¹ In pela sta Debora in Barak, sin Abinoamov, tisti dan, govoreč:

² Hvalite Gospoda, da so se vodniki postavili na čelo v Izraelu, da je šlo ljudstvo radovoljno v boj!

³ Poslušajte, o kralji, nagnite uho, o knezi: jaz, jaz hočem peti Gospodu, hvalo čem citrati Gospodu, Bogu Izraelovemu.

⁴ O Gospod, ko si šel iz Seira, ko si stopal s poljane Edomske, stresla se je zemlja in nebesa so se rosila, da, oblaki so rosili vodo.

⁵ Gore so se raztapljale spričo Gospoda, Sinaj ondi se je topil pred obličjem Gospoda, Boga Izraelovega.

⁶ V dnevih Samgarja, Anatovega sina, v dnevih Jaela so bile prazne ceste, in popotnikom, vajenim gladkih potov, je bilo hoditi po krivih stezah.

⁷ Ni bilo voditeljev v Izraelu, ni jih bilo, dokler nisem vstala jaz, Debora, dokler nisem, vstala, mati v Izraelu.

⁸ Izvolil si je novih bogov Izrael; tedaj je bila vojna pred njih vrati, in ščita in sulice ni bilo videti med štiridesetimi tisoči v Izraelu.

⁹ Srce moje je vdano voditeljem Izraelovim, radovoljnim med ljudstvom: Hvalite Gospoda!

¹⁰ Premišljajte to vi, ki jezdite na belih oslicah, ki sedite na lepih preprogah, in vi, ki greste po poti!

¹¹ Daleč od vpitja strelcev, kjer se zajemlje voda, tam slavé pravična dejanja Gospodova, pravična dejanja njegovega vodstva v Izraelu. Tedaj je doli k vratom šlo ljudstvo Gospodovo.

¹² Zbudi se, zbudi, Debora, zbudi se, zbudi, zapoj pesem; vstani, Barak, v ujetništvo pelji ujete svoje, sin Abinoamov.

¹³ Tedaj je stopil doli ostanek plemenitnikov in ljudstva; Gospod je zame prišel doli med mogočnimi.

¹⁴ Iz Efraima so prišli tisti, ki je njih korenina v Amaleku, za teboj, Benjamin, med tvojimi ljudstvi; iz Mahirja so prišli voditelji, in iz Zebulona tisti, ki imajo v rokah vojskovodjevo palico;

¹⁵ a knezi Isaharjevi so bili z Deboro, in Isahar je bil enak Baraku; v dolino se je drevil, njemu za petami. Pri Rubenovih potokih so bili veliki sklepi srca.

¹⁶ Zakaj si sedel med ograjami, da poslušaš piskanje pri čredah? Ob Rubenovih potokih so bile velike presoje srca.

¹⁷ Gilead je ostal pokojno onostran Jordana, in zakaj se je Dan mudil pri ladjah? Aser je sedel na morskem obrežju in ostal pri svojih zatokih.

¹⁸ Zebulon je ljudstvo, ki je žrtvovalo življenje svoje do smrti, tudi Neftali na visočinah poljan.

¹⁹ Kralji so prišli in se bojevali; takrat so se bojevali kralji Kanaancev v Taanahu pri Megidskih vodah: nič srebra niso dobili v plen.

²⁰ Z neba se je vojskovalo – zvezde so se raz svoje tire vojskovale zoper Sisera.

²¹ Potok Kison jih je odplavil, tisti potok od nekdaj imeniten, potok Kison. – O duša moja, krepko stopaj naprej!

²² Tedaj so topotala kopita konj, ker so jih v dir gonili, gonili njih junaki.

²³ Preklinjajte Meroz, je dejal angel Gospodov, hudo preklinjajte prebivalce njegove, ker niso prišli Gospodu na pomoč, na pomoč Gospodu med junaki.

²⁴ Blagoslovljena med ženami bodi Jaela, žena Heberja Kenejskega, blagoslovljena bodi med ženami v šatoru!

²⁵ Prosil je vode, da mu mleka, v gosposki skledici mu prinese smetane.

²⁶ Iztegne roko svojo po klinu in desnico po težkem kladivu, in udari s kladivom Sisera, mu prebije glavo, stare in predere sence njegovo.

²⁷ Pri nogah njenih se zvije, pade, obleži, pri nogah njenih se zvije in zgrudi; kjer se je zvil, tam je obležal mrtev.

²⁸ Skozi okno je gledala mati Siserova in vpila žalostna skozi omrežje: Zakaj se tako dolgo ne pelje voz njegov? Zakaj so tako počasna kolesa voz njegovih?

²⁹ Modre med njenimi kneginjami ji odgovarjajo, tudi ona si ponavlja odgovor svoj:

³⁰ Niso li dobili, ne delijo li plena? ene ali dveh devojk za vsakega moža? Plen pisanega blaga za Sisera, plen pisanih umetnih tkanin, pisane in umetne tkanine za grlo gospe!

³¹ Tako naj poginejo vsi sovražniki tvoji, o Gospod! a kateri ga ljubijo, naj bodo kakor solnce, ko vzhaja v moči svoji! In dežela je imela pokoj štirideset let.