¹ Po teh stvareh se je pripetilo, da je imel Jezreélec Nabót vinograd, ki je bil v Jezreélu, čisto pri palači samarijskega kralja Ahába.

² Aháb je spregovoril¹ Nabótu, rekoč: »Daj mi svoj vinograd, da ga bom lahko imel za zeliščni vrt, ker je ta čisto pri moji hiši, jaz pa ti bom zanj dal boljši vinograd, kakor je ta. Ali pa, če se² ti zdi dobro, ti bom dal njegovo vrednost v denarju.«

1. [Leta 899 pr. Kr.]
2. se…: hebr. je dobro v tvojih očeh.

³ Nabót je rekel Ahábu: »Gospod me obvaruj, da bi ti dal dediščino svojih očetov.«

⁴ Aháb je prišel v svojo hišo zlovoljen in jezen, zaradi besede, ki mu jo je govoril Jezreélec Nabót, kajti rekel je: »Ne bom ti dal dediščine svojih očetov.« Ulegel se je na svojo posteljo in svoj obraz obrnil stran in ni hotel jesti kruha.

⁵ ¶ Toda njegova žena Jezabela je prišla k njemu in mu rekla: »Zakaj je tvoj duh tako žalosten, da ne ješ kruha?«

⁶ Rekel ji je: »Ker sem govoril Jezreélcu Nabótu in mu rekel: ›Daj mi svoj vinograd za denar. Ali, če ti ugaja, ti bom zanj dal drug vinograd. Pa je odgovoril: ›Ne bom ti dal svojega vinograda.‹«

⁷ Njegova žena Jezabela mu je rekla: »Mar ne vladaš sedaj ti Izraelovemu kraljestvu? Vstani in jej kruh in naj bo tvoje srce veselo. Jaz ti bom dala vinograd Jezreélca Nabóta.«

⁸ Tako je v Ahábovem imenu napisala pisma in jih zapečatila z njegovim pečatom in pisma poslala k starešinam in k plemičem, ki so bili v njenem mestu in prebivali z Nabótom.

⁹ V pismih je napisala, rekoč: »Razglasite post in Nabóta postavite visoko¹ med ljudstvo.

1. visoko…: hebr. na vrh ljudstva.

¹⁰ Predenj postavite dva moža, Beliálova sinova, da pričujeta zoper njega, rekoč: ›Preklinjal si Boga in kralja.‹ Potem ga odvedite ven in ga kamnajte, da bo lahko umrl.«

¹¹ Ljudje iz njegovega mesta, torej starešine in plemiči, ki so bili prebivalci v njegovem mestu, so storili, kakor jim je poslala Jezabela in kakor je bilo to zapisano v pismih, ki jih je poslala k njim.

¹² Razglasili so post in Nabóta postavili na visoko med ljudstvom.

¹³ Vstopila sta dva moža, Beliálova otroka in se usedla pred njim. Beliálova moža sta v prisotnosti ljudstva pričevala zoper njega, torej zoper Nabóta, rekoč: »Nabót je preklinjal Boga in kralja.« Potem so ga odvedli ven iz mesta in kamnali s kamni, da je ta umrl.

¹⁴ Potem¹ so poslali k Jezabeli, rekoč: »Nabót je kamnan in je mrtev.«

1. [Leta 899 pr. Kr.]

¹⁵ ¶ Pripetilo se je, ko je Jezabela slišala, da je bil Nabót kamnan in je bil mrtev, da je Jezabela rekla Ahábu: »Vstani, vzemi posest vinograda Jezreélca Nabóta, ki ti jo je odklonil dati za denar, kajti Nabót ni živ, temveč mrtev.«

¹⁶ Ko je Aháb slišal, da je bil Nabót mrtev, se je pripetilo, da je Aháb vstal, da gre dol v vinograd Jezreélca Nabóta, da ga vzame v last.

¹⁷ ¶ Gospodova beseda je prišla Tišbéjcu Eliju, rekoč:

¹⁸ »Vstani, pojdi dol, da srečaš Izraelovega kralja Ahába, ki je v Samariji. Glej, on je v Nabótovem vinogradu, kamor je odšel dol, da ga vzame v last.

¹⁹ § Spregovoril mu boš, rekoč: ›Tako govori Gospod: ›Ali si ubil in tudi vzel v last?‹ Spregovoril mu boš, rekoč: ›Tako govori Gospod: ›Na kraju, kjer so psi lizali Nabótovo kri, bodo psi lizali tvojo kri, celo tvojo.‹«

²⁰ Aháb je rekel Eliju: »Ali si me našel, oh moj sovražnik?« Ta je odgovoril: »Našel sem te, ker si se prodal, da počneš zlo v Gospodovih očeh.

²¹ Glej, nadte bom¹ privedel zlo in ti odvedel tvoje potomstvo in od Ahába bom² iztrebil karkoli, kar lula proti zidu in tistega,³ ki je zaprt in je ostal v Izraelu,

1. 1 Kr 14,10; 2 Kr 9,8
2. 1 Sam 25,22
3. 1 Kr 14,10

²² in tvojo hišo bom naredil podobno hiši Nebátovega sina Jerobeáma¹ in podobno hiši Ahíjevega sina Bašája,² zaradi izzivanja, s katerim ste me dražili do jeze in Izraela pripravili, da greši.«

1. 1 Kr 15,29
2. 1 Kr 16,3

²³ § Gospod je spregovoril tudi o¹ Jezabeli, rekoč: »Psi bodo žrli Jezabelo pri jezreélskem zidu.²

1. 2 Kr 9,36
2. zidu: ali, jarku.

²⁴ Kdor od Ahába umre v mestu, ga bodo žrli psi. Tistega, ki umre na polju, pa bo žrla perjad neba.

²⁵ ¶ Toda nikogar ni bilo podobnega Ahábu, ki bi se prodal, da počne zlobnost v Gospodovih očeh, katerega je razvnela¹ njegova žena Jezabela.

1. razvnela…: ali, hujskala.

²⁶ Zelo gnusno je počel v sledenju malikom, glede na vse stvari, kakor so storili Amoréjci, ki jih je Gospod pregnal pred Izraelovimi otroki.«

²⁷ Ko je Aháb slišal te besede, se je pripetilo, da je pretrgal svoja oblačila in si na svoje meso nadel vrečevino, se postil, ležal v vrečevini in tiho hodil.

²⁸ Gospodova beseda je prišla k Tišbéjcu Eliju, rekoč:

²⁹ »Ali vidiš, kako se je Aháb ponižal pred menoj? Ker se ponižuje pred menoj, zla ne bom privedel v njegovih dneh, temveč bom v dneh njegovega sina nad njegovo hišo privedel zlo.«