¹ In Elija, Tisbljan, iz prebivalcev Gileadskih, je govoril Ahabu: Kakor res živi Jehova, Bog Izraelov, ki stojim pred njega obličjem, ne bode ta leta ne rose, ne dežja, razen le po besedi moji!

² In beseda Gospodova pride k njemu, veleč:

³ Pojdi odtod in obrni se proti vzhodu ter se skrij pri potoku Keritu, ki teče proti Jordanu.

⁴ In iz potoka boš pil, krokarjem pa sem zapovedal, da te ondi žive.

⁵ Šel je torej in storil po besedi Gospodovi; šel je in bival pri potoku Keritu, ki teče proti Jordanu.

⁶ Krokarji pa so mu prinašali kruha in mesa zjutraj ter kruha in mesa zvečer, in iz potoka je pil.

⁷ In zgodi se za nekoliko časa, da je potok usahnil, zakaj dežja ni bilo v deželi.

⁸ In pride mu beseda Gospodova, veleč:

⁹ Vstani, pojdi v Sarepto pri Sidonu, in tam prebivaj; glej, zapovedal sem ondi ovdoveli ženi, da te oskrbuje.

¹⁰ Vstane torej in odide v Sarepto, in ko pride do mestnih vrat, glej, vdova je bila ondi in je pobirala dračje. In jo pokliče ter veli: Prinesi mi, prosim, malo vode v posodi, da pijem.

¹¹ Ko ona gre, da prinese, pokliče za njo in veli: Prosim, prinesi mi tudi grižljaj kruha v roki svoji!

¹² Ona odvrne: Kakor res živi Gospod, Bog tvoj, nimam ničesar pečenega, samo prgišče moke v skrinji in malo olja v vrču, in glej, ravnokar sem nabrala malo dračja, da stopim noter in to pripravim sebi in sinu svojemu, da jeva in umrjeva.

¹³ A Elija ji veli: Ne boj se! Pojdi in naredi, kakor si dejala, toda pripravi meni majhen kolač najprej ter mi ga prinesi in potem pripravi sebi in sinu svojemu.

¹⁴ Zakaj tako pravi Gospod, Bog Izraelov: Moka v skrinji ne bo pošla in olja v vrču ne bo zmanjkalo do dneva, ob katerem pošlje Gospod dež nad zemljo.

¹⁵ In je šla in naredila po besedi Elijevi. In je jedla, tudi on in ona in njena družina dosti dni.

¹⁶ Moka v skrinji ni pošla in olja v vrču ni zmanjkalo po besedi Gospodovi, ki jo je bil govoril po Eliju.

¹⁷ Zgodi se pa po teh rečeh, da zboli sin tiste žene, hišne gospodinje, in bolezen mu je bila tako huda, da ni bilo več sape v njem.

¹⁸ In reče Eliju: Kaj je meni s teboj, mož Božji? Prišel si k meni, da spraviš v spomin krivico mojo in da umoriš sina mojega!

¹⁹ On pa veli: Daj mi sem sina svojega! In ga vzame iz njenega naročja ter ga odnese v zgornjo izbo, kjer je prebival, in ga položi na posteljo svojo.

²⁰ In kliče h Gospodu in reče: O Gospod, Bog moj, si li celo tej vdovi, pri kateri gostujem, hudo storil, ko si umoril sina njenega?

²¹ In se razprostre trikrat nad detetom in kliče h Gospodu, rekoč: Gospod, Bog moj, prosim, naj se vrne tega dečka duša zopet vanj!

²² In Gospod je uslišal glas Elijev, in duša dečkova se je povrnila vanj, in je oživel.

²³ In Elija vzame dečka ter ga prinese iz zgornje izbe doli v hišo in ga izroči materi njegovi; in Elija reče: Glej, sin tvoj živi!

²⁴ In žena reče Eliju: Sedaj sem spoznala, da si ti mož Božji in da beseda Gospodova v ustih tvojih je resnica.