¹ In Job odgovori in reče:

² Enakih reči sem že slišal veliko; sitni ste vi tolažniki vsi!

³ Je li že konec vetrovitim besedam? ali kaj te draži, da odgovarjaš?

⁴ Lahko bi tudi jaz govoril kakor vi! Ako bi duša vaša bila na mojem mestu, lahko bi spletal besede zoper vas in zmajeval z glavo nad vami;

⁵ rad bi vas krepčal z usti svojimi in usten mojih tolažba naj bi vam lajšala bol.

⁶ Ako govorim, se ne ustavi bolečina moja, ako pa molčim, koliko pojemlje?

⁷ Res me je že Bog trudnega storil; – opustošil si vso družino mojo.

⁸ Trdo si me zgrabil, za pričo zoper mene; in postavila se je proti meni moja shiranost, pričujoč zoper mene.

⁹ Raztrgal me je v jezi svoji in preganjal, škripal je z zobmi nad menoj; kot nasprotnik moj me ostro gleda z očmi svojimi.

¹⁰ Razdrli so usta svoja zoper mene, zasramujoč so me bili v lice, v trumo se zbirajo zoper mene.

¹¹ Bog mogočni me je izročil malopridnežem, pahnil me je v roke brezbožnežem.

¹² Užival sem mir, pa me je strl, zgrabil me je za tilnik in me raztrupal, postavil me je za cilj svojim pšicam.

¹³ Obkolili so me strelci njegovi, razklal mi je obisti nemilo, na tla je cedil žolč mojo.

¹⁴ Vsekava mi rano za rano, zaganja se vame kakor vojni junak.

¹⁵ Raševino sem sešil vrh kože svoje, onečedil sem v prahu rog svoj.

¹⁶ Moj obraz gori od jokanja in na trepalnicah mi je senca smrti –

¹⁷ dasi ni nasilstva na rokah mojih in je čista molitev moja.

¹⁸ O zemlja, ne zakrij moje krvi, in vpitju mojemu ne bodi počivališča!

¹⁹ Ali že sedaj, glej, v nebesih je priča moja in ta, ki zame pričuje, je na višavah.

²⁰ Moji prijatelji so mi zasmehovalci: moje oko se solzi k Bogu,

²¹ da izvrši pravico za moža proti Bogu in razsodi med sinom človeškim in prijateljem njegovim!

²² Kajti ko mine malo let, odidem po poti, po kateri se ne vrnem več.