¹ In če se kdo pregreši s tem, da čuje glas zaprisege, in sam je bil priča, bodi da je stvar videl ali zvedel, pa ničesar ne izpove, bo nosil krivico svojo;

² ali pa če se kdo dotakne česa nečistega, bodi mrhovine nečiste zveri, ali mrhovine nečiste živali, ali mrhovine nečiste laznine, čeprav mu je prikrito, vendar je nečist in kriv;

³ ali pa če se dotakne nečistosti človeka, najsi bo kakršnakoli nečistost njegova, s katero se onečisti, in mu je prikrito, kadar pa zazna, je kriv;

⁴ ali pa če kdo priseže, nepremišljeno govoreč z usti svojimi, da stori zlo ali dobro, o čemerkoli človek lahko govori nepremišljeno s prisego, in mu je prikrito, kadar pa spozna, kriv je ene teh reči:

⁵ če je torej kriv česa takega, naj pripozna, s čimer je grešil,

⁶ in prinese naj daritev za krivdo Gospodu za greh, s katerim se je pregrešil: samico iz drobnice, ovco ali kozo, v daritev za greh; in duhovnik naj izvrši poravnavo zanj, zaradi greha njegovega.

⁷ Če pa imetje njegovo ni zadostno za ovco, naj prinese za svojo krivdo, s katero se je pregrešil, dve grlici ali dva golobiča Gospodu, enega za greh, enega pa v žgalno daritev.

⁸ In prinese naj ju k duhovniku, ki naj daruje tistega, ki je v daritev za greh, najprej in mu odščipne glavico tik zatilnika, ne da bi jo odtrgal.

⁹ In škropi naj kri daritve za greh na oltarjevo steno, in ostala kri naj se iztisne v znožje oltarja: daritev je za greh.

¹⁰ Drugega pa naj pripravi v žgalno daritev, po predpisu. In tako naj izvrši duhovnik poravnavo zanj, zaradi greha njegovega, s katerim je grešil, in bo mu odpuščeno.

¹¹ Ako pa ne premore dveh grlic ali dveh golobičev, naj prinese tisti, ki je grešil, za svoje darilo desetino efe bele moke v daritev za greh; ne vlije pa naj olja nanjo in ne dene kadila nanjo, ker daritev za greh je.

¹² In naj jo prinese k duhovniku, in duhovnik je vzemi prgišče kot njen spomin, in zažge naj to na oltarju, na ognjenih daritvah Gospodu: daritev za greh je.

¹³ In tako naj izvrši duhovnik poravnavo zanj, za njegov greh, ki ga je zagrešil v katerikoli teh reči, in bo mu odpuščeno; in kar preostane, bodi duhovnikovo kakor jedilna daritev.

¹⁴ In Gospod je govoril Mojzesu, rekoč:

¹⁵ Če kdo zakrivi iznevero in se ponevedoma pregreši pri tem, kar je sveto Gospodu, naj prinese daritev za krivdo Gospodu, ovna brez hibe izmed črede, po cenitvi tvoji¹² v seklih srebrnih, po seklu svetišča, v daritev za krivdo.

1. To se pravi: kakor ga oceni Mojzes ali pa duhovnik. Glej pogl. 27.
2. 3 Mz 27

¹⁶ In kolikor je zagrešil škode pri svetem, naj povrne in peti del še pridene in da duhovniku; in duhovnik naj izvrši poravnavo zanj z ovnom daritve za krivdo, in bo mu odpuščeno.

¹⁷ In če kdo greši in zakrivi katerokoli reč, za katero je Gospod zapovedal, da se ne sme storiti, dasi tega ni vedel, je kriv in bo nosil krivico svojo.

¹⁸ Prinese naj torej brezhibnega ovna izmed črede, po cenitvi tvoji, k duhovniku v daritev za krivdo; in duhovnik naj izvrši poravnavo zanj, za pomoto njegovo, ki jo je učinil, ne da bi bil vedel; in bo mu odpuščeno.

¹⁹ Daritev za krivdo je; kriv je bil vsekakor pred Gospodom.