¹ Vse ima svoj določeni čas in vsako početje pod nebom svojo dobo.

² Je čas rojenja in je čas smrti; je čas, da se sadi, in čas, da se vsajeno izruje;

³ je čas morjenja in čas ozdravljanja, čas podiranja in čas zidanja,

⁴ čas jokanja in čas smejanja, čas žalovanja in čas plesanja,

⁵ čas razmetavanja kamenov in čas zbiranja kamenov, čas objemanja in čas, zdrževati se objemanja,

⁶ čas iskanja in čas izgubljanja, čas spravljanja in čas zametanja,

⁷ čas, da se raztrga, in čas, da se sešije, čas molčanja in čas govorjenja,

⁸ čas ljubezni in čas sovraštva, čas vojne in čas miru.

⁹ Kaj ima koristi, kdor karkoli dela, od tega, s čimer se trudi?

¹⁰ Videl sem trudno opravilo, ki ga je Bog dal otrokom človeškim, da se ž njim ukvarjajo.

¹¹ On je vse storil, da je lepo ob svojem času; tudi večnost jim je položil v srce, samo da ne more človek doumeti dela, ki ga je Bog napravil, od začetka do konca.

¹² Spoznal sem, da ni nič boljšega med njimi, nego da se veselé in delajo dobro v življenju svojem;

¹³ pa tudi, ko človek jé in pije in uživa dobro pri vsem trudu svojem, da je to vsakemu dar Božji.

¹⁴ Spoznal sem, da bode vse, kar Bog dela, za večno: nič se temu ne more prideti, nič od tega vzeti; in Bog je to storil, da se ga boje.

¹⁵ Kar je, je bilo že preje, in kar bode, je bilo zdavnaj, in Bog gleda, da pride na svetlo, kar je minilo.

¹⁶ Dalje sem videl pod solncem: na mestu sodbe je bila nepravda in na mestu pravičnosti je bila brezbožnost.

¹⁷ Rekel sem v srcu svojem: Bog bo sodil pravičnega in brezbožnega, zakaj on je določil čas vsakemu počenjanju in vsakemu delu.

¹⁸ Rekel sem v srcu svojem: Zaradi otrok človeških se tako godi, da jih Bog izkusi in da vidijo, da sami ob sebi so kakor živina.

¹⁹ Kajti kar se naključi otrokom človeškim in kar se naključi živalim, je ista naključba: kakor te umrjo, umrjo tudi oni, in enak dih imajo vsi, in človek nima prednosti proti živini; zakaj vse je ničemurnost.

²⁰ Vse gre na eno mesto; vse je postalo iz prahu in vse se vrača zopet v prah.

²¹ Kdo pozna dih otrok človeških, če gre navzgor, in dih živine, če gre navzdol k zemlji?

²² Tako sem videl, da ni nič boljšega, nego da se človek veseli del svojih, zakaj to je delež njegov. Kajti kdo ga privede nazaj, da bi videl, kaj bode za njim?