára, Sarina pomočnica, rodila Abrahamu.

¹³ To¹ so imena Izmaelovih sinov po njihovih imenih, glede na njihove rodove:² Izmaelov prvorojenec Nebajót, Kedár, Adbeél, Mibsám,

1. 1 Krn 1,29
2. [Okoli leta 1800 pr. Kr.]

¹⁴ Mišmá, Dumá, Masá,

¹⁵ Hadád,¹ Temá, Jetúr, Nafíš in Kedma.

1. Hadád: ali, Hadad.

¹⁶ To so Izmaelovi sinovi in to so njihova imena po njihovih mestih in po njihovih gradovih. Dvanajst princev glede na njihove narode.

¹⁷ To so leta Izmaelovega življenja, sto sedemintrideset¹ let in izročil je duha ter umrl in bil zbran k svojemu ljudstvu.

1. [Leta 1773 pr. Kr.]

¹⁸ § Prebivali so od Havíle do Šura, to je pred Egiptom, ko greš proti Asiriji. In umrl¹ je v prisotnosti vseh svojih bratov.

1. umrl: hebr. padel.

¹⁹ To so rodovi Abrahamovega sina Izaka. Abraham je zaplodil Izaka.

²⁰ § Izak je bil star štirideset¹ let, ko je vzel za ženo Rebeko, hči Betuéla, Sirca iz Padan–arama,² sestro Sirca Labána.

1. [Leta 1857 pr. Kr.]
2. [Padan–aram: hebr. področje v Siriji; Aramova namizna zemlja.]

²¹ Izak je rotil¹ Gospoda zaradi svoje žene, ker je bila jalova in Gospod je bil od njega izprošen in njegova žena Rebeka je spočela.

1. [Leta 1838 pr. Kr.]

²² Otroka znotraj nje pa sta se borila in rekla je: »Če je tako, zakaj potemtakem sem?« In odšla je, da poizve od Gospoda.

²³ Gospod ji je rekel: »Dva naroda sta v tvoji maternici in dve vrsti ljudstva bosta ločeni iz tvoje notranjosti in eno ljudstvo bo močnejše kakor drugo ljudstvo in starejši¹ bo služil mlajšemu.«

1. Rim 9,12

²⁴ Ko so bili dopolnjeni njeni dnevi, da bi rodila, glej, sta bila v njeni maternici dvojčka.

²⁵ Prvi je prišel ven rdeč vsepovsod, kakor kosmata obleka. Njegovo ime so poimenovali Ezav.¹

1. [Ezav: hebr. grob.]

²⁶ Nató je prišel ven¹ njegov brat, njegova² roka pa je držala Ezavovo peto. Njegovo ime so poimenovali Jakob.³ Ko ju je rodila, je bil Izak star šestdeset let.

1. [Leta 1837 pr. Kr.]
2. Oz 12,3
3. [Jakob: hebr. lovilec pete, zavzame mesto nekoga drugega, izpodrivalec.]

²⁷ Fanta pa sta zrasla. Ezav je bil spreten lovec, človek polja, Jakob pa je bil preprost¹ človek, ki je prebival v šotorih.

1. [preprost: hebr. miren.]

²⁸ Izak je ljubil Ezava, ker je jedel¹ od njegove divjačine, toda Rebeka je ljubila Jakoba.

1. jedel…: hebr. bila v njegovih ustih divjačina.

²⁹ Jakob je kuhal juho, Ezav pa je prišel iz polja in je bil oslabel.

³⁰ Ezav je rekel Jakobu: »Nahrani me, prosim te, s¹ to isto rdečo juho, kajti oslabel sem.« Zato je bilo njegovo ime imenovano Edóm.²

1. s…: hebr. s to rdečo, s to rdečo juho.
2. Edóm: to je Rdeč.

³¹ Jakob je rekel: »Prodaj mi danes svojo pravico prvorojenstva.«

³² Ezav je rekel:¹ »Glej, jaz sem² na točki smrti. Kakšno korist mi bo storila pravica prvorojenstva?«

1. [Okoli leta 1805 pr. Kr.]
2. sem…: hebr. bom umrl.

³³ Jakob je rekel: »Danes mi prisezi.« In prisegel mu je ter svojo pravico prvorojenstva prodal¹ Jakobu.

1. Heb 12,16

³⁴ Potem je Jakob dal Ezavu kruh in lečino juho. Ta je jedel, pil in vstal ter odšel svojo pot. Tako je Ezav preziral svojo pravico prvorojenstva.

¹ Bila je lakota v deželi,¹ poleg prve lakote, ki je bila v Abrahamovih dneh. In Izak je odšel k filistejskemu kralju Abimélehu v Gerár.

1. [Okoli leta 1804 pr. Kr.]

² Prikazal se mu je Gospod ter rekel: »Ne hodi dol v Egipt; prebivaj v deželi, ki ti bom o njej povedal.

³ Začasno bivaj v tej deželi in jaz bom s teboj in te bom blagoslavljal, kajti tebi in tvojemu potomcu bom dal¹ vse te dežele in jaz bom izpolnil prisego, ki sem jo prisegel tvojemu očetu Abrahamu;

1. 1 Mz 13,15; 1 Mz 15,18

⁴ in tvojemu semenu bom storil, da se pomnoži kakor zvezde neba in tvojemu semenu bom dal vse te dežele in v tvojem semenu bodo blagoslovljeni¹ narodi zemlje,

1. 1 Mz 12,3; 1 Mz 15,18; 1 Mz 22,18

⁵ zato ker je Abraham ubogal moj glas in ohranil moj ukaz, moje zapovedi, moje zakone in moje postave.«

⁶ In Izak je prebival v Gerárju.

⁷ Možje [tega] kraja so ga vprašali o njegovi ženi in rekel je: »Ona je moja sestra,« kajti bal se je reči: »Ona je moja žena.« Rekel je, »da me ne bi možje [tega] kraja ubili zaradi Rebeke,« kajti bila je zelo lepa na pogled.

⁸ Pripetilo se je, ko je bil tam dolgo časa, da je Abiméleh, kralj Filistejcev, pogledal skozi okno in zagledal in glej, Izak se je ljubimkal s svojo ženo Rebeko.

⁹ Abiméleh je poklical Izaka ter rekel: »Glej, ona je zagotovo tvoja žena. Kako si rekel: ›Ona je moja sestra?‹« Izak mu je odgovoril: »Ker sem rekel: ›Da zaradi nje ne bi umrl.‹«

¹⁰ Abiméleh je rekel: »Kaj je to, kar si nam storil? Nekdo izmed ljudstva bi lahko mirno ležal s tvojo ženo in ti bi nad nas privedel krivdo.«

¹¹ Abiméleh je vsem svojim ljudem naročil, rekoč: »Kdor se dotakne tega moža ali njegove žene, bo zagotovo usmrčen.«

¹² Potem je Izak sejal v tej deželi in v istem letu prejel¹ stokratno in Gospod ga je blagoslovil.

1. prejel: hebr. našel.

¹³ Mož je postal velik in šel¹ naprej in rasel, dokler ni postal zelo velik,

1. šel…: hebr. odšel dejaven.

¹⁴ kajti imel je posest tropov in posest čred in veliko število služabnikov,¹ in Filistejci so mu zavidali.

1. služabnikov: ali, poljedelcev.

¹⁵ Kajti vse vodnjake, ki so jih služabniki njegovega očeta izkopali v dneh njegovega očeta Abrahama, so Filistejci zamašili in jih napolnili s prstjo.

¹⁶ Abiméleh je rekel Izaku: »Pojdi od nas, kajti mnogo mogočnejši si kakor mi.«

¹⁷ Izak se je odpravil od tam in svoj šotor postavil v dolini Gerár ter tam prebival.

¹⁸ Izak je ponovno izkopal vodnjake, ki so jih izkopali v dneh njegovega očeta Abrahama, kajti Filistejci so jih po Abrahamovi smrti zamašili. Njihova imena je poimenoval po imenih, po katerih jih je imenoval njegov oče.

¹⁹ § Izakovi služabniki so kopáli v dolini in tam našli vodnjak izvirne¹ vode.

1. izvirne: hebr. žive.

²⁰ Čredniki iz Gerárja pa so se prepirali z Izakovimi čredniki, rekoč: »Voda je naša.« In ime vodnjaka je poimenoval Esek,¹ ker so se z njim prepirali.

1. Esek: to je, Spor.

²¹ In izkopali so še en vodnjak in tudi za tega so se prepirali. Njegovo ime je poimenoval Sitna.¹

1. Sitna: to je, Sovraštvo.

²² Odstranil se je od tam ter izkopal nov vodnjak. Zanj pa se niso prepirali in njegovo ime je imenoval Rehobót¹ in rekel je: »Kajti sedaj je Gospod za nas pripravil prostor in bomo rodovitni v deželi.«

1. Rehobót: to je Prostor.

²³ In od tam se je dvignil v Beeršébo.

²⁴ Isto noč se mu je prikazal Gospod ter rekel: »Jaz sem Bog Abrahama, tvojega očeta. Ne boj se, kajti jaz sem s teboj in zaradi svojega služabnika Abrahama te bom blagoslovil in pomnožil tvoje seme.«

²⁵ Tam je zgradil oltar in klical h Gospodovemu imenu ter tam postavil svoj šotor in tam so Izakovi služabniki izkopali vodnjak.

²⁶ Potem so iz Gerárja odšli k njemu Abiméleh in Ahuzát, eden izmed njegovih prijateljev ter Pihól, vrhovni poveljnik njegove vojske.

²⁷ Izak pa jim je rekel: »Zakaj ste prišli k meni, glede na to, da me sovražite in ste me odposlali od sebe?«

²⁸ Rekli so: »Zagotovo¹ smo videli, da je bil s teboj Gospod in smo rekli: ›Naj bo torej prisega med nami, torej med nami in teboj in naj sklenemo zavezo s teboj,

1. Zagotovo: hebr. Ker.

²⁹ da¹ nam ne boš storil nobene škode, kakor se mi nismo dotaknili tebe in kakor ti nismo storili nič drugega, temveč dobro in smo te odposlali v miru.‹ Ti si torej blagoslovljen od Gospoda.«

1. da: hebr. če.

³⁰ In pripravil jim je gostijo in jedli so ter pili.

³¹ Zjutraj pa so zgodaj vstali in drug drugemu prisegli in Izak jih je odposlal proč in od njega so odšli v miru.

³² Istega dne se je pripetilo, da so prišli Izakovi služabniki in mu povedali glede vodnjaka, ki so ga izkopali ter mu rekel: »Našli smo vodo.«

³³ In imenoval ga je Šiba;¹ zato je ime mesta Beeršéba² do današnjega dne.

1. Šiba: to je, Prisega.
2. Beeršéba: to je, vodnjak prisege.

³⁴ Ezav je bil star štirideset¹ let, ko je vzel Judito, hčer Hetejca Beeríja in Basemáto, hči Hetejca Elóna,

1. [Leta 1796 pr. Kr.]

³⁵ ki sta bili Izaku in Rebeki v žalostno¹ mišljenje.²

1. žalostno…: hebr. grenkost duha.
2. 1 Mz 27,46

¹ Pripetilo se je, ko je bil Izak star¹ in so bile njegove oči zatemnjene, tako da ni mogel videti, da je poklical najstarejšega sina Ezava ter mu rekel: »Moj sin.« Ta mu je odgovoril: »Glej, tukaj sem.«

1. [Okoli leta 1760 pr. Kr.]

² Rekel je: »Glej, jaz sem torej star, ne poznam dneva svoje smrti.

³ Zdaj torej vzemi, prosim te, svoja orožja, svoj tul za puščice in svoj lok ter pojdi ven na polje in mi ujemi¹ nekaj divjačine,

1. ujemi: hebr. ulovi.

⁴ ter mi pripravi okusno hrano, kakor jo imam rad in mi jo prinesi, da bom lahko jedel, da te moja duša lahko blagoslovi preden umrem.«

⁵ Rebeka pa je slišala, ko je Izak govoril svojemu sinu Ezavu. In Ezav je odšel na polje, da lovi za divjačino in da jo prinese.

⁶ Rebeka pa je spregovorila svojemu sinu Jakobu, rekoč: »Glej, slišala sem tvojega očeta govoriti tvojemu bratu Ezavu, rekoč:

⁷ ›Prinesi mi divjačino in pripravi mi okusno jed, da bom lahko jedel in te pred svojo smrtjo blagoslovil pred Gospodom.‹

⁸ Zdaj torej, moj sin, ubogaj moj glas glede tega, kar ti zapovem.

⁹ Pojdi torej k tropu in mi od tam prinesi dva dobra kozlička od koz in pripravila ju bom [v] okusno jed za tvojega očeta, kakor jo ima rad.

¹⁰ Prinesel jo boš k svojemu očetu, da bo lahko jedel in da te pred svojo smrtjo lahko blagoslovi.«

¹¹ Jakob pa je svoji materi Rebeki rekel: »Glej, moj brat Ezav je kosmat človek, jaz pa sem gladek človek.

¹² Moj oče me bo morda želel potipati, jaz pa se mu bom zdel kakor slepar in bom nadse privedel prekletstvo, ne pa blagoslova.«

¹³ Njegova mati pa mu je rekla: »Na meni bodi tvoje prekletstvo, moj sin. Samo ubogaj moj glas in pojdi in mi ju prinesi.«

¹⁴ Odšel je, dobil in ju prinesel svoji materi in njegova mati je pripravila okusno jed, kot jo je njegov oče imel rad.

¹⁵ Rebeka je vzela čedna¹ oblačila svojega najstarejšega sina Ezava, ki so bile z njo v hiši in jih nadela na svojega mlajšega sina Jakoba

1. čedna: hebr. všečna.

¹⁶ in na njegove roke položila kožo kozjih kozličkov in na gladkost njegovega vratu.

¹⁷ Okusno jed in kruh, kar je pripravila, je dala v roke svojega sina Jakoba.

¹⁸ Ta je prišel k svojemu očetu in rekel: »Moj oče.« On je rekel: »Tukaj sem, kdo si ti, moj sin?«

¹⁹ Jakob je rekel svojemu očetu: »Jaz sem tvoj prvorojenec Ezav. Storil sem glede na [to], kar si mi zaukazal. Vstani, prosim te, sedi in jej od moje divjačine, da me tvoja duša lahko blagoslovi.«

²⁰ Izak pa je svojemu sinu rekel: »Kako to, da si to tako hitro našel, moj sin?« In on je rekel: »Ker je Gospod, tvoj Bog, to privedel k meni.«¹

1. k meni: hebr. predme.

²¹ Izak je rekel Jakobu: »Pridi bliže, prosim te, da te lahko potipam, moj sin, če si ti moj pravi sin Ezav ali nisi.«

²² Jakob je odšel bliže k svojemu očetu Izaku in ta ga je potipal ter rekel: »Glas je Jakobov glas, toda roki sta Ezavovi roki.«

²³ In ni ga razpoznal, ker so bile njegove roke kosmate, kakor roke njegovega brata Ezava. Tako ga je blagoslovil.

²⁴ Rekel je: »Ali si ti moj pravi sin Ezav?« In on je rekel: »Jaz sem.«

²⁵ Rekel je: »Prinesi to bliže k meni in jedel bom od divjačine svojega sina, da te moja duša lahko blagoslovi.« To je prinesel bliže k njemu in on je jedel, in prinesel mu je vina in je pil.

²⁶ Njegov oče Izak mu je rekel: »Pridi torej bliže in me poljubi, moj sin.«

²⁷ In on se je približal ter ga poljubil in zavohal je vonj njegovega oblačila in ga blagoslovil ter rekel: »Poglej, vonj mojega sina je vonj polja, ki ga je Gospod blagoslovil,

²⁸ zato naj ti Bog da od rose z neba, rodovitnost zemlje in obilo od žita in vina.¹

1. Heb 11,20

²⁹ Naj ti ljudstva služijo in se ti narodi priklanjajo. Bodi gospodar nad svojimi brati in naj se sinovi tvoje matere priklanjajo pred teboj. Preklet bodi, kdorkoli te preklinja in blagoslovljen bodi, kdor te blagoslavlja.«

³⁰ Pripetilo se je, takoj ko je Izak končal z blagoslavljanjem Jakoba in je Jakob komaj odšel izpred prisotnosti svojega očeta Izaka, da je iz svojega lova vstopil njegov brat Ezav.

³¹ Tudi on je pripravil okusno jed in jo prinesel k svojemu očetu in svojemu očetu rekel: »Naj moj oče vstane in jé od divjačine svojega sina, da me bo tvoja duša lahko blagoslovila.«

³² Njegov oče Izak pa mu je rekel: »Kdo si ti?« In on mu je rekel: »Jaz sem tvoj sin, tvoj prvorojenec Ezav.«

³³ Izak je silno¹ zatrepetal ter rekel: »Kdo? Kje je tisti, ki je vzel² divjačino in mi jo prinesel in sem jedel od vsega, preden si ti prišel in sem ga blagoslovil. Da, in ostal bo blagoslovljen.«

1. silno…: hebr. zatrepetal s silno velikim trepetanjem.
2. vzel: hebr. ulovil.

³⁴ Ko je Ezav slišal besede svojega očeta, je zajokal z velikim in silno grenkim jokom ter svojemu očetu rekel: »Blagoslovi me, celó tudi mene, oh moj oče.«

³⁵ Ta pa je rekel: »Tvoj brat je prišel s premetenostjo in odvzel tvoj blagoslov.«

³⁶ Rekel je: »Ali ni pravilno imenovan Jakob?¹ Kajti dvakrat me je izpodrinil. Odvzel je mojo pravico prvorojenstva, in glej, sedaj je odvzel moj blagoslov.« In rekel je: »Ali zame nisi prihranil blagoslova?«

1. Jakob: to je, Spodrivač, [kdor je koga izpodrinil, tudi, lovilec pete.]

³⁷ Izak pa je odgovoril in Ezavu rekel: »Glej, naredil sem ga za tvojega gospodarja in vse njegove brate sem mu dal za služabnike, in z žitom in vinom sem ga oskrbel;¹ kaj pa naj sedaj storim tebi, moj sin?«

1. oskrbel: ali, podprl.

³⁸ Ezav je svojemu očetu rekel: »Imaš samo en blagoslov, moj oče? Blagoslovi me, celó tudi mene, oh moj oče.« Ezav je povzdignil svoj glas¹ in zajokal.

1. Heb 12,17

³⁹ § Njegov oče Izak je odgovoril in rekel: »Glej tvoje¹ bivališče bo rodovitnost² zemlje in od rose z neba od zgoraj.

1. 1 Mz 27,28
2. rodovitnost: ali, od rodovitnosti.

⁴⁰ S svojim mečem boš živel in svojemu bratu boš služil. In zgodilo se bo, ko boš imel gospostvo, da boš njegov jarem zlomil s svojega vratu.«

⁴¹ In Ezav je sovražil Jakoba zaradi blagoslova, s katerim ga je njegov oče blagoslovil. Ezav je v svojem srcu rekel: »Dnevi žalovanja za mojim očetom se bližajo, potem¹ bom svojega brata Jakoba ubil.«

1. Abd 1,10

⁴² Te besede Ezava, njenega najstarejšega sina, pa so bile povedane Rebeki in poslala je in poklicala svojega mlajšega sina Jakoba ter mu rekla: »Glej, tvoj brat Ezav, kar se tebe tiče, samega sebe tolaži, nameravajoč te ubiti.

⁴³ Zdaj torej, moj sin, ubogaj moj glas in vstani, zbeži k mojemu bratu Labánu v Harán

⁴⁴ in ostani z njim nekaj dni, dokler se ne odvrne razjarjenost tvojega brata.

⁴⁵ Dokler se jeza tvojega brata ne odvrne od tebe in pozabi to, kar si mu storil. Potem bom poslala in te dobila od tam. Zakaj bi bila prikrajšana tudi za vaju oba v enem dnevu?«

⁴⁶ Rebeka pa je Izaku rekla: »Naveličana¹ sem svojega življenja zaradi Hetovih hčera. Če Jakob vzame ženo izmed Hetovih hčera, takšni kakor sta ti, ki sta izmed hčera dežele, kakšno dobro mi bo storilo moje življenje?«

1. 1 Mz 26,35

¹ Izak je poklical¹ Jakoba, ga blagoslovil, mu naročil ter mu rekel: »Ne boš si vzel žene izmed Kánaanovih hčera.

1. [Leta 1760 pr. Kr.]

² § ¹ Vstani, pojdi v Padan–aram, k hiši Betuéla, očeta tvoje matere in od tam si vzemi ženo izmed hčera Labána, brata tvoje matere.

1. Oz 12,12

³ Bog Vsemogočni naj te blagoslovi in te naredi rodovitnega in te namnoži, da boš lahko postal množica¹ ljudstva

1. množica: hebr. zbor.

⁴ in ti da Abrahamov blagoslov, tebi in tvojemu semenu s teboj, da boš lahko podedoval deželo, v kateri¹ si tujec, ki jo je Bog dal Abrahamu.«

1. v kateri…: hebr. tvojih začasnih bivanj.

⁵ § Izak je odposlal Jakoba in ta je odšel v Padan–aram, k Labánu, sinu Sirca Betuéla, brata Jakobove in Ezavove matere Rebeke.

⁶ Ko je Ezav videl, da je Izak blagoslovil Jakoba in ga odposlal v Padan–aram, da si od tam vzame ženo in da mu je med blagoslovom dal naročilo, rekoč: »Ne boš si vzel žene izmed Kánaanovih hčera,«

⁷ § in da je Jakob ubogal svojega očeta in svojo mater ter odšel v Padan–aram,

⁸ je Ezav videl, da Kánaanove¹ hčere njegovemu očetu Izaku niso ugajale

1. Kánaanove…: hebr. so bile Kánaanove hčere zle v očeh njegovega očeta Izaka.

⁹ in je Ezav potem odšel¹ k Izmaelu in si k ženama, ki ju je imel, vzel Mahaláto,² hčer Abrahamovega sina Izmaela, Nebajótovo sestro, da postane njegova žena.

1. [Okoli leta 1760 pr. Kr.]
2. Mahaláto: ali, Basemáto.

¹⁰ Jakob pa je odšel iz Beeršébe in odšel proti Haránu.¹²

1. Haránu: gr. Charran.
2. Apd 7,2

¹¹ Ker pa je sonce zašlo, se je spustil na nek kraj in se tam vso noč zadrževal in vzel je kamne tega kraja in jih položil za svoje blazine in se ulegel na ta kraj, da zaspi.

¹² Sanjal je in glej lestev, postavljeno na zemljo in njen vrh je segal do nebes. In glej, Božji angeli so se vzpenjali in spuščali po njej.

¹³ In glej, Gospod je stal nad njo ter rekel: »Jaz sem Gospod, Bog tvojega očeta Abrahama in Izakov Bog. Deželo, na kateri ležiš, bom dal tebi in tvojemu semenu.¹

1. 1 Mz 35,1; 1 Mz 48,3

¹⁴ Tvojega semena bo kakor zemeljskega prahu in razširjen¹ boš na zahod,² na vzhod, na sever in na jug. In v tebi in v tvojem semenu³ bodo blagoslovljene vse družine zemlje.

1. razširjen…: hebr. izbruhnil.
2. 5 Mz 12,3
3. 1 Mz 12,3; 1 Mz 18,18; 1 Mz 22,18; 1 Mz 26,4

¹⁵ Glej, jaz sem s teboj in varoval te bom na vseh krajih, kamor greš in ponovno te bom privedel v to deželo, kajti ne bom te zapustil, dokler ne storim tega, o čemer sem ti govoril.«

¹⁶ Jakob se je zbudil iz svojega spanja in rekel: »Zagotovo je na tem kraju Gospod, jaz pa tega nisem vedel.«

¹⁷ Bil je prestrašen in rekel: »Kako grozen je ta kraj! To ni nič drugega kakor Božja hiša in to so velika nebeška vrata.«

¹⁸ Jakob je zgodaj zjutraj vstal in vzel kamen, ki ga je podstavil za svoje blazine in ga postavil za steber in nanj, na njegov vrh, izlil olje.

¹⁹ Ime tega kraja je imenoval Betel,¹ toda ime tega kraja je bilo najprej imenovano Luz.

1. Betel: to je, Božja hiša.

²⁰ Jakob se je zaobljubil, rekoč: »Če bo Bog z menoj in me bo varoval na tej poti, ki jo hodim in mi bo dal za jesti kruha in oblačilo, da ga oblečem,

²¹ tako da ponovno v miru pridem k hiši svojega očeta, potem bo Gospod moj Bog.

²² In ta kamen, ki sem ga postavil za steber, bo Božja hiša. Od vsega, kar mi boš dal, ti bom zagotovo dajal desetino.«

¹ Potem je Jakob odšel¹ na svoje potovanje in prišel v deželo vzhodnega² ljudstva.

1. odšel…: hebr. dvignil svoja stopala.
2. vzhodnega…: hebr. vzhodnih otrok.

² Pogledal je in na polju zagledal izvir in glej, tam so bili trije tropi ovac, ležeč pri njem, kajti iz tega izvira so napajali trope. Na vodnjakovih ustih pa je bil velik kamen.

³ Tja so se zbirali vsi tropi in odvalili so kamen iz vodnjakovih ust, napojili ovce in kamen ponovno položili na vodnjakova usta, na njegovo mesto.

⁴ Jakob jim je rekel: »Moji bratje, od kod ste?« Odgovorili so: »Iz Harána smo.«

⁵ Rekel jim je: »Poznate Nahórjevega sina Labána?« Rekli so: »Poznamo ga.«

⁶ Rekel jim je: »Ali je zdrav?«¹ Rekli so: »Zdrav je in glej, njegova hči Rahela prihaja z ovcami.«

1. zdrav…: hebr. mir z njim?

⁷ Rekel je: »Glej, še¹ dolg dan je niti ni čas, da bi se živina zbrala skupaj. Napojite ovce in odženite jih past.«

1. še…: hebr. dan je vendar krasen.

⁸ Rekli so: »Ne moremo, dokler se ne zberejo vsi tropi in dokler kamna ne odvalijo iz vodnjakovih ust. Potem napojimo ovce.«

⁹ Medtem ko je še govoril z njimi, je prišla Rahela z ovcami svojega očeta, kajti ona jih je varovala.

¹⁰ Pripetilo se je, ko je Jakob opazil Rahelo, hčer materinega brata Labána in ovce materinega brata Labána, da se je Jakob približal in odvalil kamen od vodnjakovih ust in napojil trop Labána, brata svoje matere.

¹¹ Jakob je poljubil Rahelo in povzdignil svoj glas in zajokal.

¹² Jakob je Raheli povedal, da je brat njenega očeta in da je Rebekin sin. In ta je stekla ter povedala svojemu očetu.

¹³ Pripetilo se je, ko je Labán slišal te novice¹ o Jakobu, sinu svoje sestre, da je stekel, da ga sreča, ga objel, poljubil in privedel k svoji hiši. In Labánu je povedal vse te stvari.

1. te novice: hebr. to poslušanje.

¹⁴ In Labán mu je rekel: »Zagotovo si moja kost in moje meso.« In z njim je ostal čas¹ enega meseca.

1. čas…: hebr. mesec dni.

¹⁵ Labán je rekel Jakobu: »Ker si moj brat, zakaj bi mi služil zaman? Povej mi kakšna naj bodo tvoja plačila?«

¹⁶ Labán pa je imel dve hčeri. Starejši je bilo ime Lea, ime mlajše pa je bilo Rahela.

¹⁷ Lea je bila nežnih oči, toda Rahela je bila krasna in lepega videza.

¹⁸ Jakob pa je ljubil Rahelo in rekel: »Sedem let ti bom služil za Rahelo, tvojo mlajšo hčer.«

¹⁹ Labán je rekel: »Bolje je to, da jo dam tebi, kakor da bi jo dal kateremukoli drugemu moškemu. Ostani z menoj.«

²⁰ Jakob je sedem let služil za Rahelo in zdela so se mu [kot] le nekaj dni, zaradi ljubezni, ki jo je imel do nje.

²¹ Jakob je rekel¹ Labánu: »Daj mi mojo ženo, kajti moji dnevi so dopolnjeni, da lahko grem noter vanjo.«

1. [Leta 1753 pr. Kr.]

²² Labán je zbral skupaj vse može tega kraja in priredil gostijo.

²³ Pripetilo pa se je zvečer, da je vzel svojo hčer Leo in jo privedel k njemu in on je šel noter k njej.

²⁴ In Labán je svoji hčeri Lei za pomočnico dal svojo služabnico Zilpo.

²⁵ Pripetilo se je zjutraj, glej, to je bila Lea, in Labánu je rekel: »Kaj je to, kar si mi storil? Ali nisem s teboj služil za Rahelo? Zakaj si me potem preslepil?«

²⁶ Labán je rekel: »V naši¹ deželi se ne sme tako storiti, da se mlajšo izroči pred prvorojeno.

1. naši…: hebr. našem kraju.

²⁷ Dopolni njen teden in dali ti bomo tudi njo, za službo, ki jo boš služil z menoj še drugih sedem let.«

²⁸ Jakob je storil tako in dopolnil njen teden, on pa mu je dal tudi svojo hčer Rahelo za ženo.

²⁹ Labán je svoji hčeri Raheli dal svojo pomočnico Bilho, da postane njena služabnica.

³⁰ Odšel je tudi k Raheli in Rahelo je ljubil bolj kakor Leo in pri njem je služil še drugih sedem let.

³¹ Ko je Gospod videl, da je bila Lea osovražena, je odprl njeno maternico, toda Rahela je bila jalova.¹

1. [V imenih Jakobovih sinov je skrito sporočilo, ki se nanaša na Jezusa: ›Poglej mojega sina, (Ruben) poslušaj ga (Simeon), se ga oklepaj (Lévi), slavi ga (Juda), sedi na moji desnici (Benjamin).‹]

³² Lea je spočela, rodila¹ sina in njegovo ime imenovala Ruben,² kajti rekla je: »Zagotovo je Gospod pogledal na mojo stisko. Sedaj me bo torej moj soprog ljubil.«

1. [Okoli leta 1752 pr. Kr.]
2. Ruben: to je, Poglej, sin.

³³ Ponovno je spočela in rodila¹ sina ter rekla: »Ker je Gospod slišal, da sem bila osovražena, mi je zato dal tudi tega sina,« in njegovo ime je imenovala Simeon.²

1. [Okoli leta 1751 pr. Kr.]
2. Simeon: to je, slišati.

³⁴ Ponovno je spočela in rodila¹ sina in rekla: »Torej tokrat bo moj soprog pridružen k meni, ker sem mu rodila tri sinove,« zato je bilo njegovo ime imenovano Lévi.²

1. [Okoli leta 1750 pr. Kr.]
2. Lévi: to je, Pridružen.

³⁵ Ponovno je spočela in rodila¹ sina in rekla: »Sedaj bom hvalila Gospoda,« zato je njegovo ime poimenovala Juda;²³ in prenehala⁴ je rojevati.

1. [Okoli leta 1749 pr. Kr.]
2. Juda: to je, Hvala.
3. Mt 1,2
4. prenehala…: hebr. se ustavila pred rojevanjem.

¹ Ko je Rahela videla, da Jakobu ne rojeva otrok, je Rahela zavidala svoji sestri in Jakobu rekla:¹ »Daj mi otroke, sicer umrem.«

1. [Okoli leta 1749 pr. Kr.]

² Jakobova jeza je bila vžgana zoper Rahelo in rekel je: »Sem jaz namesto Boga, ki je pred teboj zadržal sad tvoje maternice?«

³ Rekla je: »Glej, moja služabnica Bilha, pojdi noter vanjo in rodila bo na mojih kolenih, da bom po¹ njej tudi jaz lahko imela otroke.«

1. po…: hebr. tudi jaz po njej lahko izgrajena.

⁴ In dala mu je za ženo Bilho, svojo pomočnico, in Jakob je šel noter k njej.

⁵ Bilha je spočela in Jakobu rodila¹ sina.

1. [Okoli leta 1748 pr. Kr.]

⁶ Rahela je rekla: »Bog me je sodil in je tudi slišal moj glas in mi dal sina,« zato je njegovo ime imenovala Dan.¹

1. Dan: to je, Sojenje.

⁷ Rahelina služabnica Bilha je ponovno spočela in Jakobu rodila¹ drugega sina.

1. [Okoli leta 1747 pr. Kr.]

⁸ Rahela je rekla: »Z velikimi¹ boji sem se bojevala s svojo sestro in sem prevladala,« in njegovo ime je imenovala Neftáli.²³

1. velikimi: hebr. Božjimi.
2. Neftáli: to je, Moje bojevanje: gr. Nephthalim.
3. Mt 4,13

⁹ Ko je Lea videla, da je prenehala rojevati, je vzela svojo služabnico Zilpo in jo dala¹ Jakobu za ženo.

1. [Okoli leta 1749 pr. Kr.]

¹⁰ Leina služabnica Zilpa je Jakobu rodila¹ sina.

1. [Okoli leta 1748 pr. Kr.]

¹¹ § Lea je rekla: »Prihaja krdelo,« in njegovo ime je imenovala Gad.¹

1. Gad: to je, Krdelo, ali, skupina.

¹² Leina služabnica Zilpa je Jakobu rodila¹ drugega sina.

1. [Okoli leta 1747 pr. Kr.]

¹³ Lea je rekla:¹ »Srečna² sem, kajti hčere me bodo imenovale blagoslovljena,« in njegovo ime je imenovala Aser.³

1. [Okoli leta 1748 pr. Kr.]
2. Srečna: hebr. V svoji sreči.
3. Aser: to je, Srečen.

¹⁴ Ruben je šel v dneh pšenične žetve in na polju našel nadliščke¹ in jih prinesel svoji materi Lei. Potem je Rahela rekla Lei: »Daj mi, prosim te, nadliščke svojega sina.«

1. [nadliščke: alkalodina mediteranska rastlina s halucinogenim učinkom, ki po starodavnem judovskem prepričanju jalovim ženskam pomaga, da spočnejo otroka.]

¹⁵ Ta pa ji je rekla: »Je to majhna zadeva, da si mi vzela soproga? In hočeš mi vzeti tudi nadliščke mojega sina?« Rahela je rekla: »Zato bo to noč ležal s teboj za nadliščke tvojega sina.«

¹⁶ Jakob je zvečer prišel iz polja in Lea je odšla ven, da ga sreča ter mu rekla: »Moraš priti noter k meni, kajti zagotovo sem te najela z nadliščki svojega sina.« In to noč je ležal z njo.

¹⁷ Bog je prisluhnil Lei in je spočela in Jakobu rodila¹ petega sina.

1. [Okoli leta 1747 pr. Kr.]

¹⁸ Lea je rekla: »Bog mi je dal najemnino, ker sem svojo deklo dala svojemu soprogu,« in njegovo ime je imenovala Isahár.¹

1. Isahár: to je, Najemnina.

¹⁹ Lea je ponovno spočela in Jakobu rodila šestega sina.

²⁰ Lea je rekla:¹ »Bog me je opremil z dobro doto. Sedaj bo moj soprog prebival z menoj, ker sem mu rodila šest sinov« in njegovo ime je imenovala Zábulon.²³

1. [Okoli leta 1746 pr. Kr.]
2. Zábulon: to je, Prebivanje: gr. Zabulon.
3. Mt 4,13

²¹ Potem je rodila hčer in njeno ime je imenovala Dina.¹

1. Dina: to je Sodba.

²² Bog pa se je spomnil¹ Rahele in Bog ji je prisluhnil ter odprl njeno maternico.

1. [Okoli leta 1745 pr. Kr.]

²³ Spočela je in rodila¹ sina in rekla: »Bog je odvzel mojo grajo,«

1. [Okoli leta 1745 pr. Kr.]

²⁴ in njegovo ime je imenovala Jožef;¹ in rekla: »Gospod mi bo dodal [še] drugega sina.«

1. Jožef: to je, Dodajanje.

²⁵ Pripetilo se je, ko je Rahela rodila Jožefa, da je Jakob rekel Labánu: »Pošlji me proč, da lahko grem na svoj lasten kraj in v svojo deželo.

²⁶ Daj mi moje žene in moje otroke, za katere sem ti služil in me pusti iti, kajti poznaš mojo službo, ki sem ti jo opravljal.«

²⁷ Labán mu je rekel: »Prosim te, če sem v tvojih očeh našel naklonjenost, ostani, kajti iz izkušnje sem se naučil, da me je Gospod zaradi tebe blagoslovil.«

²⁸ In rekel je: »Določi mi svoja plačila in dal ti jih bom.«

²⁹ Rekel mu je: »Ti veš kako sem ti služil in kako je bila tvoja živina z menoj.

³⁰ Kajti bilo je malo, kar si imel, preden sem prišel in to je sedaj naraslo¹ v množico in Gospod te je od² mojega prihoda blagoslavljal. Kdaj bom torej poskrbel tudi za svojo lastno hišo?«

1. naraslo: hebr. izbruhnilo.
2. od…: hebr. pri mojem stopalu.

³¹ In rekel je: »Kaj naj ti dam?« Jakob je rekel: »Nobene stvari mi ne boš dal. Če hočeš zame storiti to stvar, bom ponovno pasel in varoval tvoj trop.

³² Danes pojdem skozi ves tvoj trop in iz njega odstranim vso lisasto in pikasto živino in vso rjavo živino med ovcami in pikasto ter lisasto med kozami. Od teh bo moja najemnina.

³³ Tako bo moja pravičnost odgovarjala zame v času,¹ ki pride, ko bo prišel, za moj najem pred tvojim obrazom. Vse, kar ni lisasto in pikasto med kozami in rjavo med ovcami, to bo pri meni šteto za ukradeno.«

1. v času…: hebr. naslednji dan.

³⁴ Labán je rekel: »Glej, hočem, da bi bilo glede na tvojo besedo.«

³⁵ In ta dan je odstranil kozle, ki so bili krožno progasti in pikasti in vse koze, ki so bile lisaste in pikaste in vsako, ki je imela na sebi nekaj belega in vse rjavo med ovcami in jih dal v roko svojih sinov.

³⁶ Med seboj in Jakobom je določil tri dni potovanja in Jakob je hranil preostanek Labánovih tropov.

³⁷ Jakob si je vzel šibe zelenega topola in od leskovega in kostanjevega drevesa in na njih olupil bele proge in storil, da se prikaže belina, ki je bila na šibah.

³⁸ Palice, ki jih je olupil, je postavljal pred trope v žlebove, v napajalna korita, ko so tropi prišli, da pijejo, da bi se obrejili, ko so prišli pit.

³⁹ Tropi so se obrejili pred palicami in skotili krožno progasto, lisasto in pikasto živino.

⁴⁰ Jakob je v Labánovem tropu ločeval jagnjeta in postavljal obraze tropov h krožno progastemu in vsemu rjavemu. Svoje lastne trope pa je spravljal posebej in jih ni spravljal v Labánovo živino.

⁴¹ Pripetilo se je, da kadarkoli se je brejila močnejša živina, je Jakob polagal šibe pred očmi živine v žlebove, da bi se lahko obrejile med palicami.

⁴² Toda ko je bila živina slabotna, jih ni polagal. Tako je bila slabotnejša živina Labánova, močnejša pa Jakobova.

⁴³ Mož je silno narasel in imel mnogo živine, dekel, slug, kamel in oslov.

¹ Slišal¹ pa je besede Labánovih sinov, rekoč: »Jakob je vzel vse, kar je bilo našega očeta, in od tega, kar je bilo našega očeta, je dobil vso to slavo.«

1. [Leta 1739 pr. Kr.]

² Jakob je gledal Labánovo obličje in glej, ni bilo proti njemu kakor poprej.¹

1. poprej: hebr. včeraj in dan pred tem.

³ Gospod je Jakobu rekel: »Vrni se v deželo svojih očetov in k svojemu sorodstvu in jaz bom s teboj.«

⁴ Jakob je poslal in poklical Rahelo in Leo na polje k svojemu tropu

⁵ ter jima rekel: »Vidim obličje vajinega očeta, da le-to do mene ni kakor poprej, toda Bog mojega očeta je bil z menoj.

⁶ Vedve vesta, da sem z vso svojo močjo služil vajinemu očetu.

⁷ Vajin oče pa me je zavedel in mi desetkrat spremenil moja plačila, toda Bog mu ni dovolil, da bi me prizadel.

⁸ Če je rekel tako: ›Lisasta bodo tvoja plačila;‹ potem je vsa živina kotila lisaste. Če pa je rekel tako: ›Krožno progasta bodo tvoja najemnina,‹ potem je vsa živina kotila krožno progaste.

⁹ Tako je Bog odvzel živino od vajinega očeta in jo dal meni.

¹⁰ Pripetilo se je ob času, ko se je živina obrejila, da sem povzdignil svoje oči in videl sanje in glej ovni,¹ ki so skakali na živino, so bili krožno progasti, lisasti in sivi.

1. ovni: ali, kozli.

¹¹ In Božji angel mi je v sanjah spregovoril, rekoč: ›Jakob.‹ Rekel sem: ›Tukaj sem.‹

¹² Rekel je: ›Povzdigni torej svoje oči in poglej, vsi ovni, ki skačejo na živino, so krožno progasti, lisasti in sivi, kajti videl sem vse, kar ti je Labán storil.

¹³ Jaz sem Bog Betela, kjer¹ si mazilil steber in mi zaobljubil prisego. Sedaj vstani, pojdi ven iz te dežele in se vrni v deželo svojega sorodstva.‹«

1. 1 Mz 28,18

¹⁴ Rahela in Lea sta mu odgovorili in rekli: »Ali je še kak delež ali dediščina za naju v hiši najinega očeta?

¹⁵ Ali nisva pri njem šteti [kakor] tujki? Kajti prodal naju je in popolnoma požrl tudi najin denar.

¹⁶ Kajti vsa bogastva, ki jih je Bog vzel od najinega očeta, ta so najina in najinih otrok. Sedaj torej karkoli ti je Bog rekel, stôri.«

¹⁷ Potem je Jakob vstal in svoje sinove in svoji ženi posadil na kamele¹

1. [Leta 1739 pr. Kr.]

¹⁸ § in odvedel proč vso svojo živino in vse svoje dobrine, ki jih je pridobil, živino od svojega zaslužka, ki jo je pridobil v Padan–aramu, da bi šel k svojemu očetu Izaku v kánaansko deželo.

¹⁹ Labán je odšel, da ostriže svoje ovce. Rahela pa je ukradla malike,¹ ki so bili [od] njenega očeta.

1. malike: hebr. družinske malike.

²⁰ Jakob se¹ je nenadoma odtihotapil od Sirca Labána, v tem, da mu ni povedal, da je pobegnil.

1. se…: hebr. je ukradel Labánovo srce.

²¹ Tako je pobegnil z vsem, kar je imel in vstal ter prečkal reko in svoje obličje nameril proti gori Gileád.

²² Labánu je bilo tretji dan povedano, da je Jakob pobegnil.

²³ S seboj je vzel svoje brate in ga zasledoval sedem dni potovanja in dohiteli so ga na gori Gileád.

²⁴ Bog je prišel ponoči, v sanjah, k Sircu Labánu ter mu rekel: »Pazi, da Jakobu ne govoriš niti¹ dobrega niti slabega.«

1. niti…: hebr. od dobrega k slabemu.

²⁵ Potem je Labán dohitel Jakoba. Torej Jakob je svoj šotor postavil na gori, Labán pa se je s svojimi brati utaboril na gori Gileád.

²⁶ Labán je rekel Jakobu: »Kaj si storil, da si se nenadoma odtihotapil od mene in odvedel moji hčeri kakor ujetnici vzeti z mečem?

²⁷ Zakaj si skrivaj pobegnil in se¹ odtihotapil od mene in mi nisi povedal, da bi te lahko odposlal z veseljem in s pesmimi, z bobniči in s harfo?

1. se…: hebr. si me okradel.

²⁸ Nisi mi dovolil, da poljubim svoje sinove in svoje hčere? To si torej s takšnim početjem storil nespametno.

²⁹ V moči moje roke je, da vam škodujem. Toda sinoči mi je govoril Bog tvojega očeta, rekoč: ›Pazi se, da Jakobu ne govoriš niti dobrega niti slabega.‹

³⁰ In sedaj, čeprav imaš potrebo oditi, ker si že dolgo hrepenel po hiši svojega očeta, zakaj si vendar ukradel moje bogove?«

³¹ Jakob je odgovoril in Labánu rekel: »Ker sem se bal, kajti rekel sem: ›Morda mi hočeš s silo odvzeti svoji hčeri.‹

³² Pri komerkoli najdeš svoje bogove, naj ta ne živi. Pred svojimi brati spoznaj kar je tvojega z menoj in to vzemi k sebi.« Kajti Jakob ni vedel, da jih je ukradla Rahela.

³³ Labán je odšel v Jakobov šotor in v Lein šotor in v šotore obeh dekel, toda ni jih našel. Potem je odšel od Leinega šotora in vstopil v Rahelin šotor.

³⁴ Torej Rahela je vzela družinske malike in jih položila na kamelino opravo in sedla nanje. Labán pa je preiskal¹ ves šotor, toda ni jih našel.

1. preiskal: hebr. potipal.

³⁵ Svojemu očetu pa je rekla: »Naj moj gospod ne bo razžaljen, da ne morem vstati pred teboj, kajti običaj žensk je nad menoj.« In iskal je, toda podob ni našel.

³⁶ Jakob je bil ogorčen in se pričkal z Labánom in Jakob je odgovoril ter Labánu rekel: »Kaj je moj prekršek? Kaj je moj greh, da si me tako silovito zasledoval?

³⁷ Glede na to, da si preiskal¹ vse moje stvari, kaj si našel od vseh svojih družinskih stvari? Položi to tukaj pred mojimi brati in svojimi brati, da lahko sodijo med nama obema.

1. preiskal: hebr. potipal.

³⁸ Teh dvajset let sem bil s teboj. Tvoje ovce in tvoje koze niso zavrgle svojih mladičev in ovnov tvojega tropa nisem jedel.

³⁹ Tega, kar je bilo raztrganega od živali, nisem prinesel k tebi. Sam sem nosil to izgubo. Iz mojih rok¹ si zahteval karkoli je bilo ukradenega podnevi ali ukradenega ponoči.

1. 2 Mz 22,12

⁴⁰ Tak sem bil. Podnevi me je požirala suša in zmrzal ponoči in moje spanje je odšlo izpred mojih oči.

⁴¹ Tako sem bil dvajset let v tvoji hiši. Služil sem ti štirinajst let za tvoji hčeri in šest let za tvojo živino, ti pa si mi desetkrat spremenil moja plačila.

⁴² Razen če ne bi bil z menoj Bog mojega očeta, Abrahamov Bog in Izakov strah, bi me sedaj zagotovo odposlal praznega. Bog je videl mojo stisko in trud mojih rok in te je včerajšnjo noč oštel.«

⁴³ Labán je odgovoril in Jakobu rekel: »Ti hčeri sta moji hčeri in ti otroci so moji otroci in ta živina je moja živina in vse, kar vidiš, je moje. In kaj naj danes storim tema svojima hčerama ali njunim otrokom, ki sta jih rodili?

⁴⁴ Zdaj torej pridi, skleniva zavezo, ti in jaz; in naj bo to za pričo med menoj in teboj.«

⁴⁵ Jakob je vzel kamen in ga postavil za steber.

⁴⁶ Jakob je rekel svojim bratom: »Zberite kamne;« in vzeli so kamne ter naredili kup in jedli tam na kupu.

⁴⁷ Labán ga je imenoval Jegár Sahadutá,¹ toda Jakob ga je imenoval Galéd.²

1. Jegár Sahadutá: to je, Kup pričevanja, kaldejsko.
2. Galéd: to je, Kup pričevanja, hebr.

⁴⁸ Labán je rekel: »Ta kup je danes priča med menoj in teboj.« Zato je bilo ime le-tega imenovano Galéd

⁴⁹ in Micpa,¹ kajti rekel je: »Gospod gleda med menoj in teboj, ko smo odsotni eden od drugega.

1. Micpa: to je, svetilnik, ali, stražni stolp.

⁵⁰ Če boš prizadel moji hčeri ali če boš poleg mojih hčera vzel druge žene, ni z nama nobenega človeka. Glej, Bog je priča med menoj in teboj.«

⁵¹ Labán je rekel Jakobu: »Glej ta kup in glej ta steber, ki sem ga postavil med menoj in teboj.

⁵² Ta kup naj bo priča in ta steber naj bo priča, da ne bom šel čez ta kup k tebi in da ne boš šel čez ta kup k meni zaradi škodovanja.

⁵³ § Bog Abrahamov in Bog Nahórjev, Bog njunega očeta, [naj] sodi med nama.« In Jakob je prisegel pri strahu svojega očeta Izaka.

⁵⁴ Potem je Jakob na gori žrtvoval¹ klavno daritev in poklical svoje brate, da jedo kruh. Jedli so kruh in se vso noč zadrževali na gori.

1. žrtvoval: ali, zaklal živali.

⁵⁵ Zgodaj zjutraj je Labán vstal, poljubil svoje sinove in svoje hčere ter jih blagoslovil in Labán je odpotoval ter se vrnil na svoj kraj.

¹ Jakob pa je odšel na svojo pot in Božji angeli so ga srečali.

² Ko jih je Jakob zagledal, je rekel: »To je Božja vojska« in ta kraj je imenoval Mahanájim.¹

1. Mahanájim: to je, Dve vojski, ali, tabora.

³ Jakob je pred seboj poslal poslance k svojemu bratu Ezavu v deželo Seír, Edómovo deželo.¹

1. deželo: hebr. polje.

⁴ Zapovedal jim je, rekoč: »Tako boste govorili mojemu gospodu Ezavu: ›Tvoj služabnik Jakob nam je rekel: ›Začasno sem bival z Labánom in tam ostal do sedaj.

⁵ Imam vole, osle, trope, sluge in postrežnice. Poslal sem, da povem svojemu gospodu, da lahko najdem milost v tvojem pogledu.‹«

⁶ Poslanci so se vrnili k Jakobu, rekoč: »Prišli smo k tvojemu bratu Ezavu in tudi on prihaja, da te sreča in z njim štiristo mož.«

⁷ Potem je bil Jakob silno prestrašen in zaskrbljen. Razdelil je ljudstvo, ki je bilo z njim, trope, črede in kamele na dve četi

⁸ in rekel: »Če pride Ezav k eni skupini in jo udari, potem bo druga skupina, ki je ostala, pobegnila.«

⁹ Jakob je rekel: »Oh, Bog mojega očeta Abrahama in Bog mojega očeta Izaka, Gospod, ki mi je rekel: ›Vrni¹ se v svojo deželo in k svojemu sorodstvu in jaz bom dobro postopal s teboj,‹

1. 1 Mz 31,13

¹⁰ sam¹ nisem vreden najmanjše od teh milosti in od vse resnice, ki si jo izkazal svojemu služabniku, kajti s svojo palico sem prečkal ta Jordan, sedaj pa sem narastel v dve četi.

1. sam…: hebr. sem manj pomemben kakor vsi.

¹¹ Reši me, prosim te, iz roke mojega brata, iz Ezavove roke, kajti bojim se ga, da ne bi prišel in udaril mene in matere z¹ otroki.

1. z…: hebr. na otrocih.

¹² In ti praviš: ›Zagotovo ti bom storil dobro in tvojega semena naredil kakor morskega peska, ki zaradi množice ne more biti preštet.‹«

¹³ To isto noč je tam prenočil in od tega, kar je prišlo v njegovo roko, je vzel darilo za svojega brata Ezava:

¹⁴ dvesto koz in dvajset kozlov, dvesto ovc in dvajset ovnov,

¹⁵ trideset molznih kamel z njihovimi žrebeti, štirideset krav in deset bikov, dvajset oslic in deset žrebet.

¹⁶ Izročil jih je v roko svojih služabnikov, vsako čredo posebej. Svojim služabnikom pa je rekel: »Prečkajte pred menoj in pustite prostor med čredo in čredo.«

¹⁷ Predvsem pa je naročil, rekoč: »Ko te sreča moj brat Ezav in te vpraša, rekoč: ›Čigav si? In kam greš? In čigavi so ti pred teboj?‹

¹⁸ Tedaj boš rekel: ›To so od tvojega služabnika Jakoba. To je darilo, poslano k mojemu gospodu Ezavu in glej, tudi on je za nami.‹«

¹⁹ In tako je ukazal drugemu in tretjemu in vsem, ki so sledili čredam, rekoč: »Na ta način boste govorili Ezavu, ko ga najdete.«

²⁰ Poleg tega recite: »Glej, tvoj služabnik Jakob je za nami. Kajti rekel je: ›Pomiril ga bom z darilom, ki gre pred menoj in zatem bom videl njegov obraz. Mogoče me¹ bo sprejel.‹«

1. me: hebr. bo sprejel moj obraz.

²¹ Tako je šlo darilo pred njim, sam pa je to noč prenočil v skupini.

²² Vstal je to noč, vzel svoji dve ženi, svoji dve postrežnici, svojih enajst sinov in prečkal plitvino Jabók.

²³ Vzel jih je in jih¹ poslal preko potoka in poslal čez, kar je imel.

1. jih: hebr. jih pripravil, da prečkajo potok.

²⁴ Jakob je ostal sam in z njim se je bojeval mož do dnevnega¹ svita.

1. dnevnega…: hebr. vstajanja jutra.

²⁵ Ko je videl, da zoper [Jakoba] ni prevladal, se je dotaknil vdrtine¹ na njegovem stegnu. Vdrtina Jakobovega stegna je bila izpahnjena, kakor [bi] se z njim boril.

1. [vdrtine: ali, vdrto področje okoli kolčnega sklepa.]

²⁶ Rekel je: »Pusti me, kajti dan se že svita.« [Jakob] je rekel: »Ne¹ bom te izpustil, razen če me blagosloviš.«

1. Oz 12,4

²⁷ Rekel mu je: »Kako ti je ime?« Rekel je: »Jakob.«

²⁸ § Rekel je: »Tvoje¹ ime se ne bo več imenovalo Jakob,² temveč Izrael,³ kajti kot princ si imel moč z Bogom in z ljudmi in si prevladal.«

1. 1 Mz 35,10
2. [Jakob: hebr. lovilec pete, prevarant.]
3. Izrael: to je, Božji princ; [ali, vladal bo kakor Bog.]

²⁹ Jakob ga je vprašal in rekel: »Povej mi, prosim te, svoje ime.« Rekel je: »Zakaj je to, da me sprašuješ po mojem imenu?« In tam ga je blagoslovil.

³⁰ Jakob je kraj poimenoval Penuél,¹ kajti videl sem Boga iz obličja v obličje in moje življenje je ohranjeno.

1. Penuél: to je, Obličje Boga.

³¹ Ko je prečkal Penuél, je sonce vstajalo nad njim, on pa je šepal na svojem stegnu.

³² Zato Izraelovi otroci ne jedo od kite, ki se krči, ki je na vdrtini stegna, do današnjega dne, ker se je dotaknil vdrtine Jakobovega stegna na kiti, ki se krči.

¹ Jakob je povzdignil svoje oči, pogledal in glej, prišel je Ezav in z njim štiristo mož. Otroke je razdelil Lei in Raheli ter dvema pomočnicama.

² Najbolj spredaj je postavil pomočnici ter njune otroke, za njimi Leo ter njene otroke, nazadnje pa Rahelo in Jožefa.

³ Šel je pred njimi in se sedemkrat priklonil do tal, dokler se ni približal svojemu bratu.

⁴ Ezav je stekel, da ga sreča, ga objel, se spustil na njegov vrat in ga poljubil, in oba sta jokala.

⁵ Povzdignil je svoje oči in zagledal ženske in otroke ter rekel: »Kdo so ti¹ s teboj?« Rekel je: »Otroci, ki jih je Bog milostljivo dal tvojemu služabniku.«

1. ti…: hebr. tile tebi.

⁶ Nato sta se približali pomočnici, oni in njuni otroci ter se priklonili.

⁷ Tudi Lea s svojimi otroki se je približala in se priklonila in potem sta prišla bliže Jožef in Rahela ter se oba priklonila.

⁸ Rekel je: »Kaj¹ nameravaš z vso to čredo, ki sem jo srečal?« On pa je rekel: »Ti so, da najdem milost v očeh mojega gospoda.«

1. Kaj…: hebr. Kaj je vsa ta četa s teboj?

⁹ Ezav je rekel: »Dovolj imam, moj brat. To, kar imaš, obdrži¹ zase.«

1. obdrži…: hebr. naj bo pri tebi, kar je tvoje.

¹⁰ Jakob je rekel: »Ne, prosim te, če sem torej našel milost v tvojih očeh, potem sprejmi moje darilo v moji roki, kajti zato sem videl tvoj obraz, kot da sem videl Božje obličje in ti si bil zadovoljen z menoj.

¹¹ Vzemi, prosim te, moj blagoslov, ki je priveden k tebi, ker je Bog milostljivo postopal z menoj in ker imam dovolj.«¹ Prigovarjal mu je in on je to vzel.

1. dovolj: hebr. vse stvari.

¹² Rekel je: »Naj greva najino potovanje in naj greva, jaz pa bom šel pred teboj.«

¹³ Rekel mu je: »Moj gospod ve, da so otroci nežni in [da] so z menoj tropi in črede z mladiči in če jih bodo ljudje en dan preveč gonili, bo ves trop poginil.

¹⁴ Naj moj gospod, prosim te, gre preko pred svojim služabnikom, jaz pa bom mirno vodil dalje, kolikor¹ bodo živina, ki gre pred menoj in otroci zmožni prenesti, dokler ne pridem k mojemu gospodu v Seír.«

1. kolikor…: hebr. glede na delovno stopalo itd. in glede na stopalo otrok.

¹⁵ Ezav je rekel: »Naj torej pustim¹ s teboj nekaj ljudstva, ki je z menoj.« Rekel je: »Kaj² potrebujem to? Naj najdem milost v očeh svojega gospoda.«

1. pustim: hebr. postavim, ali, namestim.
2. Kaj…: hebr. Zakaj je to?

¹⁶ Tako se je ta dan Ezav vrnil na svojo pot v Seír.

¹⁷ § Jakob pa je odpotoval v Sukót, si zgradil hišo in naredil šotore za svojo živino. Zato se ime kraja imenuje Sukót.¹

1. Sukót: to je, Šotori.

¹⁸ §¹ Ko je Jakob prišel iz Padan–arama, je prišel v Salem, mesto v Sihemu,²³ ki je v kánaanski deželi in svoj šotor postavil pred mestom.

1. [Okoli leta 1729 pr. Kr.]
2. Sihemu: gr. Sychem.
3. Apd 7,16

¹⁹ Kupil je kos poljskega zemljišča, kjer je razširil svoj šotor, iz roke otrok Hamórja,¹² Sihemovega očeta, za sto koščkov³ denarja.

1. Hamórja: gr. Emmorja.
2. Apd 7,16
3. koščkov…: ali, jagnjet.

²⁰ Tam je postavil oltar in ga imenoval El–elohe–Izrael.¹

1. El–elohe–Izrael: to je Bog, Izraelov Bog; [mogočen Izraelov Bog].

¹ Dina, Lejina hči, ki jo je rodila Jakobu, pa je odšla, da pogleda hčere dežele.¹

1. [Okoli leta 1732 pr. Kr.]

² Ko jo je zagledal Sihem, sin Hivéjca Hamórja, princ dežele, jo je vzel in legel z njo ter jo omadeževal.¹

1. omadeževal…: hebr. ponižal.

³ Njegova duša se je pridružila k Jakobovi hčeri Dini in ljubil je gospodično in gospodični¹ prijazno govoril.

1. gospodični…: hebr. govoril srcu gospodične.

⁴ Sihem je spregovoril svojemu očetu Hamórju, rekoč: »Pridobi mi to gospodično za ženo.«

⁵ Jakob je slišal, da je omadeževal njegovo hčer Dino. Torej njegovi sinovi so bili z živino na polju in Jakob je ohranil svoj mir, dokler niso prišli.

⁶ Sihemov oče Hamór je odšel k Jakobu, da se z njim posvetuje.

⁷ Ko so to slišali Jakobovi sinovi, so prišli s polja. Možje so bili užaloščeni in zelo ogorčeni, ker je storil neumnost v Izraelu, ležeč z Jakobovo hčerjo, katera stvar se sploh ne bi smela zgoditi.

⁸ Hamór se je z njimi posvetoval, rekoč: »Duša mojega sina Sihema hrepeni za vašo hčerjo. Prosim vas, dajte mu jo za ženo.

⁹ Poročajte se z nami in svoje hčere dajajte nam in jemljite naše hčere k vam.

¹⁰ Prebivali boste z nami in dežela bo pred vami. Prebivajte in trgujte v njej in si pridobite posesti v njej.«

¹¹ Sihem je rekel njenemu očetu in njenim bratom: »Naj najdem milost v vaših očeh in kar mi boste rekli, bom dal.

¹² Prosite me kolikorkoli veliko doto in darilo in bom dal, če mi boste rekli, toda dajte mi gospodično za ženo.«

¹³ Jakobovi sinovi pa so Sihemu in njegovemu očetu Hamórju varljivo odgovorili ter rekli, ker je omadeževal njihovo sestro Dino.

¹⁴ Rekli so jima: »Ne moremo storiti te stvari, da damo svojo sestro nekomu, ki je neobrezan, kajti to bi nam bil očitek.

¹⁵ Toda v tem se bomo strinjali z vami, če boste, kakor smo mi, da bo vsak moški izmed vas obrezan,

¹⁶ potem vam bomo dajali svoje hčere in vaše hčere jemali k nam in prebivali bomo z vami in postali bomo eno ljudstvo.

¹⁷ Toda če nam ne boste prisluhnili, da bi bili obrezani, potem bomo vzeli svojo hčer in odšli.«

¹⁸ Njihove besede so ugajale Hamórju in Hamórjevemu sinu Sihemu.

¹⁹ Mladenič ni odlašal storiti stvari, ker je imel veselje v Jakobovi hčeri. Bil pa je bolj častitljiv kakor vsa hiša njegovega očeta.

²⁰ Hamór in njegov sin Sihem sta prišla k velikim vratom njihovega mesta in se posvetovala z možmi njihovega mesta, rekoč:

²¹ »Ti ljudje so z nami miroljubni, zato naj prebivajo v deželi in v njej trgujejo, kajti dežela, glejte, ta je dovolj velika zanje. Jemljimo si njihove hčere za žene in dajajmo jim svoje hčere.

²² Samo v tem se bodo možje strinjali z nami, da prebivajo z nami, da bi bili eno ljudstvo, če bo vsak moški izmed nas obrezan, kakor so obrezani oni.

²³ Ali ne bo njihova živina in njihovo imetje in vsaka njihova žival naša? Naj se samo strinjamo z njimi in bodo prebivali z nami.«

²⁴ Hamórju in njegovemu sinu Sihemu so prisluhnili vsi, ki so odšli od velikih vrat tega mesta, in vsak moški je bil obrezan, vsi, ki so šli od velikih vrat njegovega mesta.

²⁵ Pripetilo pa se je na tretji dan, ko so bili občutljivi, da sta dva izmed Jakobovih sinov, Simeon in Lévi, Dinina brata, vzela vsak svoj meč in predrzno prišla nad mesto in usmrtila¹ vse njihove moške.

1. 1 Mz 49,6

²⁶ Usmrtila sta Hamórja in njegovega sina Sihema z ostrino¹ meča, Dino pa vzela iz Sihemove hiše ter odšla.

1. ostrino: hebr. usti.

²⁷ Jakobovi sinovi so prišli na umorjene in oplenili mesto, ker so omadeževali njihovo sestro.

²⁸ Vzeli so njihove ovce, njihove vole, njihove osle in to, kar je bilo v mestu in to, kar je bilo na polju.

²⁹ Vse njihovo premoženje, vse njihove malčke in vse njihove žene so ujeli in oplenili celo vse, kar je bilo v hiši.

³⁰ Jakob je rekel Simeonu in Léviju: »Privedla sta me v neprijeten položaj, da zaudarjam med prebivalci dežele, med Kánaanci in Perizéjci. Jaz sem maloštevilen, oni pa se bodo zbrali zoper mene in me ubili, in jaz bom uničen, jaz in moja hiša.«

³¹ Rekli so: »Naj bi z našo sestro postopal kakor s pocestnico?«

¹ Bog je Jakobu rekel: »Vstani, pojdi gor v Betel in tam prebivaj in tam naredi oltar Bogu, ki se ti je prikazal, ko¹ si zbežal pred obličjem svojega brata Ezava.«

1. 1 Mz 27,43

² Potem je Jakob rekel svoji družini in vsem, ki so bili z njim: »Odstranite tuje bogove, ki so med vami in bodite čisti ter zamenjajte svoje obleke

³ in vstanimo, pojdimo gor v Betel in tam bom postavil oltar Bogu, ki mi je odgovoril na dan moje tegobe in je bil z menoj na poti, [na] katero sem odšel.«

⁴ Jakobu so izročili vse tuje bogove, ki so bili v njihovi roki in vse njihove uhane, ki so bili v njihovih ušesih in Jakob jih je skril pod hrast, ki je bil pri Sihemu.

⁵ Odpotovali so, Božja strahota pa je bila nad mesti, ki so bila naokoli njih in niso zasledovali Jakobovih sinov.

⁶ Tako je Jakob prišel v Luz, ki je v kánaanski deželi, to je Betel, on in njegovo ljudstvo, ki je bilo z njim.

⁷ Tam je zgradil oltar in kraj imenoval¹ El-Betel,² ker se mu je tam prikazal Bog, ko je bežal pred obličjem svojega brata,

1. 1 Mz 28,19
2. El-Betel: to je, Bog Betela, [Bog Božje hiše.]

⁸ toda Rebekina dojilja Debóra je umrla in pokopana je bila za Betelom, pod hrastom in ime le-tega je bilo imenovano Alon–bakut.¹

1. Alon–bakut: to je, Hrast jokanja.

⁹ Bog se je ponovno prikazal Jakobu, ko je ta prišel iz Padan–arama in ga blagoslovil.

¹⁰ Bog mu je rekel: »Tvoje ime je Jakob. Tvoje ime se ne bo več imenovalo Jakob, temveč¹ bo tvoje ime Izrael.«² In njegovo ime je imenoval Izrael.

1. 1 Mz 32,28
2. Izrael: to je, Božji princ; [ali, vladal bo kakor Bog.]

¹¹ Bog mu je rekel: »Jaz sem Bog Vsemogočni. Bodi rodoviten in se mnôži. Narod in skupina narodov bo iz tebe in kralji bodo prišli iz tvojih ledij.

¹² Deželo, ki sem jo dal Abrahamu in Izaku, bom dal tebi in tvojemu semenu za teboj bom dal deželo.«

¹³ Bog se je dvignil od njega, na kraju, kjer je govoril z njim.

¹⁴ Jakob je postavil steber na kraju, kjer je govoril z njim, kamnit steber in nanj izlil pitno daritev in nanj izlil olje.

¹⁵ Jakob je ime kraja, kjer je z njim govoril Bog, imenoval Betel.¹

1. [Betel: hebr. Božja hiša.]

¹⁶ Odpotovali so iz Betela in bilo je le še malo¹ poti, da pridejo v Efráto in Rahela je bila v porodnih mukah in imela težak porod.

1. malo…: hebr. majhen kos tal.

¹⁷ Pripetilo se je, ko je bila v težkem porodu, da ji je babica rekla: »Ne boj se, imela boš tudi tega sina.«

¹⁸ Pripetilo se je, ko je bila njena duša v odhajanju (kajti umrla je),¹ da je njegovo ime imenovala Ben Oní.² Toda njegov oče ga je imenoval Benjamin.³

1. [Okoli leta 1729 pr. Kr.]
2. Ben Oní: to je, Sin moje bridkosti.
3. Benjamin: to je, Sin desnice.

¹⁹ Rahela je umrla in bila pokopana na poti v Efráto, ki je Betlehem.

²⁰ Jakob je na njenem grobu postavil steber. To je steber Rahelinega groba do današnjega dne.

²¹ Izrael je odpotoval in svoj šotor razpel onstran stolpa Edar.

²² Pripetilo se je, ko je Izrael prebival v tej deželi, da je Ruben šel in ležal¹ z Bilho, priležnico svojega očeta, Izrael pa je to slišal. Torej Jakobovih sinov je bilo dvanajst.

1. 1 Mz 49,4

²³ Leini sinovi: Jakobov prvorojenec Ruben, Simeon, Lévi, Juda, Isahár in Zábulon.

²⁴ Rahelina sinova: Jožef in Benjamin.

²⁵ Sinova Bilhe, Raheline pomočnice: Dan in Neftáli.

²⁶ Sinova Zilpe, Leine pomočnice: Gad in Aser. To so Jakobovi sinovi, ki so mu bili rojeni v Padan–aramu.

²⁷ Jakob je prišel k svojemu očetu Izaku v Mamre,¹ v mesto Arbo, ki je Hebrón, kjer sta Abraham in Izak začasno prebivala.

1. [Mamre: hebr. krepak.]

²⁸ Izakovih dni je bilo sto osemdeset let.

²⁹ In Izak je izročil duha in umrl¹ in bil² zbran k svojemu ljudstvu, star in izpolnjen z dnevi. Pokopala pa sta ga njegova sinova Ezav in Jakob.

1. [Leta 1716 pr. Kr.]
2. 1 Mz 25,8

¹ Torej to so rodovi Ezava, ki je Edóm.¹

1. [Okoli leta 1796 pr. Kr.]

² Ezav je svoje žene vzel iz Kánaana: Ado,¹ hčer Hetejca Elóna, Oholibámo,² hčer Anája, hčer Hivéjca Cibóna

1. [Ada: hebr. okras.]
2. [Oholibáma: hebr. šotor višine.]

³ in Basemáto,¹ Izmaelovo hčer, Nebajótovo sestro.²

1. Basemáto: ali, Mahaláto.
2. [Okoli leta 1760 pr. Kr.]

⁴ Ada¹ je Ezavu rodila Elifáza,² Basemáta je rodila Reguéla,³

1. 1 Krn 1,35
2. [Elifáz: hebr. Bog zlata.]
3. [Reguél: hebr. Prijatelj Boga.]

⁵ Oholibáma je rodila Jeúša,¹ Jaláma² in Koraha.³ To so Ezavovi sinovi, ki so se mu rodili v kánaanski deželi.

1. [Jeúš: hebr. hiter.]
2. [Jalám: hebr. okulten.]
3. [Korah: hebr. led.]

⁶ Ezav je vzel¹ svoje žene, svoje sinove, svoje hčere, vse osebe² svoje hiše, svojo živino, vse svoje živali in vse svoje imetje, ki ga je pridobil v kánaanski deželi in odšel v deželo izpred obličja svojega brata Jakoba.

1. [Okoli leta 1740 pr. Kr.]
2. osebe: hebr. duše.

⁷ Kajti njunih bogastev je bilo preveč, da bi mogla prebivati skupaj. Dežela, v kateri sta bila tujca, ju ni mogla podpirati zaradi njune živine.

⁸ Tako je Ezav prebival na gorovju¹ Seír.² Ezav je Edóm.

1. Joz 24,4
2. [Seír: hebr. hribovit.]

⁹ To so rodovi Ezava, očeta Edómcev¹ na gorovju Seír.

1. Edómcev: hebr. Edoma.

¹⁰ To so imena Ezavovih sinov: Elifáz,¹ sin Ezavove žene Ade in Reguél, sin Ezavove žene Basemáte.

1. 1 Krn 1,35-54

¹¹ Elifázovi sinovi so bili: Temán, Omár,¹ Cefó,² Gatám in Kenáz.³

1. [Omár: hebr. zgovoren.]
2. Cefó: ali, Cefi; [hebr. pozoren, spoštljiv.]
3. [Kenáz: hebr. loviti.]

¹² Timna¹ je bila priležnica Ezavovemu sinu Elifázu in Elifázu je rodila Amáleka.²³ To so bili sinovi Ezavove žene Ade.

1. [Timna: hebr. omejitev, zadrževati se.]
2. [Amálek: hebr. Amál pomeni: trdo delo, utrujenost, bolečina, zlobnost, napor, vragolija; njegov praded je bil Ezav, ki je zaradi utrujenosti svoje prvorojenstvo prodal Jakobu za lečino juho.]
3. [1 Mz 25,33]; [2 Mz 17,12]

¹³ To so sinovi Reguéla: Nahat,¹ Zerah, Šamá in Mizá.² To so bili sinovi Ezavove žene Basemáte.

1. [Nahat: hebr. tih.]
2. [Mizá: hebr. medleti od strahu.]

¹⁴ § Ti so bili sinovi Ezavove žene Oholibáme, hčere Anája, Cibónove hčere; Ezavu je rodila Jeúša, Jaláma in Koraha.

¹⁵ To so bili¹ vojvode Ezavovih sinov. Sinovi Elifáza, prvorojenega Ezavovega sina: vojvoda Temán, vojvoda Omár, vojvoda Cefó, vojvoda Kenáz,

1. [Okoli leta 1715 pr. Kr.]

¹⁶ vojvoda Korah, vojvoda Gatám in vojvoda Amálek. To so vojvode, ki so izšli iz Elifáza v deželi Edóm. To so bili Adini sinovi.

¹⁷ To so sinovi Ezavovega sina Reguéla: vojvoda Nahat, vojvoda Zerah, vojvoda Šamá in vojvoda Mizá. To so vojvode, ki so izšli iz Reguéla v Edómovi deželi. To so sinovi Ezavove žene Basemáte.

¹⁸ To pa so sinovi Ezavove žene Oholibáme: vojvoda Jeúš, vojvoda Jalám, vojvoda Korah. To so bili vojvode, ki so izšli iz Ezavove žene Oholibáme, Anájeve hčere.

¹⁹ To so Ezavovi sinovi, ki je Edóm in to so njihove vojvode.

²⁰ To so sinovi Horéjca Seírja, ki je naselil¹ deželo: Lotán,² Šobál,³ Cibón,⁴ Anáj,⁵⁶

1. [Okoli leta 1840 pr. Kr.]
2. [Lotán: hebr. pokrivalo.]
3. [Šobál: hebr. tekoč.]
4. [Cibón: hebr. obarvan.]
5. [Anáj: hebr. odgovor.]
6. 1 Krn 1,38

²¹ Dišón,¹ Ecer² in Dišán.³ To so vojvode Horéjcev, Seírjevi otroci v deželi Edóm.

1. [Dišón: hebr. mlatič.]
2. [Ecer: hebr. zaklad.]
3. [Dišán: hebr. mlatič.]

²² Lotánova sinova sta bila Horí¹ in Hemám;² Lotánova sestra pa je bila Timna.

1. [Horí: hebr. jamski prebivalec.]
2. Hemám: ali, Homám; [hebr. uničevati.]

²³ Šobálovi otroci so bili tile: Alván,¹ Manáhat,² Ebál,³ Šefo⁴ in Onám.⁵

1. Alván: ali, Alián; [hebr. visok.]
2. [Manáhat: hebr. počitek.]
3. [Ebál: hebr. kamen ali gola gora.]
4. Šefo: ali, Šefí; [hebr. odločen.]
5. [Onám: hebr. zagrizen, zavzet.]

²⁴ § To sta Cibónova otroka: oba, Ajá¹ in Aná.² To je bil ta Anáj, ki je našel mule³ v divjini, ko je pasel osle svojega očeta Cibóna.

1. [Ajá: hebr. sokol.]
2. [Aná: hebr. odgovor.]
3. [mule: ali, tople izvire.]

²⁵ Anájeva otroka sta bila ta: Dišón in Oholibáma, Anájeva hči.

²⁶ To so Dišónovi otroci: Hemdán,¹ Ešbán,² Jitrán³ in Kerán.⁴

1. Hemdán: ali, Amrám; [hebr. želja.]
2. [Ešbán: hebr. ogenj dobre presoje.]
3. [Jitrán: hebr. napredek.]
4. [Kerán: hebr. lira.]

²⁷ Ecerjevi otroci so tile: Bilhán, Zaaván¹ in Akán.²

1. [Zaaván: hebr. vznemirjenost.]
2. Akán: ali, Jakan; [hebr. zvit, izkrivljen.]

²⁸ Dišánova otroka sta tale [dva]: Uc¹ in Arán.²

1. [Uc: hebr. posvet.]
2. [Arán: hebr. naporen.]

²⁹ To so vojvode, ki so izšli iz Horéjcev:¹ vojvoda Lotán, vojvoda Šobál, vojvoda Cibón, vojvoda Anáj,

1. [Okoli leta 1780 pr. Kr.]

³⁰ vojvoda Dišón, vojvoda Ecer in vojvoda Dišán. To so vojvode, ki so izšli iz Horéjcev, med njihovimi vojvodami v deželi Seír.

³¹ To so kralji, ki so kraljevali¹ v edómski deželi, preden je katerikoli kralj kraljeval nad Izraelovimi otroki.

1. [Okoli leta 1676 pr. Kr.]

³² Beórjev sin Bela¹ je kraljeval v Edómu in ime njegovega mesta je bilo Dinhába.

1. [Bela: hebr. gorenje, svetilka.]

³³ Bela je umrl in namesto njega je zakraljeval Zerahov sin Jobáb iz Bocre.

³⁴ Jobáb je umrl in namesto njega je zakraljeval Hušám iz dežele Temáncev.

³⁵ Hušám je umrl in namesto njega je zakraljeval Bedádov sin Hadád, ki je udaril Midján na moábskem polju in ime tega mesta je bilo Avít.

³⁶ Hadád je umrl in namesto njega je zakraljeval Samlá iz Masréke.

³⁷ Samlá je umrl in namesto njega je zakraljeval Šaúl iz Rehobóta ob reki.

³⁸ Šaúl je umrl in namesto njega je zakraljeval Ahbórjev sin Báal Hanán.

³⁹ Ahbórjev sin Báal Hanán je umrl in namesto njega je zakraljeval Hadár.¹ Ime njegovega mesta je bilo Pagú in ime njegove žene je bilo Mehetabéla, hči Me-Zahábove hčere Matréde.

1. Hadár, Pagú: ali, Hadád, Pai: po njegovi smrti je bila aristokracija.

⁴⁰ To so imena vojvod, ki so izšli iz Ezava,¹ glede na njihove družine, po njihovih krajih, po njihovih imenih: vojvoda Timná, vojvoda Alvá,² vojvoda Jetét,

1. [Okoli leta 1496 pr. Kr.]
2. Alvá: ali, Aliá.

⁴¹ vojvoda Oholibáma, vojvoda Elá, vojvoda Pinón,

⁴² vojvoda Kenáz, vojvoda Temán, vojvoda Mibcár,

⁴³ vojvoda Magdiél, vojvoda Irám. To so edómski vojvode, glede na njihova prebivališča v deželi njihove posesti. On je Ezav, oče Edómcev.¹

1. Edómcev: hebr. Edóma.

¹ Jakob je prebival v deželi, v kateri¹ je bil njegov oče tujec, v kánaanski deželi.

1. v kateri…: hebr. začasnih bivanj svojega očeta.

² To so Jakobovi rodovi. Jožef je bil star sedemnajst¹ let, ko je s svojimi brati pasel trop in deček je bil s sinovi Bilhe in s sinovi Zilpe, ženama svojega očeta. Jožef je svojemu očetu prinesel njihovo zlo poročilo.

1. [Leta 1729 pr. Kr.]

³ § Torej Izrael je bolj ljubil Jožefa kakor vse svoje otroke, ker je bil sin njegove visoke starosti. Naredil mu je plašč iz mnogih barv.¹

1. barv: ali, koščkov.

⁴ Ko so njegovi bratje videli, da ga je njihov oče bolj ljubil kakor vse njegove brate, so ga zasovražili in niso mogli miroljubno govoriti z njim.

⁵ Jožef je sanjal sanje in te je povedal svojim bratom, oni pa so ga še bolj sovražili.

⁶ Rekel jim je: »Poslušajte, prosim vas, te sanje, ki sem jih sanjal.

⁷ Kajti, glejte, na polju smo vezali snope in glejte, moj snop je vstal in tudi stal pokončno. Glejte, vaši snopi so stali naokoli in se globoko priklanjali mojemu snopu.«

⁸ Njegovi bratje so mu rekli: »Ali boš zares kraljeval nad nami? Ali boš zares imel gospostvo nad nami?« In še bolj so ga zasovražili zaradi njegovih sanj in zaradi njegovih besed.

⁹ Sanjal je še druge sanje in te povedal svojim bratom in rekel: »Glejte, še sem sanjal sanje. Glejte globoko so se mi priklanjali sonce in luna in enajst zvezd.«

¹⁰ Te je povedal svojemu očetu in svojim bratom. Njegov oče pa ga je oštel in mu rekel: »Kaj so te sanje, ki si jih sanjal? Naj zares pridemo jaz, tvoja mati in tvoji bratje, da se ti priklonimo k zemlji?«

¹¹ Njegovi bratje so mu zavidali, toda njegov oče je obeležil besede.

¹² Njegovi bratje so odšli, da pasejo trop svojega očeta v Sihemu.

¹³ Izrael je rekel¹ Jožefu: »Mar tvoji bratje ne pasejo tropa v Sihemu? Pridi in poslal te bom k njim.« Ta mu je rekel: »Tukaj sem.«

1. [Okoli leta 1729 pr. Kr.]

¹⁴ Rekel mu je: »Pojdi, prosim te, poglej če¹ je dobro s tvojimi brati in dobro s tropi in besedo mi ponovno prinesi nazaj.« Tako ga je poslal iz hebrónske doline in je prišel v Sihem.

1. če…: hebr. mir tvojih bratov itd.

¹⁵ Našel pa ga je nek mož in glej, taval je po polju in človek ga je vprašal, rekoč: »Kaj iščeš?«

¹⁶ Rekel je: »Iščem svoje brate. Povej mi, prosim te, kje pasejo svoje trope.«

¹⁷ Človek je rekel: »Odpravili so se od tod, kajti slišal sem jih reči: ›Pojdimo v Dotán.‹« Jožef je odšel za svojimi brati in jih našel v Dotánu.

¹⁸ Ko so ga od daleč zagledali, celo preden se jim je približal, so se zoper njega zarotili, da ga ubijejo.

¹⁹ Drug drugemu so rekli: »Glejte, ta sanjač¹ prihaja.

1. sanjač: hebr. gospodar sanj.

²⁰ Pridimo torej, ubijmo ga in ga vrzimo v neko jamo in bomo rekli: ›Neka zla žival ga je požrla‹ in bomo videli, kaj bo nastalo iz njegovih sanj.«

²¹ Ruben pa je to slišal in ga osvobodil iz njihovih rok in rekel: »Naj ga ne ubijemo mi.«¹

1. 1 Mz 42,22

²² Ruben jim je rekel: »Ne prelijmo krvi, temveč ga vrzimo v tole jamo, ki je v divjini in ne položimo roke nanj,« da bi ga lahko osvobodil iz njihovih rok, da ga ponovno izroči njegovemu očetu.

²³ § Pripetilo pa se je, ko je Jožef prišel k svojim bratom, da so Jožefa slekli iz njegovega plašča, njegovega plašča iz mnogih barv,¹ ki je bil na njem

1. barv: ali, koščkov.

²⁴ in ga prijeli ter vrgli v jamo. Jama pa je bila prazna, v njej ni bilo vode.

²⁵ § Usedli so se, da jedo kruh in povzdignili so svoje oči, pogledali in glej, skupina Izmaelcev je prihajala iz Gileáda, s svojimi kamelami, nesoč dišave, balzam in miro, da to odnesejo dol v Egipt.

²⁶ Juda je rekel svojim bratom: »Kakšna korist je to, če ubijemo svojega brata in prikrijemo njegovo kri?

²⁷ Pridite in prodajmo ga Izmaelcem in naj naša roka ne bo nad njim, kajti on je naš brat in naše meso.« Njegovi bratje so bili¹ zadovoljni.

1. bili…: hebr. prisluhnili.

²⁸ Potem so šli mimo midjánski trgovci in Jožefa so potegnili ter dvignili iz jame in Jožefa prodali¹ Izmaelcem za dvajset koščkov srebra in ti so Jožefa pripeljali v Egipt.

1. Ps 105,17; Mdr 10,13; Apd 7,9

²⁹ Ruben pa se je vrnil k jami in glej, Jožefa ni bilo v jami. Raztrgal je svoja oblačila

³⁰ in se vrnil k svojim bratom ter rekel: »Otroka ni in kam naj grem jaz?«

³¹ Vzeli so Jožefov plašč, zaklali kozlička izmed koz in plašč pomočili v kri

³² § in poslali so plašč iz mnogih barv in ga prinesli k svojemu očetu ter rekli: »To smo našli. Védi torej, ali je to plašč tvojega sina ali ne.«

³³ Prepoznal ga je in rekel: »To je plašč mojega sina. Zla¹ žival ga je požrla. Jožef je brez dvoma raztrgan na koščke.«

1. 1 Mz 44,28

³⁴ Jakob je raztrgal svoja oblačila in na svoja ledja oblekel vrečevino in mnogo dni žaloval za svojim sinom.

³⁵ Vsi njegovi sinovi in vse njegove hčere so vstali, da ga potolažijo, toda odklonil je, da bi bil potolažen in rekel je: »Kajti žalujoč bom šel v grob k svojemu sinu.« Tako je njegov oče jokal za njim.

³⁶ Midjánci pa so ga prodali v Egipt k Potifárju, faraonovemu častniku¹ in poveljniku² straže.

1. častniku: hebr. evnuhu; toda beseda ne označuje samo evnuhe, temveč tudi glavne dvorne upravitelje, dvorjane in častnike.
2. poveljniku…: ali, glavnemu maršalu: hebr. glavnemu izmed pobijalcev, ali, rabljev.

¹ Pripetilo se je ob tistem času, da je Juda šel dol od svojih bratov in vstopil k nekemu Adulámcu, katerega ime je bilo Hirá.

² Juda je tam videl hčer nekega Kánaanca, katerega ime je bilo Šua¹ in vzel jo je ter šel noter k njej.

1. 1 Krn 2,3

³ Ta je spočela in rodila sina in njegovo ime je imenoval Er.

⁴ Ponovno je spočela ter rodila¹ sina in njegovo ime je imenovala Onán.²

1. [Okoli leta 1727 pr. Kr.]
2. 4 Mz 26,19

⁵ Spet je spočela in rodila sina in njegovo ime je imenovala Šelá. Bil je pri Kezíbu, ko ga je rodila.

⁶ Juda je vzel ženo za svojega prvorojenca Era, ki ji je bilo ime Tamara.

⁷ Judov prvorojenec Er¹ pa je bil zloben v Gospodovih očeh in Gospod ga je usmrtil.

1. 4 Mz 26,19

⁸ Juda je rekel Onánu: »Pojdi noter k ženi svojega brata in jo poroči ter svojemu bratu obudi potomca.«

⁹ Onán pa je vedel, da potomec ne bo njegov in pripetilo se je, ko je šel noter k ženi svojega brata, da je to izlil na tla, da svojemu bratu ne bi dal potomca.

¹⁰ Stvar, ki jo je storil, je razžalila¹ Gospoda, zaradi česar je tudi njega usmrtil.

1. razžalila…: hebr. bila zla v Gospodovih očeh.

¹¹ Potem je Juda rekel svoji snahi Tamari: »Ostani vdova, v hiši svojega očeta, dokler moj sin Šelá ne odraste,« kajti rekel je: »Da ne bi morda tudi on umrl, kakor sta njegova brata.« Tamara je odšla in prebivala v hiši svojega očeta.

¹² § Tekom¹ časa je Šuova hči, Judova žena, umrla in Juda je bil potolažen in se dvignil k svojim strižcem ovc v Timno, on in njegov prijatelj Adulámec Hirá.

1. Tekom…: hebr. Dnevi so bili pomnoženi.

¹³ To je bilo povedano Tamari, rekoč: »Glej, tvoj tast gre v Timno, da ostriže svoje ovce.«

¹⁴ Iz sebe je odložila svoje vdovske obleke, se pokrila z zagrinjalom, se ogrnila in sedla na odprt¹ kraj, ki je na poti v Timno, kajti videla je, da je Šelá odrastel, pa mu ni bila dana za ženo.

1. na odprt…: hebr. v vrata oči, ali, iz Enájima.

¹⁵ Ko jo je Juda zagledal, je mislil, da je pocestnica, ker je imela svoj obraz zakrit.

¹⁶ Na poti se je obrnil k njej in rekel: »Daj, prosim te, naj pridem noter vate,« (kajti ni vedel, da je bila njegova snaha.) Ona pa je rekla: »Kaj mi hočeš dati, da lahko prideš vame?«

¹⁷ Rekel je: »Poslal ti bom kozlička od tropa.«¹ Rekla je: »Ali mi boš dal jamstvo, dokler ga ne pošlješ?«

1. tropa: hebr. koz.

¹⁸ Rekel je: »Kakšno jamstvo naj ti dam?« Rekla je: »Svoj pečat in svoje okrasne vrvice in svojo palico, ki je v tvoji roki.« To ji je dal in prišel noter vanjo in ta je spočela z njim.

¹⁹ Vstala je ter odšla proč in poleg sebe položila svoje zagrinjalo iz sebe in si nadela obleke svojega vdovstva.

²⁰ Juda je poslal kozlička po roki svojega prijatelja Adulámca, da prejme svoje jamstvo iz roke ženske, toda ta je ni našel.

²¹ Potem je vprašal ljudi tega kraja, rekoč: »Kje je pocestnica, ki je bila javno¹ poleg poti?« Rekli so: »Na tem kraju ni bilo nobene pocestnice.«

1. javno: ali, v Enájimu.

²² Vrnil se je k Judu in rekel: »Ne morem je najti in tudi ljudje tega kraja so rekli, da na tem kraju ni bilo nobene pocestnice.«

²³ Juda je rekel: »Naj si ona to vzame k sebi, da ne bova osramočena.¹ Glej, poslal sem tega kozlička, ti pa je nisi našel.«

1. osramočena: hebr. postala zaničevana.

²⁴ Pripetilo se je približno tri mesece kasneje, da je bilo Judu povedano, rekoč: »Tvoja snaha Tamara je igrala pocestnico in prav tako poglej, ona je z otrokom od vlačugarstva.« Juda je rekel: »Privedite jo naprej in naj bo sežgana.«

²⁵ Ko je bila privedena naprej, je poslala k svojemu tastu, rekoč: »Po moškem, čigar [last] je to, sem z otrokom.« Rekla je: »Razpoznaj, prosim te, čigav je ta pečat, okrasne vrvice in palica.«

²⁶ Juda jim je priznal in rekel: »Bolj pravična je bila kakor jaz, zato ker je nisem dal svojemu sinu Šeláju.« In ni je več ponovno spoznal.

²⁷ Pripetilo pa se je v času njenih porodnih muk, glej, da sta bila v njeni maternici dvojčka.

²⁸ Ko je bila v porodnih mukah se je pripetilo, da je eden iztegnil svojo roko in babica je prijela ter na njegovo roko privezala škrlatno nit, rekoč: »Ta je prvi prišel ven.«

²⁹ §¹ Pripetilo pa se je, ko je svojo roko potegnil nazaj, glej, je prišel ven njegov brat. Rekla je: »Kako² si izbruhnil? Ta prodor bodi na tebi.« Zato je bilo njegovo ime imenovano Parec.³⁴

1. [Leta 1729 pr. Kr.]
2. Kako…: ali, Zakaj si naredil ta prodor zoper sebe?
3. Parec: to je, Prodor.
4. 1 Krn 2,4; Mt 1,3

³⁰ Nato je prišel ven njegov brat, ki je imel na svoji roki škrlatno nit in njegovo ime je bilo imenovano Zerah.

¹ Jožef je bil priveden dol v Egipt, in faraonov častnik Potifár, poveljnik straže, Egipčan, ga je kupil iz roke Izmaelcev, ki so ga privedli tja dol.

² Gospod pa je bil z Jožefom in bil je uspešen človek in bil je v hiši svojega gospodarja Egipčana.

³ Njegov gospodar je videl, da je bil z njim Gospod in da je Gospod naredil, da je v njegovi roki vse uspevalo.

⁴ Jožef je našel naklonjenost v njegovih očeh in mu služil. Postavil ga je za nadzornika nad svojo hišo in vse, kar je imel, je položil v njegovo roko.

⁵ Pripetilo se je čez čas, ko ga je postavil za nadzornika v svoji hiši in nad vsem, kar je imel, da je Gospod zaradi Jožefa blagoslovil Egipčanovo hišo in Gospodov blagoslov je bil nad vsem, kar je imel v hiši in na polju.

⁶ Vse, kar je imel, je pustil v Jožefovi roki in ni vedel, kar bi moral, razen kruha, ki ga je jedel. Jožef pa je bil čedne zunanjosti in lepega videza.

⁷ Pripetilo se je po teh stvareh, da je gospodarjeva žena vrgla svoje oči na Jožefa in rekla: »Lezi z menoj.«

⁸ Toda odklonil je in ženi svojega gospodarja rekel: »Glej, moj gospodar ne ve kaj je z menoj v hiši in vse, kar ima, je zaupal v mojo roko.

⁹ Nikogar večjega v tej hiši ni kakor jaz niti ni nobene stvari zadržal pred menoj, razen tebe, ker si njegova žena; kako lahko jaz potem storim to veliko zlobnost in grešim zoper Boga?«

¹⁰ Pripetilo se je, ko je dan za dnem govorila Jožefu, da ji ni prisluhnil, da leži z njo ali da bi bil z njo.

¹¹ Pripetilo se je okoli tega časa, da je Jožef odšel v hišo, da opravi svoje opravilo in tam v hiši ni bilo nikogar od ljudi.

¹² Ona pa ga je ujela za njegovo obleko, rekoč: »Lezi z menoj« in pustil je svojo obleko v njeni roki, pobegnil in izginil ven.

¹³ Pripetilo se je, ko je videla, da je v njeni roki pustil svojo obleko in je pobegnil naprej,

¹⁴ da je zaklicala k možem svoje hiše in jim govorila, rekoč: »Vidite, k nam je privedel Hebrejca, da nas zasmehuje. Prišel je k meni, da leži z menoj, jaz pa sem zaklicala z močnim¹ glasom.

1. močnim: hebr. velikim.

¹⁵ Pripetilo se je, ko je zaslišal, da sem povzdignila svoj glas in zakričala, da je svojo obleko pustil pri meni, pobegnil in izginil ven.«

¹⁶ Njegovo obleko je položila poleg sebe, dokler njen gospodar ni prišel domov.

¹⁷ Govorila mu je glede na te besede, rekoč: »Hebrejski služabnik, ki si ga privedel k nam, je prišel noter k meni in me zasmehoval

¹⁸ in pripetilo se je, ko sem povzdignila svoj glas in zakričala, da je svojo obleko pustil pri meni in pobegnil.«

¹⁹ Pripetilo se je, ko je njegov gospodar slišal besede svoje žene, ki mu jih je govorila, rekoč: »Na ta način mi je storil tvoj služabnik,« da je bil vžgan njegov bes.

²⁰ Jožefov gospodar ga je vzel in ga vtaknil v ječo, kraj, kjer so bili zvezani kraljevi jetniki in bil je tam v ječi.

²¹ Toda Gospod je bil z Jožefom in mu izkazal¹ usmiljenje in mu dal naklonjenost v očeh čuvaja ječe.

1. izkazal…: hebr. povečal prijaznost.

²² Čuvaj ječe je v Jožefovo roko zaupal vse jetnike, ki so bili v ječi in karkoli so tam storili, je bil on izvršitelj tega.

²³ Čuvaj ječe ni gledal na nobeno stvar, ki je bila pod njegovo roko, ker je bil z njim Gospod in tisto, kar je naredil, je Gospod storil, da je to uspevalo.

¹ Pripetilo se je po teh stvareh,¹ da sta točaj egiptovskega kralja in njegov pek užalila njunega gospoda, egiptovskega kralja.

1. [Okoli leta 1720 pr. Kr.]

² Faraon je bil ogorčen zoper dva izmed svojih častnikov, zoper šefa točajev in zoper šefa pekov.

³ Zaprl ju je v hišo poveljnika straže, v ječo, kraj, kjer je bil zvezan Jožef.

⁴ §¹ Poveljnik straže je Jožefa zadolžil z njima in ta jima je stregel in [neko] razdobje sta ostala v ječi.

1. [Leta 1718 pr. Kr.]

⁵ Sanjala sta oba izmed njiju, vsak človek svoje sanje v isti noči, vsak človek glede na razlago svojih sanj, točaj in pek egiptovskega kralja, ki sta bila zvezana v ječi.

⁶ Jožef je zjutraj prišel k njima, pogledal nanju in glej, bila sta žalostna.

⁷ Vprašal je faraonova častnika, ki sta bila z njim v ječi hiše njegovega gospodarja, rekoč: »Zakaj sta danes¹ videti tako žalostna?«

1. videti…: hebr. vajina obraza zla?

⁸ Odgovorila sta mu: »Sanjala sva sanje, pa ni nobenega razlagalca le-teh.« Jožef jima je rekel: »Ali razlage ne pripadajo Bogu? Povejta mi jih, prosim vaju.«

⁹ Glavni točaj je svoje sanje povedal Jožefu in mu rekel: »V mojih sanjah, glej, je bil pred menoj vinski trs,

¹⁰ in na vinskem trsu so bile tri mladike in te so bile kakor bi vzbrstele in bi njihovo cvetje poganjalo in bi njihovi šopi obrodili zrelo grozdje.

¹¹ V moji roki je bila faraonova čaša in vzel sem grozdje ter ga stisnil v faraonovo čašo in čašo podal v faraonovo roko.«

¹² Jožef mu je rekel: »To je razlaga: ›Tri mladike so trije dnevi.

¹³ Že v treh dneh bo faraon povzdignil¹ tvojo glavo in te ponovno postavil na tvoje mesto in faraonovo čašo boš po prejšnji navadi, ko si bil njegov točaj, izročal v njegovo roko.‹

1. povzdignil…: ali, računal nate.

¹⁴ Toda pomisli¹ name, ko bo dobro s teboj in mi izkaži prijaznost, prosim te in me omeni faraonu in me privedi iz te hiše,

1. pomisli…: hebr. Toda spomni se me s teboj.

¹⁵ kajti zares sem bil ukraden proč iz hebrejske dežele in tudi tukaj nisem storil ničesar, da bi me vtaknili v grajsko ječo.«

¹⁶ Ko je glavni pek videl, da je bila razlaga dobra, je Jožefu rekel: »Tudi jaz sem bil v svojih sanjah in glej, na svoji glavi sem imel tri bele¹ košare.

1. bele…: ali, košare polne lukenj.

¹⁷ V najvišji košari je bilo vse vrste pekovskih izdelkov¹ za faraona in ptice so jih jedle iz košare na moji glavi.«

1. pekovskih izdelkov…: hebr. faraonove hrane, delo peka, ali, kuharja.

¹⁸ Jožef je odgovoril in rekel: »To je njihova razlaga: ›Tri košare so trije dnevi.

¹⁹ Že v treh dneh bo¹ faraon vzdignil tvojo glavo iz tebe in te obesil na drevo in ptice bodo iz tebe jedle tvoje meso.‹«

1. bo…: ali, te bo faraon precenil, in od tebe bo vzel tvojo službo.

²⁰ Pripetilo se je tretji dan, ki je bil faraonov rojstni dan, da je priredil gostijo vsem svojim služabnikom in med svojimi služabniki povzdignil¹ glavo glavnega točaja in glavnega peka.

1. povzdignil: ali, štel.

²¹ Glavnega točaja je ponovno vrnil v njegovo točajstvo in čašo je podajal v faraonovo roko,

²² toda glavnega peka je obesil, kakor jima je Jožef razložil.

²³ Vendar se glavni točaj ni spomnil Jožefa, temveč je nanj pozabil.

¹ Pripetilo se je ob koncu dveh polnih let,¹ da je faraon sanjal in glej, stal je poleg reke.

1. [Leta 1715 pr. Kr.]

² Glej, iz vode je prišlo sedem krav, lepega videza in debelega mesa in hranile so se na travniku.

³ Glej, za njimi je iz reke prišlo sedem drugih krav, bolnega videza in suhega mesa in so obstale poleg drugih krav na bregu reke.

⁴ Krave bolnega videza in suhega mesa so pojedle sedem krav lepega in obilnega videza. Tako se je faraon prebudil.

⁵ Zaspal je in drugič sanjal in glej, sedem žitnih klasov je vzklilo na enem steblu, bujnih¹ in dobrih.

1. bujnih: hebr. debelih.

⁶ Glej, za njimi je zraslo sedem tankih klasov in ožganih z vzhodnikom.

⁷ Sedem tankih klasov je požrlo sedem bujnih in polnih klasov. Faraon se je prebudil in glej, bile so sanje.

⁸ Pripetilo se je zjutraj, da je bil njegov duh vznemirjen in poslal je ter dal poklicati vse tamkajšnje egiptovske čarovnike in vse modre može in faraon jim je povedal svoje sanje, toda nikogar ni bilo, ki bi jih faraonu lahko razložil.

⁹ Potem je faraonu spregovoril glavni točaj, rekoč: »Ta dan se spominjam svojih krivd.

¹⁰ Faraon je bil ogorčen nad svojima služabnikoma in me zaprl pod stražo v hišo poveljnika straže, oba, mene in glavnega peka

¹¹ in sanjala sva sanje v eni noči, jaz in on. Sanjala sva vsak glede na razlago svojih sanj.

¹² Tam je bil z nama mladenič, Hebrejec, služabnik poveljnika straže in povedala sva mu in razložil¹ nama je najine sanje. Razložil je vsakemu človeku glede na njegove sanje.

1. 1 Mz 40,12-23

¹³ Pripetilo se je, kakor nama jih je razložil, tako je bilo. Mene je ponovno vrnil v mojo službo, njega pa je obesil.«

¹⁴ Tedaj je faraon poslal in poklical Jožefa in naglo so ga privedli¹ iz grajske ječe in obril se je ter zamenjal svoja oblačila in prišel k faraonu.²

1. privedli…: hebr. pripravili, da teče.
2. Ps 105,20

¹⁵ Faraon je rekel Jožefu: »Sanjal sem sanje in nikogar ni, ki bi jih lahko razložil. O tebi pa sem slišal govoriti, da¹ lahko razumeš sanje, da jih razložiš.«

1. da…: ali, ko slišiš sanje, jih lahko razložiš.

¹⁶ Jožef je faraonu odgovoril, rekoč: »To ni v meni. Bog bo dal faraonu odgovor miru.«

¹⁷ Faraon je Jožefu rekel: »V svojih sanjah, glej, sem stal na bregu reke

¹⁸ in glej, iz reke je prišlo sedem krav, debelega mesa in lepega videza in hranile so se na travniku.

¹⁹ In glej, sedem drugih krav je prišlo gor za njimi, mršavih in bolnega videza in suhega mesa, kakršnih po slabosti nisem še nikoli videl v vsej egiptovski deželi

²⁰ in krave suhega in bolnega videza so pojedle prvih sedem obilnih krav.

²¹ Ko so jih¹ pojedle, se ni moglo vedeti, da so jih pojedle, temveč so bile še vedno bolnega videza, kakor poprej. Tako sem se prebudil.

1. jih…: hebr. prišle v njihove notranje dele.

²² In v svojih sanjah sem videl, in glej, sedem klasov je vzbrstelo na enem steblu, polnih in dobrih

²³ in glej, sedem klasov, izsušenih,¹ tankih in ožganih z vzhodnikom, je pognalo za njimi.

1. izsušenih: ali, majhnih.

²⁴ Tanki klasi so požrli sedem dobrih klasov in to sem povedal čarovnikom, toda nikogar ni bilo, ki bi mi jih lahko razodel.«

²⁵ Jožef je rekel faraonu: »Faraonove sanje so ene. Bog je faraonu pokazal, kaj namerava storiti.

²⁶ Sedem dobrih krav je sedem let in sedem dobrih klasov je sedem let. Sanje so ene.

²⁷ In sedem krav suhega in bolnega videza, ki bodo prišle za njimi, je sedem let in sedem praznih klasov, ožganih z vzhodnikom, bo sedem let lakote.

²⁸ To je stvar, ki sem jo povedal faraonu: ›Kar Bog namerava storiti, je pokazal faraonu.

²⁹ Glej, pride sedem let velikega obilja po vsej egiptovski deželi.

³⁰ Za temi pa se bo dvignilo sedem let lakote in vse obilje v egiptovski deželi bo pozabljeno in lakota bo použila deželo.

³¹ Obilje v deželi se ne bo poznalo zaradi razloga lakote, ki bo sledila, kajti ta bo zelo boleča.¹

1. boleča: hebr. težka.

³² Zaradi tega so se sanje faraonu ponovile dvakrat. To je, ker je stvar osnovana¹ od Boga in jo bo Bog kmalu izpolnil.

1. osnovana: ali, pripravljena.

³³ Zdaj naj torej faraon poišče razumnega in modrega moža ter ga postavi nad egiptovsko deželo.

³⁴ Naj faraon to stori in naj določi častnike¹ nad deželo in naj v sedmih obilnih letih poberejo petino v egiptovski deželi.

1. častnike: ali, nadzornike.

³⁵ Naj zberejo vso hrano tistih dobrih let, ki pridejo in žito prihranijo pod faraonovo roko in naj hrano čuvajo v mestih.

³⁶ Ta hrana bo deželi za zalogo zoper sedem let lakote, ki bo v egiptovski deželi, da dežela zaradi lakote ne bo propadla.‹«¹

1. propadla…: hebr. odrezana.

³⁷ Stvar je bila dobra v faraonovih očeh in v očeh vseh njegovih služabnikov.

³⁸ Faraon je rekel svojim služabnikom: »Ali lahko najdemo takšnega kakor je ta, moža, v katerem je Božji Duh?«

³⁹ Faraon je rekel Jožefu: »Ker ti je Bog pokazal vse to, ne obstaja nihče tako razumen in moder, kakor si ti.

⁴⁰ Ti boš¹ nad mojo hišo in glede na tvojo besedo bo vladano² vsemu mojemu ljudstvu, samo v prestolu bom večji kakor ti.«

1. Ps 105,21; 1 Mkb 2,53; Apd 7,10
2. vladano: hebr. oboroženo vse moje ljudstvo, ali, poljubljano vse moje ljudstvo.

⁴¹ Faraon je rekel Jožefu: »Glej, postavil sem te nad vso egiptovsko deželo.«

⁴² Faraon je iz svoje roke snel svoj prstan, ga dal na Jožefovo roko, ga oblekel v suknje iz tankega¹ lanenega platna in okoli njegovega vratu obesil zlato verižico,

1. tankega…: ali, svile.

⁴³ in pripravil ga je, da se pelje v drugem bojnem vozu, ki ga je imel in pred njim so klicali: »Upognite¹ koleno.« In postavil ga je za vladarja nad vso egiptovsko deželo.

1. Upognite…: ali, Nežen oče: hebr. Abrech.

⁴⁴ Faraon je Jožefu rekel: »Jaz sem faraon in brez tebe noben človek ne bo dvignil svoje roke ali stopala po vsej egiptovski deželi.«

⁴⁵ Faraon je Jožefovo ime imenoval Cafenát Panéah¹ in mu dal za ženo Asenáto, hčer Potifêra, duhovnika² iz Ona. In Jožef je odšel nad vso egiptovsko deželo.

1. Cafenát Panéah: kar v koptščini pomeni, Razodevalec skrivnosti, ali, Človek, ki so mu razodete skrivnosti.
2. duhovnika: ali, princa.

⁴⁶ Jožef je bil star trideset¹ let, ko je stal pred faraonom, egiptovskim kraljem. In Jožef je odšel izpred faraonove prisotnosti in šel skozi vso egiptovsko deželo.

1. [Okoli leta 1715 pr. Kr.]

⁴⁷ V sedmih obilnih letih je zemlja obrodila v obilju.¹

1. [v obilju: hebr. prijeti z rokami.]

⁴⁸ Zbral je vso hrano sedmih let, ki je bila v egiptovski deželi in hrano shranil v mestih, hrano polja, ki je bila naokoli vsakega mesta, je shranil v istem.

⁴⁹ Jožef je zbral žita kakor morskega peska, zelo veliko, dokler ni prenehal šteti, kajti tega je bilo brez števila.

⁵⁰ Preden¹ je prišla lakota, sta bila Jožefu rojena dva sinova, ki mu ju je rodila Asenáta, hči Potifêra, duhovnika² iz Ona.

1. 1 Mz 46,20; 1 Mz 48,5
2. duhovnika: ali, princa.

⁵¹ Jožef je ime prvorojenega¹ imenoval Manáse,² »Kajti Bog,« je rekel, »me je pripravil pozabiti vse moje garanje in vso hišo mojega očeta.«

1. [Okoli leta 1712 pr. Kr.]
2. Manáse: to je, Pozabljenje.

⁵² Ime drugega je imenoval¹ Efrájim:² »Kajti Bog mi je storil, da bom rodoviten v deželi svoje stiske.«

1. [Okoli leta 1711 pr. Kr.]
2. Efrájim: to je, Rodoviten.

⁵³ Sedem let obilja, ki je bilo v egiptovski deželi, je bilo končanih.

⁵⁴ Začelo¹ je prihajati sedem let pomanjkanja, glede na to, kakor je rekel Jožef in pomanjkanje je bilo po vseh deželah, toda v egiptovski deželi je bil kruh.²

1. [Leta 1708 pr. Kr.]
2. Ps 105,16

⁵⁵ Ko je bila vsa egiptovska dežela izstradana, je ljudstvo vpilo k faraonu za kruh, faraon pa je vsem Egipčanom rekel: »Pojdite k Jožefu; kar vam reče, storite.«

⁵⁶ Lakota je bila nad vsem obličjem zemlje in Jožef je odprl vsa¹ skladišča in prodajal Egipčanom in lakota je v egiptovski deželi hudo naraščala.

1. vsa…: hebr. vse v čemer je bilo.

⁵⁷ Vse dežele so prišle v Egipt k Jožefu, da kupijo žito, zato ker je bila lakota tako huda v vseh deželah.

¹ Torej ko¹ je Jakob² videl, da je bilo v Egiptu žito, je Jakob rekel svojim sinovom: »Zakaj gledate drug drugega?«

1. [Leta 1707 pr. Kr.]
2. Apd 7,12

² Rekel je: »Glejte, slišal sem, da je v Egiptu žito, pojdite tja dol in ga kupite za nas od tod, da bomo lahko živeli in ne umrli.«

³ Jožefovih deset bratov je odšlo dol, da bi v Egiptu nakupili žita.

⁴ Toda Jožefovega brata Benjamina Jakob ni poslal s svojimi brati, kajti rekel je: »Da ga ne bi morda doletela nesreča.«

⁵ Med temi, ki so prihajali, so prišli Izraelovi sinovi kupovat žito, kajti lakota je bila v kánaanski deželi.

⁶ Jožef pa je bil guverner nad deželo in on je bil tisti, ki je prodajal vsemu ljudstvu dežele. In prišli so Jožefovi bratje in se priklonili pred njim s svojimi obrazi k zemlji.

⁷ Jožef je zagledal svoje brate in jih prepoznal, toda naredil se jim je tujca in jim¹ surovo govoril in jim rekel: »Od kod prihajate?« Rekli so: »Iz kánaanske dežele, da kupimo hrano.«

1. jim…: hebr. z njimi govoril trde stvari.

⁸ Jožef je svoje brate prepoznal, oni pa ga niso prepoznali.

⁹ Jožef¹ se je spomnil sanj, ki jih je sanjal o njih in jim rekel: »Ogleduhi ste. Prišli ste, da vidite nezavarovanost dežele.«