¹ Zavezo sem sklenil s svojimi očmi, in kako bi se bil smel ozirati po devici?

² A kaj mi je delež Božji odzgoraj in dediščina Vsemogočnega iz visokosti?

³ Ni li poguba nepravičniku in nesreča njim, ki delajo krivico?

⁴ Ne vidi li On potov mojih in ne šteje li vseh korakov mojih?

⁵ Ako sem se pečal z ničemurnostjo in je noga moja hitela v prevaro

⁶ (naj me pretehta na tehtnici pravičnosti, in spozna Bog brezmadežnost mojo!),

⁷ ako je krenil korak moj s prave poti in mi je srce hodilo za očmi mojimi in se je madež prijel mojih rok:

⁸ sejem naj, a drug uživaj, in kar sem zasadil, naj se s korenino izdere!

⁹ Ako mi je znorelo srce za katero ženo in sem prežal pri vratih bližnjega svojega:

¹⁰ naj žena moja melje drugemu in drugi naj se nadnjo sklanjajo!

¹¹ Kajti to je ostudnost, to je pregreha, ki jo morajo kaznovati sodniki.

¹² Kajti to je ogenj, ki požira do pogubljenja in ki bi s korenom izdrl vse, kar sem pridelal.

¹³ Ako nisem spoštoval pravice hlapca svojega in dekle svoje, ko sta se prepirala z menoj:

¹⁴ kaj si počnem, če vstane Bog mogočni, in ko bo preiskoval, kaj mu odgovorim?

¹⁵ Ni li tudi njega Stvarnik moj naredil v materinem telesu, in ni li eden naju pripravil v materini otrobi?

¹⁶ Ako sem ubožcem odrekel, kar so želeli, in povzročil, da so vdovine oči medlele,

¹⁷ ali če sem jedel grižljaj svoj sam in ni tudi jedla od njega sirota

¹⁸ (pač od mladosti moje je rasla pri meni kakor pri očetu in od materinega telesa sem bil vdovi vodnik);

¹⁹ ako sem koga videl blizu pogina, ker ni imel oblačila, in potrebnega brez odeje,

²⁰ in če me ni blagoslavljalo ledje njegovo in če se z volno mojih ovac ni ogreval,

²¹ ako sem vihtel roko proti siroti, ker sem videl, da mi je pomoč med vrati:

²² odpadi mi pleče od lopatice svoje in rama moja se odlomi od njene cevi!

²³ Zakaj pogubljenje od Boga mogočnega mi je bilo v strah in vpričo Njegove vzvišenosti nisem mogel ničesar.

²⁴ Ako sem postavil zlato za nado svojo in čistemu zlatu rekel: Upanje moje!

²⁵ ako sem se veselil, da mi je bilo imetja veliko ter da je moja roka mnogo pridobila;

²⁶ ako sem gledal solnce, kako je sijalo, in v diki plavajoči mesec,

²⁷ in srce mi je bilo skrivaj omamljeno, da sem njima v čast poljubljal roko svojo:

²⁸ tudi to bi bila pregreha, kazni vredna pred sodniki, ker bi bil zatajil Boga mogočnega, ki je gori!

²⁹ Ako sem se veselil nesreče sovražilca svojega in se vzradoval, ko ga je zadelo zlo

³⁰ (a nikoli nisem dopustil grlu svojemu grešiti, da bi bil s kletvijo zahteval smrt njegovo!),

³¹ ako niso rekali šatora mojega ljudje: Kdo bi se ne bil nasitil mesa njegove živine?

³² na ulicah ni bilo treba prenočevati tujcu, duri svoje sem odprl popotniku –

³³ ako sem, kakor Adam, prikrival prestopke svoje, skrivaje v nedrijih krivdo svojo,

³⁴ ker sem se bal velike množice in me je strašilo zaničevanje rodovin, tako da sem molčal in nisem stopil ven iz duri...

³⁵ O da bi imel koga, ki bi me poslušal! (tu je moj podpis, Vsemogočni naj mi odgovori!) in da bi imel tožbenico, ki jo je pisal nasprotnik moj!

³⁶ Res, na rami svoji bi jo nosil in si jo navezal kakor venec!

³⁷ Korakov svojih število bi mu naznanil, pristopil bi k njemu kakor knez.

³⁸ Ako vpije nad menoj njiva moja in brazde njene vse vkup jokajo;

³⁹ ako sem užival njen pridelek, ne da bi bil plačal, in sem provzročil, da je njen posestnik izdahnil:

⁴⁰ tedaj mi rasti osatje namesto pšenice in namesto ječmena grd plevel! Konec je besedam Jobovim.