¹ Možje iz Efrájima so mu rekli: »Zakaj¹ si nam tako služil, da nas nisi poklical, ko si odhajal, da bi se bojeval z Midjánci?« In ostro² so se pričkali z njim.

1. Zakaj…: hebr. Kakšna stvar je to, ki si nam jo storil.
2. ostro: hebr. močno.

² Rekel jim je: »Kaj sem torej storil v primerjavi z vami? Mar ni Efrájimovo paberkovanje boljše kakor Abiézerjeva trgatev?

³ Bog je v vaše roke izročil midjánska princa, Oréba in Zeéba. Kaj sem bil jaz zmožen storiti v primerjavi z vami?« Potem ko jim je to rekel, se je njihova¹ jeza zoper njega zmanjšala.

1. njihova…: hebr. njihov duh zoper njega zmanjšal.

⁴ ¶ Gideón je prišel do Jordana ter ga prečkal, on in tristo mož, ki so bili z njim, slabotni, vendar so jih zasledovali.

⁵ Možem iz Sukóta¹ je rekel: »Dajte, prosim vas, hlebe kruha ljudstvu, ki mi sledi, kajti oslabeli so in jaz zasledujem midjánska kralja Zebaha in Calmunája.«

1. [Sukót: hebr. Šotor; ime treh krajev v Izraelu in kraja v Egiptu.]

⁶ ¶ Princi iz Sukóta so rekli: »Mar so roke Zebaha in Calmunája sedaj v tvoji roki, da bi tvoji vojski dali kruha?«

⁷ Gideón je rekel: »Torej ko Gospod Zebaha in Calmunája izroči v mojo roko, potem bom vaše meso raztrgal¹ s trnjem iz divjine in z osatom.«

1. raztrgal: hebr. mlatil.

⁸ ¶ Od tam je odšel gor do Penuéla¹ in jim podobno govoril. Ljudje iz Penuéla so mu odgovorili podobno kot ljudje iz Sukóta.

1. [Penuél…: hebr. Obličje Boga; kraj vzhodno od Jordana.]

⁹ Govoril je tudi ljudem iz Penuéla, rekoč: »Ko ponovno pridem v miru, bom porušil ta stolp.«

¹⁰ ¶ Torej Zebah in Calmunáj sta bila v Karkórju¹ in njune vojske z njima, okoli petnajst tisoč mož, vsi, ki so preostali od vseh vojsk otrok vzhoda, kajti tam je padlo sto dvajset tisoč mož,² ki so izdirali meč.

1. [Karkór…: hebr. Temelj; kraj vzhodno od Jordana.]
2. mož…: ali, vseh, ki so potegnili meč.

¹¹ ¶ Gideón je odšel gor po poti tistih, ki so prebivali v šotorih vzhodno od Nobaha in Jogbóhe in udaril vojsko, kajti vojska je bila brezskrbna.

¹² Ko sta Zebah in Calmunáj pobegnila, ju je zasledoval in zajel dva midjánska kralja, Zebaha in Calmunája ter porazil¹ vso vojsko.

1. porazil: hebr. prestrašil.

¹³ ¶ Joášev sin Gideón se je vrnil iz bitke, preden je vzšlo sonce.

¹⁴ Ujel je mladeniča izmed ljudi iz Sukóta in od njega poizvedel in ta mu je opisal¹ prince iz Sukóta in njihove starešine, celó sedeminsedemdeset mož.

1. opisal: hebr. zapisal.

¹⁵ Prišel je k možem iz Sukóta in rekel: »Glejte Zebaha in Calmunája, s katerima ste me ošteli, rekoč: ›Mar so roke Zebaha in Calmunája sedaj v tvoji roki, da naj bi dali kruha tvojim možem, ki so izmučeni.‹«

¹⁶ Zgrabil je mestne starešine in trnje iz divjine in osat ter z njimi učil¹ može iz Sukóta.

1. učil…: hebr. dal vedeti možem.

¹⁷ Podrl je stolp v Penuélu¹ in usmrtil može iz mesta.

1. 1 Kr 12,25

¹⁸ ¶ Potem je Zebahu in Calmunáju rekel: »Kakšne vrste možje so bili tisti, ki sta jih usmrtila pri Taboru?« Odgovorila sta: »Takšni so bili, kot si ti. Vsakdo je bil podoben¹ kraljevemu otroku.«

1. podoben…: hebr. glede na obliko kraljev otrok.

¹⁹ Rekel je: »Bili so moji bratje, celó sinovi moje matere. Kakor živi Gospod, če bi jih rešila žive, vaju ne bi ubil.«

²⁰ Svojemu prvorojencu Jeterju je rekel: »Vstani in ju ubij.« Toda mladostnik ni izvlekel svojega meča, kajti bal se je, ker je bil še mladostnik.

²¹ Potem sta Zebah in Calmunáj rekla: »Vstani ti in padi na naju, kajti kakršen je mož, takšna je njegova moč.« Gideón je vstal in usmrtil Zebaha in Calmunája in odvzel ornamente,¹ ki so bili na vratovih njunih kamel.

1. ornamente: ali, ornamente podobni luni.

²² ¶ Potem so možje iz Izraela rekli Gideónu: »Ti vladaj nad nami, oba, ti in tvoj sin in tudi sin tvojega sina, kajti osvobodil si nas iz roke Midjáncev.«

²³ Gideón jim je rekel: »Jaz ne bom vladal nad vami niti ne bo moj sin vladal nad vami. Gospod bo vladal nad vami.«

²⁴ ¶ Gideón jim je rekel: »Od vas bi želel prošnjo, da bi mi dal vsak mož uhane od svojega plena.« (Kajti imeli so zlate uhane, ker so bili Izmaelci.)

²⁵ Odgovorili so: »Voljno jih bomo dali.« Razširili so obleko in nanjo je vsak mož vrgel uhane od svojega plena.

²⁶ Teža zlatih uhanov, ki jih je zahteval, je bila tisoč sedemsto šeklov zlata, poleg ornamentov in obeskov¹ za ušesa in škrlatnega oblačila, ki je bil na midjánskih kraljih in poleg verižic, ki so bile okoli vratov njihovih kamel.

1. obeskov: hebr. lepih draguljev.

²⁷ Gideón je iz njih naredil efód in ga dal v svoje mesto, v Ofro. Ves Izrael se je odšel tja vlačugat za njim. Ta stvar je postala zanka Gideónu in njegovi hiši.

²⁸ ¶ Tako je bil Midján podjarmljen pred Izraelovimi otroki, tako da niso več vzdignili svojih glav. In dežela je bila v Gideónovih dneh v spokojnosti štirideset let.

²⁹ ¶ Joášev sin Jerubáal je odšel in prebival v svoji lastni hiši.

³⁰ Gideón je imel sedemdeset sinov, rojenih¹ od njegovega telesa, kajti imel je mnogo žena.

1. rojenih…: hebr. izhajajočih iz njegovega stegna.

³¹ Njegova priležnica, ki je bila v Sihemu, mu je prav tako rodila sina, čigar ime je imenoval¹ Abiméleh.²

1. imenoval: hebr. določil.
2. [Abiméleh…: hebr. Oče kralja.]

³² ¶ Joášev sin Gideón je umrl¹ v dobri visoki starosti in bil pokopan v mavzoleju njegovega očeta Joáša v Ofri Abiézerjevcev.

1. [Okoli leta 1209 pr. Kr.]

³³ Takoj, ko je bil Gideón mrtev, se je pripetilo, da so se Izraelovi otroci ponovno obrnili in se šli vlačugat za Báali in si naredili Baal-berita¹ za svojega boga.

1. [Baal-berit…: hebr. posebno božanstvo Sihemcev; gospodar zaveze.]

³⁴ Izraelovi otroci se niso spominjali Gospoda, svojega Boga, ki jih je osvobodil iz rok vseh njihovih sovražnikov na vsaki strani

³⁵ niti niso izkazali prijaznosti Jerubáalovi hiši, namreč Gideónu, glede na vso dobroto, ki jo je izkazal Izraelu.