¹ Po teh dogodbah in po tej zvestobi je prišel Senaherib, kralj asirski, in je vdrl na Judovo in oblegal utrjena mesta, da bi jih pograbil zase.

² In ko vidi Ezekija, da je prišel Senaherib ter da se je namenil bojevati zoper Jeruzalem,

³ se posvetuje s svojimi knezi in oblastniki, da bi zamašili studence, ki so bili zunaj mesta; in oni so mu pomagali.

⁴ Zbere se torej veliko ljudi in zamaše vse studence in potok, ki teče po sredi dežele, rekoč: Čemu naj najdejo kralji asirski veliko vode, kadar pridejo?

⁵ In Ezekija se ohrabri in popravi vse zidovje, ki je bilo luknjasto, ter zgradi stolpe na njem in še drugi zid odzunaj in utrdi Milo v mestu Davidovem in napravi veliko orožja in ščitov.

⁶ In postavi vojne poveljnike nad ljudstvom in jih zbere k sebi v široko ulico ob mestnih vratih ter jim govori na srce takole:

⁷ Bodite močni in srčni, ne bojte se in ne plašite se pred asirskim kraljem, ne pred vso to množico, ki je pri njem! Zakaj večji je z nami nego ž njim:

⁸ ž njim je mesena roka, z nami pa je Gospod, naš Bog, da nam pomaga in za nas vodi boj. In ljudstvo se je zaneslo na besede Ezekija, kralja Judovega.

⁹ Potem pošlje Senaherib, kralj asirski, hlapce svoje v Jeruzalem (stal pa je pred Lahisom in vsa vojna moč njegova ž njim) k Ezekiju, kralju Judovemu, in k vsem Judovim, ki so bili v Jeruzalemu, in sporoči:

¹⁰ Tako pravi Senaherib, kralj asirski: Na koga stavite upanje, da sedite v obleganem Jeruzalemu?

¹¹ Vas li ne zapeljuje Ezekija, da vas izda v smrt z lakoto in žejo, govoreč: Gospod, Bog naš, nas otme iz roke kralja asirskega?

¹² Ni li on tisti Ezekija, ki je odpravil njegove višave in oltarje in velel Judi in Jeruzalemu: Pred edinim oltarjem molite in na njem žgite kadilo?

¹³ Ne veste li, kaj sem storil jaz in očetje moji vsem narodom po deželah? So li mar bili bogovi narodov po deželah kaj zmožni, da bi oteli deželo svojo iz moje roke?

¹⁴ Kateri je med vsemi bogovi tistih narodov, ki so jih pokončali očetje moji, ki je mogel oteti ljudstvo svoje iz moje roke, da bi vaš Bog vas mogel oteti iz moje roke?

¹⁵ Naj vas torej sedaj ne prekani Ezekija, tudi se mu ne dajte pregovoriti in ne verujte mu! Zakaj ako ni mogel noben bog kateregakoli naroda ali kraljestva oteti ljudstva svojega iz moje in mojih očetov roke, kako bi li vas otel vaš Bog iz roke moje?

¹⁶ In še več so govorili hlapci njegovi zoper Gospoda Boga in zoper hlapca njegovega Ezekija.

¹⁷ Tudi liste je pisal, da bi kidal sramoto na Gospoda, Izraelovega Boga, in zoper njega govoril, češ, kakor bogovi narodov po deželah niso svojega ljudstva oteli iz roke moje, tako tudi ne otme Ezekijev Bog iz moje roke ljudstva svojega.

¹⁸ In glasno so vpili po judovsko proti ljudstvu iz Jeruzalema, ki je bilo na obzidju, da ga spravijo v strah in obup, da bi tako dobili mesto.

¹⁹ In govorili so o Bogu Jeruzalema kakor o bogovih ljudstev po deželah, ki so človeških rok delo.

²⁰ Kralj Ezekija pa in prorok Izaija, sin Amozov, sta spričo tega molila in vpila v nebo.

²¹ In Gospod je poslal angela, ki je pobil vse močne junake in vojvode in poveljnike v taboru kralja asirskega, da se je z očitno sramoto vrnil v deželo svojo. In ko je prišel v svojega boga hišo, sta ga ondi z mečem umorila, ki sta bila po rodu njegova.

²² Tako je Gospod rešil Ezekija in prebivalce v Jeruzalemu roke Senaheriba, kralja asirskega, in roke vseh drugih in jih je vodil, da so bili varni z vseh strani.

²³ In mnogi so prinašali darila Gospodu v Jeruzalem in dragocenosti Ezekiju, kralju Judovemu, tako da se je odslej povišal pred očmi vseh narodov.

²⁴ V tistih dneh zboli Ezekija na smrt. Tedaj je molil h Gospodu, in on mu je govoril ter mu dal čudno znamenje.

²⁵ Ali Ezekija ni povrnil dobrote, ki mu je bila dana. Zakaj njegovo srce se je prevzelo, in zato je prišel srd nad njega in nad Judo in Jeruzalem.

²⁶ Ko pa se je Ezekija ponižal zato, ker se je bilo prevzelo srce njegovo, s prebivalci jeruzalemskimi vred, ni prišel srd Gospodov nadnje v dnevih Ezekijevih.

²⁷ In Ezekija je imel silno veliko bogastva in časti in si je oskrbel zakladnice za srebro in za zlato, za drage kamene in za dišave, za ščite in za vsakovrstno dragoceno orodje.

²⁸ Imel je tudi skladišča za pridelke žita, vina in olja, in hleve za vsakovrstno živino in tamare za drobnico.

²⁹ Napravil si je tudi mesta in imel je veliko drobnice in govedi, kajti Bog mu je dal silno veliko imetja.

³⁰ On, Ezekija, je tudi bil tisti, ki je zamašil gorenji iztok Gihonske vode ter jo napeljal naravnost doli po zahodni strani mesta Davidovega. In Ezekija je imel srečo v vseh svojih podjetjih.

³¹ Toda ko so bili k njemu poslani vojvod babilonskih poslanci, da bi vprašali po čudnem znamenju, ki se je bilo zgodilo v deželi, ga je Bog zapustil, da ga je izkusil, da bi spoznal vse, kar je bilo v srcu njegovem.

³² A druge zgodbe Ezekijeve in njegova pobožna dela, glej, zapisana so v prikazni Izaija proroka, sinu Amozovega, v knjigi kraljev Judovih in Izraelovih.

³³ In Ezekija je legel k očetom svojim, in pokopali so ga ob stopnicah, ki vodijo gori h grobovom sinov Davidovih; in ves Juda in prebivalci jeruzalemski so mu izkazali čast ob njegovi smrti. In Manase, sin njegov, je zakraljeval na mestu njegovem.