¹ Tedaj je zbral kralj Salomon k sebi v Jeruzalem starejšine Izraelove in vse poglavarje rodov, kneze očetovinam sinov Izraelovih, da prineso skrinjo zaveze Gospodove gori iz mesta Davidovega, to je Sion.

² In vsi možje so se zbrali h kralju Salomonu v mesecu Etanimu, to je sedmi mesec, ob prazniku.

³ In pridejo vsi starejšine Izraelovi, in duhovniki vzdignejo skrinjo,

⁴ in neso gori skrinjo Gospodovo in shodni šator in vse svete posode, ki so bile v šatoru; duhovniki in leviti so jih prinesli gori.

⁵ In kralj Salomon in vsa občina Izraelova, kar se jih je zbralo pri njem, so ž njim bili pred skrinjo in so darovali drobnice in govedi toliko, da se ni računila, ne štela zaradi množine.

⁶ In duhovniki prineso skrinjo zaveze Gospodove na njeno mesto, v govorišče hiše, v Najsvetejše, pod peruti kerubov;

⁷ zakaj keruba sta razprostirala peruti nad mestom skrinje, in keruba sta pokrivala skrinjo in njena droga odzgoraj.

⁸ Droga pa sta bila toliko dolga, da sta se njuna konca videla iz svetišča pred govoriščem, ali zunaj ju ni bilo videti; in ondi sta do današnjega dne.

⁹ Ničesar ni bilo v skrinji razen dveh kamenenih desek, ki ju je vanjo vložil Mojzes na Horebu, kjer je Gospod sklenil zavezo s sinovi Izraelovimi, ko so bili šli iz Egipta.

¹⁰ In ko so šli duhovniki iz svetišča, je oblak napolnil hišo Gospodovo,

¹¹ da niso mogli duhovniki stati, da opravljajo službo, spričo oblaka; kajti slava Gospodova je napolnila hišo Gospodovo.

¹² Tedaj reče Salomon: Jehova je rekel, da bo prebival v mrakoti.

¹³ Zidal in dozidal sem ti hišo v prebivališče, stan tebi za sedež na vekomaj.

¹⁴ In kralj obrne obličje in blagoslovi ves zbor Izraelov; in ves zbor Izraelov je stal.

¹⁵ In reče: Hvaljen bodi Gospod, Bog Izraelov, ki je obljubil z usti svojimi očetu mojemu Davidu in z roko svojo to izpolnil, rekoč:

¹⁶ Od dne, ko sem odpeljal ljudstvo svoje Izraela iz Egipta, nisem izvolil nobenega mesta iz vseh rodov Izraelovih, da zgradi hišo, ki bi v njej prebivalo moje ime; ali izvolil sem Davida, da bodi nad mojim ljudstvom Izraelom.

¹⁷ Bilo je res na srcu Davidu, očetu mojemu, da sezida hišo imenu Gospoda, Boga Izraelovega.

¹⁸ Toda Gospod je dejal očetu mojemu Davidu: Ker ti je bilo na srcu sezidati hišo mojemu imenu, si dobro storil, da si to imel v srcu.

¹⁹ Ali ti mi ne boš zidal hiše, marveč sin tvoj, ki pride iz ledja tvojega, ta bo zgradil hišo mojemu imenu.

²⁰ In Gospod je vzdržal besedo svojo, ki jo je bil govoril, in jaz sem nastopil na očeta svojega Davida mesto in sem sedel na prestol Izraelov, kakor je bil govoril Gospod, in zgradil sem hišo imenu Jehove, Boga Izraelovega;

²¹ in tam sem pripravil mesto za skrinjo, ki je v njej zaveza Gospodova, katero je sklenil z očeti našimi, ko jih je peljal iz Egiptovske dežele.

²² Nato stopi Salomon pred oltar Gospodov vpričo vsega zbora Izraelovega in razprostre roke proti nebu

²³ in reče: O Gospod, Bog Izraelov, tebi ni enakega Boga v nebesih gori in na zemlji doli, ki hraniš zavezo in milost hlapcem svojim, kateri hodijo pred obličjem tvojim z vsem srcem svojim;

²⁴ ki si ohranil hlapcu svojemu Davidu, očetu mojemu, kar si mu bil obljubil; z usti svojimi si govoril in z roko svojo si to izpolnil, kakor se danes vidi.

²⁵ In sedaj, Gospod, Bog Izraelov, ohrani hlapcu svojemu Davidu, očetu mojemu, kar si mu bil obljubil, govoreč: Ne bo ti zmanjkalo moža pred obličjem mojim, ki bo sedel na prestolu Izraelovem, samo če pazijo sinovi tvoji na svojo pot, da hodijo pred menoj, kakor si ti hodil pred menoj.

²⁶ Sedaj torej, o Bog Izraelov, naj se, prosim, uresniči beseda tvoja, ki si jo govoril hlapcu svojemu Davidu, očetu mojemu.

²⁷ Toda v resnici prebiva li Bog na zemlji? Glej, nebo in vseh nebes nebesa te ne morejo obseči, koliko manj ta hiša, ki sem jo sezidal!

²⁸ Vendar se obrni k molitvi svojega hlapca in k njegovi prošnji, Gospod, moj Bog, da poslušaš glas in molitev, ki jo moli hlapec tvoj pred teboj danes:

²⁹ da bodo oči tvoje odprte proti tej hiši po dne in po noči, proti mestu, ki si o njem rekel: Moje ime bode ondi, da uslišiš molitev, ki jo bo molil hlapec tvoj na tem mestu.

³⁰ Poslušaj torej prošnjo hlapca svojega in ljudstva svojega Izraela, ki jo bodo prosili obrnjeni proti temu mestu, poslušaj na mestu prebivanja svojega, v nebesih, poslušaj in odpuščaj!

³¹ Ako se kdo pregreši zoper bližnjega svojega in se mu naloži prisega, da se zaveže s prisego, in prisega pride pred tvoj oltar v tej hiši:

³² ti poslušaj v nebesih in stóri, da se pravica zgodi hlapcem tvojim, s tem, da obsodiš krivičnega ter mu pripraviš pot njegovo nad glavo, pravičnega pa opravičiš ter mu poplačaš po pravičnosti njegovi.

³³ Kadar bo sovražnik porazil pred seboj ljudstvo tvoje, Izraela, ker so grešili zoper tebe, pa se zopet obrnejo k tebi in pripoznajo tvoje ime in bodo molili in ponižno prosili tebe v tej hiši:

³⁴ ti poslušaj v nebesih in odpusti greh ljudstva svojega Izraela ter jih zopet pripelji v deželo, ki si jo dal njih očetom.

³⁵ Kadar se zapre nebo, da ni dežja, ker so grešili zoper tebe, pa bodo molili obrnjeni proti temu mestu in pripoznavali tvoje ime, in se obrnejo od grehov svojih, ker si jih ponižal:

³⁶ ti poslušaj v nebesih ter odpusti greh hlapcev svojih in ljudstva svojega Izraela, da jih učiš dobro pot, po kateri naj hodijo, in pošlješ dežja na deželo svojo, ki si jo dal v dediščino ljudstvu svojemu.

³⁷ Kadar bode v deželi lakota, kadar pride kuga ali snet ali rja, kobilice ali gosenice; ko jih bo sovražnik oblegal v deželi njih mest; katerakoli bode nadloga, katerakoli bolezen: