¹ {Načelniku godbe. Psalm Davidov.} O Bog hvale moje, ne molči!

² Kajti usta krivičnega in usta zvijačna so se odprla zoper mene, govorila so zoper mene z lažnivim jezikom;

³ in z besedami sovražnimi so me obdali, se vojskovali z menoj brez vzroka.

⁴ Za ljubezen mojo so mi črtilci, jaz pa stanovitno molim,

⁵ in vračajo mi hudo za dobro in sovraštvo za ljubezen mojo.

⁶ Postavi čezenj brezbožnika in protivnik naj mu stoji kot tožnik na desni.

⁷ Ko pride pred sodbo, odide naj obsojen; in molitev njegova bodi mu v greh.

⁸ Malo bodi dni njegovih in službo njegovo naj prejme drug.

⁹ Otroci njegovi naj bodo sirote in žena njegova bodi vdova.

¹⁰ In neprestano naj se klatijo in beračijo otroci njegovi in iščejo naj kruha daleč od podrtih bivališč svojih.

¹¹ Upnik naj ga odere za vse, kar ima, in tujci naj uplenijo, kar si je pridobil.

¹² Ne bodi mu nikogar, ki mu dobroto pomoli, in nihče naj ne izkaže usmiljenja sirotam njegovim.

¹³ Pokončan bodi zarod njegov, v drugem rodu bodi izbrisano njih ime.

¹⁴ V spominu bodi krivica očetov njegovih pri Gospodu in greh matere njegove se ne izbriši.

¹⁵ Bodo naj vedno pred očmi Gospodu, da iztrebi z zemlje njih spomin.

¹⁶ Zato ker ni maral izkazovati usmiljenja, ampak je preganjal moža ubogega in potrebnega in njega, ki mu je srce potrto, da ga usmrti.

¹⁷ In ljubil je prokletstvo, zato ga je zadelo, in ni se veselil blagoslova, zato mu je daleč ostalo.

¹⁸ Oblačil se je s prokletstvom kakor z oblačilom svojim, in šlo mu je v notranjščino kakor voda in kakor olje v kosti njegove.

¹⁹ Bodi mu torej kakor suknja, ki se ž njo ogrinja, in kakor pas, ki se ž njim vedno opasuje.

²⁰ To bodi plačilo protivnikom mojim od Gospoda in njim, ki hudo govoré zoper dušo mojo.

²¹ Ti pa, o Jehova Gospod, ravnaj milostno z menoj zavoljo imena svojega; ker je dobra milost tvoja, reši me!

²² Kajti ubožen sem in potreben, in srce moje je prebodeno v meni.

²³ Kakor senca, ko se nagiblje, ginem; kakor kobilico me semtertja podé.

²⁴ Kolena moja se šibé od posta in meso mi hujša, da ni več tolščobe.

²⁵ Vrhutega sem jim v zasramovanje; ko me vidijo, majejo z glavo svojo.

²⁶ Pomagaj mi, o Gospod, Bog moj, reši me po milosti svoji,

²⁷ da spoznajo, da je to roka tvoja, da si ti, Gospod, to storil.

²⁸ Preklinjajo naj, ti me blagoslavljaj! Ko se povzdignejo, bodo osramočeni, a hlapec tvoj se bo veselil.

²⁹ Z nečastjo se morajo odeti protivniki moji in ogrniti se kakor s plaščem s sramoto svojo.

³⁰ Hvalil bom močno z usti svojimi Gospoda in sredi mnogih ga bom proslavljal,

³¹ da stoji na desni siromaku, da ga reši njih, ki mu obsojajo dušo.