¹ Davidu pa so se bližali dnevi, da umrje. In zapove sinu svojemu Salomonu, rekoč:

² Jaz odhajam po poti vsega zemeljskega; bodi torej. močan in kaži se moža

³ in strezi na službo Gospodu, Bogu svojemu, da hodiš po potih njegovih, da izpolnjuješ postave in zapovedi in sodbe njegove in pričevanja njegova, po tem, kar je pisano v zakonu Mojzesovem, da bi imel prospeh v vsem, kar počneš in kamorkoli se obrneš;

⁴ da bi Gospod utrdil besedo svojo, ki jo je govoril zame, rekoč: Bodo li pazili sinovi tvoji na pot svojo, da hodijo pred menoj v resnici z vsem srcem svojim in z vso dušo svojo, ne bo ti zmanjkalo (je dejal) moža za prestol Izraelov.

⁵ Veš pa, kar mi je storil Joab, sin Zervijin, namreč kar je storil dvema poveljnikoma vojsk Izraelovih, Abnerju, sinu Nerovemu, in Amasu, sinu Jeterjevemu, ki ju je ubil in prelil kri kakor v vojni ob času miru in si okrvavil z zvijačno prelito krvjo pas okoli ledij in obuvalo na nogah.

⁶ Stóri torej ž njim po modrosti svoji in ne pústi sivi glavi njegovi, da gre v grob¹² v miru.

1. Hebr. šeol; glej 1 Mz 37,35.
2. 1 Mz 37,35

⁷ Sinovom Barzilaja Gileadčana pa izkazuj milost ter naj bodo med tistimi, ki jedo pri mizi tvoji, kajti tako so prišli k meni, ko sem bežal pred Absalomom, bratom tvojim.

⁸ Glej tudi, izročen ti je Simej, sin Gerov, Benjaminec iz Bahurima, ki me je preklinjal s strašnim preklinjanjem v dan, ko sem šel v Mahanaim; ali prišel mi je naproti doli k Jordanu, in prisegel sem mu pri Gospodu, rekoč: Ne umorim te z mečem.

⁹ Sedaj ga torej ne imej za nedolžnega, zakaj moder si mož in vedel boš, kako naj ž njim ravnaš, in spraviš sivo glavo njegovo v grob¹² s krvjo.

1. Hebr. šeol; glej 1 Mz 37,35.
2. 1 Mz 37,35

¹⁰ In legel je David k očetom svojim in je bil pokopan v mestu Davidovem.

¹¹ Dni pa, kar jih je David kraljeval Izraelu, je bilo štirideset let: sedem let je kraljeval v Hebronu, triintrideset let pa v Jeruzalemu.

¹² In Salomon je zasedel prestol Davida, očeta svojega, in kraljestvo njegovo je bilo dobro utrjeno.

¹³ Tedaj pride Adonija, sin Hagitin, k Batsebi, materi Salomonovi. In ona vpraša: Je li tvoj prihod miren? On odgovori: Miren.

¹⁴ Dalje reče: Imam s teboj nekaj govoriti. Ona veli: Govóri!

¹⁵ In reče: Veš, da je bilo kraljestvo moje in da je ves Izrael obrnil proti meni obličje svoje, da bodem kralj; toda kraljestvo je šlo mimo mene ter pripadlo mojemu bratu, kajti njemu je bilo določeno od Gospoda.

¹⁶ In zdaj imam eno prošnjo do tebe, ne zavrni me. Ona mu veli: Govóri!

¹⁷ On pa reče: Govóri, prosim, s kraljem Salomonom, kajti on ne zavrne tebe, da naj mi da Abisago Sunamljanko za ženo.

¹⁸ In Batseba reče: Dobro; hočem s kraljem govoriti zastran tebe.

¹⁹ Gre torej Batseba h kralju Salomonu govorit ž njim zastran Adonija. In vstane kralj ter ji pride naproti in se ji pokloni, potem sede na svoj prestol in veli postaviti prestol za mater kraljevo, in ona mu sede ob desnici.

²⁰ Tedaj reče: Majhno prošnjo imam do tebe, ne zavrni me! In kralj ji reče: Prosi, mati moja, kajti ne zavrnem te.

²¹ Ona reče: Naj se da Abisaga Sunamljanka bratu tvojemu Adoniju za ženo.

²² In kralj Salomon odgovori ter reče materi svoji: Zakaj pa prosiš Abisage Sunamljanke za Adonija? Prosi zanj še tudi kraljestva – kajti on je moj starejši brat – in za njega in za Abiatarja duhovnika in za Joaba, sina Zervije.

²³ Nato priseže kralj Salomon pri Gospodu, rekoč: To naj mi stori Gospod in to naj pridene, če ni govoril Adonija te besede zoper življenje svoje!

²⁴ Zdaj torej, kakor res živi Gospod, ki me je potrdil in me posadil na očeta mojega Davida prestol in ki mi je ustanovil hišo, kakor je bil obljubil: gotovo danes mora Adonija umreti.

²⁵ In pošlje kralj Salomon Benaja, sina Jojadovega, in ta ga je udaril, da je umrl.

²⁶ Abiatarju duhovniku pa je rekel kralj: Pojdi v Anatot na njive svoje, zakaj vreden si smrti, ali nočem te danes umoriti, ker si nosil skrinjo Gospoda Jehove pred Davidom, očetom mojim, in ker si vse stiske trpel ž njim, kadar je on bil v stiskah.

²⁷ In Salomon je odstavil Abiatarja, da ni bil več duhovnik Gospodu; da se izpolni beseda Gospodova, ki jo je govoril za hišo Elijevo v Silu.

²⁸ In glas o tem je prišel do Joaba, zakaj Joab se je odvrnil za Adonijem, dasi se za Absalomom ni bil odvrnil. In pobegne Joab v šator Gospodov ter se oprime rogov oltarja.

²⁹ In sporoče kralju Salomonu: Joab je zbežal v šator Gospodov, in glej, je pri oltarju. Tedaj pošlje Salomon Benaja, sina Jojadovega, in veli: Pojdi, udari ga!

³⁰ In pride Benaja v šator Gospodov ter mu reče: Tako pravi kralj: Pojdi ven! On odgovori: Nikar, kajti tu hočem umreti. In sporoči Benaja besedo kralju, rekoč: Tako je rekel Joab in tako mi je odgovoril.

³¹ In veli mu kralj: Stóri mu, kakor je rekel, in udari ga ter ga pokoplji, da odpraviš kri, ki jo je Joab prelil brez razloga, od mene in od hiše očeta mojega.

³² In Gospod povrne kri na glavo njegovo, ker je udaril dva moža, pravičnejša in boljša, nego je bil sam, in ju je umoril z mečem, in oče moj, David, ni vedel za to: Abnerja, sina Nerovega, poveljnika vojske Izraelove, in Amasa, sina Jeterjevega, poveljnika vojske Judove.

³³ Tako se povrne njiju kri na glavo Joabovo in na glavo zaroda njegovega vekomaj; ali Davidu in zarodu njegovemu in hiši njegovi in prestolu njegovemu bodi mir vekomaj od Gospoda!

³⁴ Šel je torej gori Benaja, sin Jojadov, in ga je udaril in usmrtil; in pokopan je bil v svoji hiši v puščavi.

³⁵ In kralj je postavil Benaja, sina Jojadovega, namesto njega nad vojsko, in Zadoka duhovnika je kralj postavil namesto Abiatarja.