¹ Potem je Salomon¹ zbral Izraelove starešine in vse poglavarje rodov, vodilne² izmed očetov Izraelovih otrok, h kralju Salomonu v Jeruzalem, da bi lahko prinesli gor skrinjo Gospodove zaveze iz Davidovega mesta, ki je Sion.

1. 2 Krn 5,2
2. vodilne: hebr. prince.

² Vsi možje iz Izraela so se na praznik zbrali h kralju Salomonu, v mesecu etanímu, ki je sedmi mesec.¹

1. [Leta 1004 pr. Kr.]

³ Prišli so vsi Izraelovi starešine in duhovniki so dvignili skrinjo.

⁴ Gor so prinesli Gospodovo skrinjo, šotorsko svetišče skupnosti shoda in vse svete posode, ki so bile v šotorskem svetišču, celo te so duhovniki in Lévijevci prinesli gor.

⁵ Kralj Salomon in vsa Izraelova skupnost, ki je bila zbrana k njemu, so bili z njim pred skrinjo. Žrtvovali so ovce in vole, ki se jih zaradi množice ni dalo ne povedati ne prešteti.

⁶ Duhovniki so skrinjo Gospodove zaveze prinesli na njeno mesto, v hišni orakelj, k najsvetejšemu kraju, celo pod peruti kerubov.

⁷ Kajti keruba sta svoji dve peruti razprostirala nad prostorom skrinje in keruba sta od zgoraj pokrivala skrinjo in njena drogova.

⁸ Drogova so izvlekli, da sta se konca¹ drogov videla iz svetega²³ kraja pred orakljem, odzunaj pa nista bila vidna in tam sta do današnjega dne.

1. konca…: hebr. glavi drogov videli.
2. svetega…: ali, skrinje.
3. 2 Krn 5,9

⁹ V skrinji ni bilo ničesar razen¹ dveh kamnitih plošč, ki ju je Mojzes položil tja pri Horebu, ko je Gospod sklenil zavezo z Izraelovi otroci, ko² so prišli iz egiptovske dežele.

1. 5 Mz 10,5
2. ko: ali, kjer.

¹⁰ Pripetilo se je, ko so duhovniki prišli ven iz svetega kraja, da je oblak napolnil¹ Gospodovo hišo,

1. 2 Mz 40,34

¹¹ tako da duhovniki zaradi oblaka niso mogli stati, da bi služili, kajti Gospodova slava je napolnila Gospodovo hišo.

¹² ¶ Potem je spregovoril¹ Salomon: »Gospod je rekel, da bo prebival v gosti temi.

1. 2 Krn 6,1

¹³ Zagotovo sem ti zgradil hišo, da prebivaš v njej, ustaljen kraj zate, da v njem prebivaš na veke.«

¹⁴ Kralj je obrnil svoj obraz naokrog in blagoslovil vso Izraelovo skupnost (in vsa Izraelova skupnost je stala)

¹⁵ in rekel je: »Blagoslovljen bodi Gospod, Izraelov Bog, ki je s svojimi usti spregovoril mojemu očetu Davidu in je to izpolnil s svojo roko, rekoč:

¹⁶ ›Od dneva, ko sem svoje ljudstvo Izraela privedel ven iz Egipta, nisem izbral nobenega mesta izmed vseh Izraelovih rodov, da bi zgradil hišo, da bi bilo v njej lahko moje ime, temveč sem izbral¹ Davida, da bo nad mojim ljudstvom Izraelom.‹

1. 2 Sam 7,8

¹⁷ To je bilo na srcu mojega očeta Davida, da zgradi hišo za ime Gospoda, Izraelovega Boga.

¹⁸ Gospod je rekel mojemu očetu Davidu: ›Medtem ko je bilo to v tvojem srcu, da zgradiš hišo mojemu imenu, si storil dobro, da je bilo to v tvojem srcu.

¹⁹ Vendar pa hiše ne boš gradil ti, temveč tvoj sin, ki bo izšel iz tvojih ledij, on bo zgradil hišo mojemu imenu.‹

²⁰ Gospod je izpolnil svojo besedo, ki jo je govoril in dvignjen sem bil na položaj svojega očeta Davida in sedim na Izraelovem prestolu, kakor je obljubil Gospod in zgradil sem hišo za ime Gospoda, Izraelovega Boga.

²¹ Tam sem pripravil prostor za skrinjo, v kateri je Gospodova zaveza, ki jo je on sklenil z našimi očeti, ko jih je privedel ven iz egiptovske dežele.«

²² ¶ Salomon je stal pred Gospodovim oltarjem¹ v prisotnosti vse Izraelove skupnosti in svoji roki razširil proti nebu

1. 2 Krn 6,13

²³ in rekel: »Gospod,¹ Izraelov Bog, ni Boga, podobnega tebi, na nebu zgoraj ali na zemlji spodaj, ki ohranjaš zavezo in usmiljenje s svojimi služabniki, ki z vsem svojim srcem hodijo pred teboj,

1. 2 Mkb 2,8

²⁴ ki si svojemu služabniku Davidu, mojemu očetu, ohranil to, kar si mu obljubil. Govoril si s svojimi usti in si to tudi izpolnil s svojo roko, kakor je to ta dan.

²⁵ Zato zdaj Gospod, Izraelov Bog, ohrani s svojim služabnikom Davidom, mojim očetom, to, kar si mu obljubil, rekoč:¹ ›Ne bo ti zmanjkalo² moža v mojem pogledu, da bi sedel na Izraelovem prestolu; samo da³ tvoji otroci pazijo na svojo pot, da hodijo pred menoj, kakor si ti hodil pred menoj.‹

1. 1 Kr 2,4; 2 Sam 7,12
2. zmanjkalo…: hebr. odrezan mož iz tvojega pogleda.
3. da…: hebr. če bodo tvoji otroci pazili.

²⁶ Sedaj, oh Izraelov Bog, naj bo tvoja beseda, prosim te, resnična, ki si jo govoril svojemu služabniku, mojemu očetu Davidu.

²⁷ Toda ali bo Bog zares prebival na zemlji? Glej, nebo in nebesa nebes te ne morejo obseči, kako veliko manj ta hiša, ki sem jo zgradil?

²⁸ Vendar se ozri na molitev svojega služabnika in k njegovi ponižni prošnji, oh Gospod, moj Bog, da prisluhneš klicu in molitvi, ki jo ta dan tvoj služabnik moli pred teboj,

²⁹ da bodo tvoje oči lahko ponoči in podnevi odprte proti tej hiši, torej proti kraju, o katerem si rekel: ›Moje¹ ime bo tam,‹ da boš lahko prisluhnil molitvi, ki jo bo tvoj služabnik naredil k² temu kraju.

1. 5 Mz 12,11
2. k…: ali, na tem.

³⁰ Prisluhni ponižni prošnji svojega služabnika in svojega ljudstva Izraela, ko bodo molili k¹ temu kraju. Pozorno poslušaj v nebesih, svojem prebivališču. In ko si pozorno slišal, odpusti.

1. k…: hebr. na tem.

³¹ ¶ Če se katerikoli človek prekrši zoper svojega bližnjega in je¹ nanj položena prisega, da mu povzroči, da priseže in prisega pride pred tvoj oltar v tej hiši,

1. in…: hebr. on od njega zahteva prisego.

³² potem pozorno poslušaj v nebesih, ukrepaj in sodi svoja služabnika, obsodi zlobnega, da privedeš njegovo pot na njegovo glavo in opraviči pravičnega, da mu daš glede na njegovo pravičnost.

³³ ¶ Ko bo tvoje ljudstvo Izrael udarjeno pred sovražnikom, ker so grešili zoper tebe in se bo ponovno obrnilo k tebi, priznalo tvoje ime, molilo in naredilo ponižno prošnjo k tebi v¹ tej hiši,

1. v: hebr. k.

³⁴ potem pozorno poslušaj v nebesih in odpusti greh svojega ljudstva Izraela in jih ponovno privedi v deželo, ki jo daješ njihovim očetom.

³⁵ ¶ Ko je nebo zaprto in ni dežja, ker so grešili zoper tebe; če molijo k temu kraju in priznajo tvoje ime in se obrnejo od svojega greha, ko si jih ti prizadel,

³⁶ potem pozorno poslušaj v nebesih in odpusti greh svojih služabnikov in svojega ljudstva Izraela, da jih naučiš dobro pot, po kateri naj bi hodili in jim daš dež na svojo deželo, ki si jo dal svojemu ljudstvu v dediščino.

³⁷ ¶ Če bo v deželi lakota, če bo kužna bolezen, kvarjenje, plesen, leteča kobilica ali če bo tam gosenica; če jih njihov sovražnik oblega v deželi njihovih¹ mest, kakršnakoli nadloga, kakršnakoli bolezen bo,