¹ Rekel sem v srcu svojem: Daj le, da te izkusim z veseljem; uživaj, kar je dobro! A glej, tudi to je ničemurnost.

² Smehu sem dejal, da je nespamet, in veselju, kaj pač napravi?

³ Namenil sem se v srcu, streči telesu svojemu z vinom, a vodi naj me pri tem z modrostjo srce moje, in se poprijeti nespameti, dokler spoznam, kaj bi bilo dobro sinovom človeškim delati vse svoje žive dni.

⁴ Lotil sem se velikih del: zidal sem si hiše, zasajal si vinograde,

⁵ napravljal sem si vrte in nasade in v njih zasajal vsakršno sadno drevje;

⁶ naredil sem si vodnjake, da bi iz njih namakal gozd rastočega drevja.

⁷ Kupil sem si hlapcev in dekel in imel doma rojene hlapce; tudi sem imel velike črede govedi in drobnice, več nego vsi, ki so bili pred menoj v Jeruzalemu.

⁸ Nakopičil sem si tudi srebra in zlata in dragotin, lastnih kraljem in deželam; oskrbel sem si pevcev in pevk in kar je sinom človeškim v veselje: ženo in žene.

⁹ Tako sem postal velik in sem prekosil vse, ki so bili pred menoj v Jeruzalemu; tudi modrost moja je ostala pri meni.

¹⁰ In karkoli so želele moje oči, nisem jim odrekel; srcu svojemu nisem zabranil nobenega veselja, kajti srce moje se je veselilo ob vsem trudu mojem, in to je bil moj delež od vsega truda mojega.

¹¹ Potem sem se ozrl po vseh delih svojih, ki so jih storile roke moje, in po trudu, ki sem si ga prizadel, da bi bil vse dovršil; in glej, vse je bilo ničemurnost in lovljenje vetra, in dobička ni pod solncem nobenega.

¹² In obrnil sem se, da bi gledal modrost in nespamet in budalost. Ker kaj more delati človek, ki pride za kraljem? To, kar so oddavnaj delali.

¹³ In videl sem, da je boljša modrost nego budalost, prav kakor je boljša svetloba od teme.

¹⁴ Modri ima oči v glavi, bedak pa hodi po temi. A hkrati sem tudi zaznal, da se jim vsem godi po isti naključbi.

¹⁵ Tedaj sem dejal v srcu svojem: Kakor se godi bedaku, se naključi tudi meni, in čemu sem potem tolikanj moder? In rekel sem v srcu svojem, da je ničemurnost tudi to.

¹⁶ Zakaj modremu in enako bedaku ne bode večnega spomina, ker v prihodnjih dneh bode že vse pozabljeno. Ah, kako da mora umreti modrec takisto kakor bedak!

¹⁷ Tedaj sem sovražil življenje, ker mi ni ugajalo dejanje, ki se godi pod solncem; kajti vse je ničemurnost in lovljenje vetra.

¹⁸ In zasovražil sem ves trud svoj, s katerim sem se trudil pod solncem, zato ker ga moram zapustiti človeku, ki bode za menoj.

¹⁹ In kdo ve, bode li moder ali nespameten? Pa vendar bo vladal vsemu, kar sem s težkim trudom in z modrostjo pridobil pod solncem. Ničemurnost je tudi to.

²⁰ Tedaj sem se obrnil, da bi izročil srce obupu nad vsem trudom, s katerim sem se trudil pod solncem.

²¹ Kar si je namreč kdo težko pridobil z modrostjo in z znanjem in s spretnostjo, to mora zapustiti v delež človeku, ki se ni trudil za to. Tudi to je ničemurnost in veliko zlo.

²² Ker kaj ima človek pri vsem trudu svojem in pri srca svojega teženju, s katerim se trudi pod solncem?

²³ Kajti vse dni svoje trpi bolečine in nejevoljo pri opravilu svojem, celo po noči ni počitka njegovemu srcu. Tudi to je ničemurnost.

²⁴ Nič ni boljšega za človeka, nego da bi jedel in pil in dal duši svoji uživati dobro v trudu svojem. A videl sem, da je tudi to iz roke Božje.

²⁵ Kajti kdo more jesti in kdo more uživati kaj brez Njega?

²⁶ Človeku namreč, ki Mu ugaja, daje Bog modrost, spoznanje in veselje; ali grešniku daje težavo, da spravlja in kopiči, pa vse zapusti njemu, ki Bogu ugaja. Tudi to je ničemurnost in lovljenje vetra.