¹ {Psalm Davidov.} Bojuj se, Gospod, zoper nje, ki se bojujejo z menoj, vojskuj se ž njimi, ki se vojskujejo z menoj.

² Zgrabi ščit veliki in mali in vstani meni v pomoč.

³ In potegni sulico in zapri pot njim, ki me preganjajo; reci duši moji: Jaz sem rešenje tvoje.

⁴ Sramujejo se naj in v sramoto pridejo, kateri iščejo duše moje, umekniti se morajo in rdečica naj jih oblije, kateri mi nameravajo hudo.

⁵ Bodo naj kakor pleve pred vetrom, in angel Gospodov naj jih podi.

⁶ Temna bodi njih pot in polzka, in angel Gospodov naj jih preganja.

⁷ Ker brez vzroka so mi skrito nastavili mrežo svojo, brez vzroka jamo izkopali duši moji.

⁸ Poguba naj pride nanj iznenada, in naj ga ujame mreža njegova, ki jo je skril, v pogubo naj pade vanjo.

⁹ In duša moja se bo radovala v Gospodu, veselila se v rešenju njegovem.

¹⁰ Vse kosti moje bodo govorile: Gospod, kdo je tebi enak? Siromaka otimlješ iz rok močnejšega od njega, siromaka in ubožca iz rok njega, ki ga pleni.

¹¹ Priče vstajajo krivične, česar si nisem v svesti, me izprašujejo.

¹² Hudo mi vračajo za dobro; zapuščena je duša moja.

¹³ In vendar sem jaz, ko so bili bolni, oblečen v raševino, s postom pokoril dušo svojo, in molitev moja se je vračala v nedrije moje.

¹⁴ Vedel sem se, kakor bi mi bil prijatelj ali brat, kakor žalujoč po materi, sem hodil sključen v žalni obleki.

¹⁵ Oni pa so se radovali moje hromote in se zbirali, zbirali so se zoper mene, druhal hudobna, in nisem tega vedel, psovali so me in niso nehali;

¹⁶ kakor brezbožni zabavljivci pri pojedinah so s svojimi zobmi režali name.

¹⁷ Gospod, doklej boš gledal? Reši dušo mojo njih pogube, mladih levov edino mojo.

¹⁸ Slavil te bom v velikem zboru, med ljudstvom obilim bom te hvalil.

¹⁹ Naj se ne radujejo nad menoj, ki so mi neprijatelji iz krivih vzrokov; kateri me sovražijo brez vzroka, naj ne mežikajo z očesom.

²⁰ Miru namreč ne govore, temuč zoper mirne v deželi izmišljajo zvijačne stvari.

²¹ In proti meni široko režé, govoreč: Prav, prav, oko naše vidi!

²² Vidiš to, Gospod, ne molči torej; Gospod, ne bivaj daleč od mene.

²³ Zbúdi se in vstani na sodbo mojo, Bog moj in Gospod moj, na pravdo mojo.

²⁴ Sodi me po pravičnosti svoji, Gospod, Bog moj, in naj se ne veselé nad mano.

²⁵ Naj ne govoré v srcu svojem: Aha, tako smo želeli! ne govoré naj: Pogoltnili smo ga.

²⁶ Osramočeni naj bodo in zardé vsi skupaj, ki se vesele nesreče moje; s sramoto naj se zagrnejo in nečastjo, kateri se povzdigujejo proti meni.

²⁷ A prepevajo naj in se radujejo, kateri se veselé pravičnosti moje, in govoré naj vedno: Poveličevan bodi Gospod, ki se veseli miru svojega hlapca.

²⁸ In jezik moj bo oznanjal pravičnost tvojo, ves dan hvalo tvojo.