¹ Torej kralj David je bil zelo star¹ in zvrhan² v letih in pokrivali so ga z oblačili, toda ni se mogel ogreti.

1. [Leta 1015 pr. Kr.]
2. zvrhan…: hebr. vstopil v dneve.

² Zato so mu njegovi služabniki rekli: »Naj bo¹ za mojega gospoda kralja poiskana mlada² devica in naj ta stoji pred kraljem in naj ga³ neguje in naj leži v tvojem naročju, da se moj gospod kralj lahko ogreje.«

1. bo…: hebr. za mojega gospoda kralja poiščejo mlado devico.
2. mlada…: hebr. gospodična, devica.
3. ga…: hebr. mu bo negovalka.

³ Tako so po vseh Izraelovih pokrajinah iskali za lepo gospodično in našli Šunémko Abišágo¹ in jo privedli h kralju.

1. [Abišága: hebr. oče napake.]

⁴ Gospodična je bila zelo lepa, negovala je kralja in mu služila, toda kralj je ni spoznal.

⁵ ¶ Potem se je Hagítin sin Adoníja povišal, rekoč: »Jaz bom kralj,«¹ in si pripravil bojne vozove, konjenike in petdeset mož, da tečejo pred njim.

1. kralj: hebr. kraljeval.

⁶ Njegov oče pa ga nikoli¹ ni razžalil v tem, da bi rekel: »Čemu si tako storil?« In ta je bil tudi zelo čeden mož in njegova mati ga je rodila za Absalomom.

1. nikoli: hebr. od njegovih dni nikoli.

⁷ Ta¹ se je posvetoval s Cerújinim sinom Joábom in z duhovnikom Abjatárjem in sledeč² Adoníju sta mu pomagala.

1. Ta…: hebr. Njegove besede so bile.
2. sledeč…: hebr. pomagala sta za Adoníjem.

⁸ Toda duhovnik Cadók, Jojadájev sin Benajá, prerok Natán, Šimí, Reí in mogočni možje, ki so pripadali Davidu, niso bili z Adoníjem.

⁹ Adoníja je pri kamnu Zohélet,¹ ki je pri En Rogelu,² zaklal ovce, vole in pitano živino ter poklical vse svoje brate, kraljeve sinove in vse Judove ljudi, kraljeve služabnike,

1. [Zohélet: hebr. plazeča se kača.]
2. En Rogelu…: hebr. vodnjak Rogelu; [hebr. vodnjak popotnika.]

¹⁰ toda preroka Natána, Benajá, mogočnih mož in svojega brata Salomona ni poklical.

¹¹ ¶ Zato je Natán spregovoril Salomonovi materi Batšébi, rekoč: »Mar nisi slišala, da Hagítin¹ sin Adoníja kraljuje, naš gospod David pa tega ne ve?

1. 2 Sam 3,4

¹² Zdaj torej pridi, prosim te, naj ti dam nasvet, da boš lahko rešila svoje lastno življenje in življenje svojega sina Salomona.

¹³ Pojdi in vstopi h kralju Davidu ter mu reci: ›Mar nisi ti, moj gospod, oh kralj, prisegel pri svoji pomočnici, rekoč: ›Zagotovo bo tvoj sin Salomon kraljeval za menoj in bo sedel na mojem prestolu? Zakaj potem kraljuje Adoníja?‹‹

¹⁴ Glej, medtem ko boš še tam govorila s kraljem, bom tudi jaz vstopil za teboj in potrdil¹ tvoje besede.«

1. potrdil: hebr. dopolnil.

¹⁵ ¶ Batšéba je odšla h kralju v sobo. Kralj pa je bil zelo star in Šunémka Abišága je služila kralju.

¹⁶ Batšéba se je upognila in se globoko priklonila. Kralj je rekel: »Kaj želiš?«¹

1. želiš: hebr. ti je?

¹⁷ Rekla mu je: »Moj gospod, pri Gospodu, svojem Bogu, si prisegel svoji pomočnici, rekoč: ›Tvoj sin Salomon bo zagotovo kraljeval za menoj in bo sedel na mojem prestolu.‹

¹⁸ Sedaj glej, kraljuje Adoníja in sedaj, moj gospod kralj, ti tega ne veš, [namreč]

¹⁹ zaklal je vole, pitano živino in ovc v obilju ter sklical vse kraljeve sinove, duhovnika Abjatárja in poveljnika vojske Joába, toda tvojega služabnika Salomona ni poklical.

²⁰ Ti pa, moj gospod, oh kralj, oči celotnega Izraela so na tebi, da bi jim ti povedal, kdo bo sedel na prestolu mojega gospoda kralja za njim.

²¹ Sicer se bo zgodilo, ko bo moj gospod kralj zaspal s svojimi očeti, da bova jaz in moj sin Salomon šteta [za] prestopnika.«¹

1. prestopnika: hebr. grešnika.

²² ¶ Glej, medtem ko je še govorila s kraljem, je vstopil tudi prerok Natán.

²³ Kralju so povedali, rekoč: »Glej, prerok Natán.« Ko je ta vstopil pred kralja, se je pred kraljem upognil s svojim obrazom do tal.

²⁴ Natán je rekel: »Moj gospod, oh kralj, ali si rekel: ›Adoníja bo kraljeval za menoj in on bo sedel na mojem prestolu?‹

²⁵ Kajti ta dan je odšel dol in v obilju zaklal vole, rejeno živino in ovce ter sklical vse kraljeve sinove, poveljnike vojske in duhovnika Abjatárja; in glej, jedo in pijejo pred njim ter govorijo: ›Živel¹ kralj Adoníja.‹

1. Živel: hebr. Naj živi.

²⁶ Toda mene, celó mene, tvojega služabnika, duhovnika Cadóka, Jojadájevega sina Benajá in tvojega služabnika Salomona ni poklical.

²⁷ Ali je ta stvar storjena s strani mojega gospoda kralja in je nisi pokazal svojemu služabniku, kdo naj bi sedel na prestolu mojega gospoda kralja za njim?«

²⁸ ¶ Potem je kralj David odgovoril in rekel: »Pokličite mi Batšébo.« Prišla je v¹ kraljevo prisotnost in obstala pred kraljem.

1. v…: hebr. pred kralja.

²⁹ Kralj je prisegel in rekel: »Kakor Gospod živi, ki je mojo dušo odkupil iz vse tesnobe,

³⁰ celo kakor sem ti prisegel pri Gospodu, Izraelovem Bogu, rekoč: ›Zagotovo bo tvoj sin Salomon kraljeval za menoj in on bo namesto mene sedel na mojem prestolu, celo tako bom zagotovo storil ta dan.‹«

³¹ Potem se je Batšéba s svojim obrazom pripognila do zemlje, počastila kralja in rekla: »Naj moj gospod kralj David živi na veke.«

³² ¶ Kralj David je rekel: »Pokliči mi duhovnika Cadóka, preroka Natána in Jojadájevega sina Benajá.« In prišli so pred kralja.

³³ Kralj jim je tudi rekel: »S seboj vzemite služabnike svojega gospoda in naredite, da moj sin Salomon jezdi na moji¹ lastni muli in ga privedite dol do Gihona.

1. moji…: hebr. muli, ki mi pripada.

³⁴ Duhovnik Cadók in prerok Natán naj ga tam mazilita za kralja nad Izraelom in zatrobite s šofarjem ter recite: ›Živel kralj Salomon.‹

³⁵ Potem boste za njim prišli gor, da bo lahko prišel in sedel na moj prestol, kajti on bo kralj namesto mene. Določil sem ga, da bo vladar nad Izraelom in nad Judom.«

³⁶ Jojadájev sin Benajá je kralju odgovoril in rekel: »Amen. Tudi Gospod, Bog mojega gospoda kralja, tako pravi.

³⁷ Kakor je bil Gospod z mojim gospodom kraljem, celo tako naj bo s Salomonom in njegov prestol naj naredi večjega od mojega gospoda, kralja Davida.«

³⁸ Tako so duhovnik Cadók, prerok Natán in Jojadájev sin Benajá, Keretéjci in Péletovci odšli dol in dali Salomonu, da je jahal na muli kralja Davida in ga privedli h Gihonu.

³⁹ Duhovnik Cadók je iz šotorskega svetišča vzel rog olja in mazilil Salomona. Zatrobili so na šofar in vse ljudstvo je reklo: »Živel kralj Salomon.«

⁴⁰ Vse ljudstvo je prišlo za njim gor in ljudstvo je piskalo s piščalmi¹ in se razveseljevalo z veliko radostjo, tako da se je zemlja od njihovega glasu trgala.