¹ Jerubáalov sin Abiméleh je šel¹ do Sihema, do bratov svoje matere in se z njimi posvetoval in z vso družino hiše očeta svoje matere, rekoč:

1. [Okoli leta 1209 pr. Kr.]

² »Govorite, prosim vas, na ušesa vsem sihemskim gospodarjem: ›Ali¹ je za vas bolje, da vsi Jerubáalovi sinovi, katerih je sedemdeset oseb, kraljujejo nad vami ali da nad vami kraljuje eden? Spomnite se tudi, da sem jaz vaša kost in vaše meso.‹«

1. Ali…: hebr. Kaj je bolje za vas, ali itd.

³ Bratje njegove matere so vse te besede o njem govorili v ušesa vseh sihemskih gospodarjev in njihova srca nagnili, da¹ sledijo Abimélehu, kajti rekli so: »On je naš brat.«

1. da…: hebr. za Abimélehom.

⁴ Iz hiše Baal-berita so mu dali sedemdeset koščkov srebra, s katerimi je Abiméleh najel prazno-glave in nepomembne osebe, ki so mu sledili.

⁵ Odšel je v hišo svojega očeta pri Ofri in na enem kamnu usmrtil svoje brate, Jerubáalove sinove, ki jih je bilo sedemdeset oseb. Kljub temu pa je ostal najmlajši Jerubáalov sin Jotám,¹ kajti ta se je skril.

1. [Jotám…: hebr. Jahve je popoln.]

⁶ Vsi sihemski gospodarji so se zbrali skupaj in vsa Milójeva hiša in odšli ter Abiméleha postavili za kralja pri ravninskem¹² stebru, ki je bil v Sihemu.

1. ravninskem: ali, hrastovem.
2. Joz 24,26

⁷ ¶ Ko so to povedali Jotámu, je ta odšel in se postavil na vrhu gore Garizím, povzdignil svoj glas, zavpil in jim rekel: »Prisluhnite mi, vi sihemski gospodarji, da bo Bog lahko prisluhnil vam.

⁸ Drevesa so šla naprej ob času, da mazilijo kralja nad seboj in rekla so oljki: ›Kraljuj nad nami.‹

⁹ Toda oljka jim je rekla: ›Mar naj zapustim svojo mastnost, s katero po meni častijo Boga in človeka in grem, da¹ bi bila povišana nad drevesa?‹

1. da…: ali, gor in dol za druga drevesa.

¹⁰ Drevesa so rekla figovemu drevesu: ›Ti pridi in kraljuj nad nami.‹

¹¹ Toda figovo drevo jim je reklo: ›Mar naj zapustim svojo sladkost in svoj dober sad in grem, da bi bilo povišano nad drevesa?‹

¹² Potem so drevesa rekla trti: ›Ti pridi in kraljuj nad nami.‹

¹³ Trta pa jim je rekla: ›Mar naj zapustim svoje vino, ki razveseljuje Boga in človeka in grem, da naj bi bila povišana nad drevesa?‹

¹⁴ Potem so vsa drevesa rekla trnovemu grmu:¹ ›Ti pridi in kraljuj nad nami.‹

1. trnovemu grmu: ali, osatu.

¹⁵ Trnov grm je rekel drevesom: ›Če me resnično mazilite za kralja nad seboj, potem pridite in svoje zaupanje položite v mojo senco, in če ne, naj ogenj pride iz trnovega grma in použije libanonske cedre.‹

¹⁶ Zdaj torej, če ste storili resnično in iskreno v tem, da ste si postavili Abiméleha za kralja in če ste dobro postopali z Jerubáalom in njegovo hišo in mu storili glede na ravnanje njegovih rok

¹⁷ (kajti moj oče se je bojeval za vas in v ospredju tvegal¹ svoje življenje in vas osvobodil iz roke Midjáncev

1. tvegal: hebr. zavrgel.

¹⁸ in ste ta dan vstali zoper hišo mojega očeta in umorili njegove sinove, sedemdeset oseb na enem kamnu in postavili Abiméleha, sina njegove dekle, za kralja nad sihemskimi gospodarji, ker je vaš brat).

¹⁹ Če ste torej ta dan resnično in iskreno postopali z Jerubáalom in njegovo hišo, potem se veselite z Abimélehom in naj se tudi on veseli z vami.

²⁰ Toda če ne, naj ogenj pride od Abiméleha in pogoltne sihemske gospodarje in Milójevo hišo. In ogenj naj pride od sihemskih gospodarjev in od Milójeve hiše in požre Abiméleha.

²¹ Jotám je stekel proč, pobegnil in odšel v Beêr¹ in tam prebival zaradi strahu pred svojim bratom Abimélehom.

1. [Beêr: kraj v puščavi.]

²² ¶ Ko je Abiméleh tri¹ leta kraljeval nad Izraelom,

1. [Okoli leta 1206 pr. Kr.]

²³ je potem Bog med Abiméleha in sihemske gospodarje poslal zlega duha in sihemski gospodarji so zahrbtno postopali z Abimélehom,

²⁴ da bi ta krutost, storjena sedemdesetim Jerubáalovim sinovom lahko prišla in bi bila njihova kri položena na njihovega brata Abiméleha, ki jih je umoril in na sihemske gospodarje, ki so mu¹ pomagali pri morjenju njegovih bratov.

1. mu…: hebr. okrepili njegove roke za morjenje.

²⁵ Sihemski gospodarji so zanj postavili prežavce v zasedi na vrhu gora in ti so oropali vse, ki so mimo njih prišli po tej poti, in to je bilo povedano Abimélehu.

²⁶ Ebedov sin Gáal¹ je prišel s svojimi brati in odšel preko v Sihem in sihemski gospodarji so svoje zaupanje položili vanj.

1. [Gáal: hebr. Sovraštvo.

²⁷ Odšli so ven na polja in obrali svoje vinograde in tlačili grozdje in se¹ veselili in odšli v hišo svojega boga, jedli, pili in preklinjali Abiméleha.

1. se…: ali, peli pesmi.

²⁸ Ebedov sin Gáal je rekel: »Kdo je Abiméleh in kdo je Sihem, da bi mu služili? Mar ni on Jerubáalov sin? In Zebúl¹ njegov častnik? Služite možem Sihemovega očeta Hamórja,² kajti zakaj bi mi služili njemu?

1. [Zebúl: hebr. prebivališče.]
2. [Hamór: hebr. osel.]

²⁹ Bog daj, da bi bilo to ljudstvo pod mojo roko! Potem bi odstranil Abiméleha.« In Abimélehu je rekel: »Okrepi svojo vojsko in pridi ven.«

³⁰ ¶ Ko je Zebúl, vladar mesta, slišal besede Ebedovega sina Gáala, je bila njegova jeza vžgana.¹

1. vžgana: ali, vroča.

³¹ Na¹ skrivnem je poslal poslance k Abimélehu, rekoč: »Glej, Ebedov sin Gáal in njegovi bratje so prišli v Sihem in glej, zoper tebe utrjujejo mesto.

1. Na…: hebr. Vešče, ali, K Tormi.

³² Zdaj se torej dvigni ponoči ti in ljudstvo, ki je s teboj in na polju prežite v zasedi

³³ in zgodilo se bo, da zjutraj, takoj ko bo sonce vzšlo, da boš zgodaj vstal in se nameril na mesto. In glej, ko bodo on in ljudstvo, ki je z njim, prišli ven zoper tebe, potem jim boš lahko storil kakor boš¹ našel priložnost.«

1. boš…: hebr. bo tvoja roka našla.

³⁴ ¶ Abiméleh je ponoči vstal in vse ljudstvo, ki je bilo z njim in so v štirih skupinah prežali zoper Sihem.

³⁵ Ebedov sin Gáal je odšel ven in stal v vhodu velikih vrat mesta. Abiméleh in ljudstvo, ki je bilo z njim, pa je vstalo od prežanja.

³⁶ Ko je Gáal zagledal ljudstvo, je rekel Zebúlu: »Glej, tam prihaja ljudstvo dol iz vrha gorovja.« Zebúl mu je rekel: »Senco gorovja vidiš, kakor bi bili možje.«

³⁷ Gáal je ponovno spregovoril in rekel: »Vidiš, tam prihaja dol ljudstvo po sredi¹ dežele in druga skupina prihaja vzdolž ravnine² Maonim.«³

1. sredi: hebr. popku.
2. [ravnine: hebr. hrast.]
3. Maonim: ali, motrilci časov.

³⁸ Potem mu je Zebúl rekel: »Kje so sedaj tvoja usta, s katerimi praviš: ›Kdo je Abiméleh, da bi mu služili?‹ Mar ni to ljudstvo, ki si ga preziral? Pojdi sedaj ven, prosim te in se bori z njimi.«

³⁹ Gáal je odšel ven pred sihemskimi gospodarji in se boril z Abimélehom.