¹ Zgodi se pa po smrti Savlovi, ko se je bil David vrnil od poboja Amalekovcev in je bival dva dni v Ziklagu,

² glej, tretjega dne pride mož iz tabora Savlove vojske z raztrganimi oblačili in s prstjo na glavi. In ko dospe k Davidu, pade na tla in se pokloni.

³ In David mu reče: Odkod prihajaš? On mu reče: Iz tabora Izraelovega sem ubežal.

⁴ David ga vpraša: Kako se je godilo? Povej mi, prosim. On odgovori: Ljudstvo je bežalo iz boja in je tudi dosti ljudstva padlo in poginilo, tudi Savel in njegov sin Jonatan sta mrtva.

⁵ In David reče mladeniču, ki mu je to pravil: Kako veš, da sta mrtva Savel in njegov sin Jonatan?

⁶ Mladenič, ki mu je to pravil, reče: Po naključbi sem prišel na goro Gilboo, in glej, Savel se je bil naslonil na sulico svojo, in glej, vozovi in jezdeci so hiteli za njim.

⁷ In ko se ozre, me ugleda in me pokliče. In jaz odvrnem: Tu sem!

⁸ On pa mi reče: Kdo si ti? Rečem mu: Amalekovec sem.

⁹ Nato mi veli: Stopi k meni in me usmrti, kajti groza se me je lotila, ker še je duša docela v meni!

¹⁰ In stopil sem k njemu in ga usmrtil, ker sem vedel, da ne more živeti po svojem padcu. In vzel sem venec, ki ga je imel na glavi, in zapestnico z roke njegove, in sem ju zdaj prinesel tebi, gospodu svojemu!

¹¹ Tedaj prime David za oblačila svoja in jih raztrga, enako tudi vsi možje, ki so bili pri njem;

¹² in so žalovali in jokali in se postili do večera po Savlu in po Jonatanu, sinu njegovem, in zavoljo ljudstva Gospodovega in hiše Izraelove, ker so bili padli po meču.

¹³ In David reče mladeniču, ki mu je to naznanil: Odkod si? Odgovori: Sin sem tujca, Amalekovca.

¹⁴ In David mu reče: Kako, da se nisi bal položiti roke svoje na maziljenca Gospodovega, da ga pogubiš?

¹⁵ In pokliče David enega mladeničev svojih in veli: Stopi sem in ga umori! In ga je udaril, da je umrl.

¹⁶ In David mu reče: Kri tvoja bodi na glavi tvoji! Zakaj tvoja usta so zoper tebe pričala, rekoč: Jaz sem usmrtil maziljenca Gospodovega.

¹⁷ In David je pel to žalostinko nad Savlom in Jonatanom, sinom njegovim,

¹⁸ in je velel, da se nauče sinovi Judovi pesem „o loku“; glej, zapisana je v knjigi Jašarjevi:

¹⁹ Slava tvoja, o Izrael, je bila ubita na višinah tvojih! Kako so padli junaki!

²⁰ Ne pravite tega v Gatu, ne oznanjujte po ulicah v Askelonu, da se ne vesele hčere Filistejcev, da ne vriskajo radostno neobrezancev hčere!

²¹ O gore Gilboe, da ne bi bilo rose ali dežja na vas, ne njiv, s katerih bi se prinašale daritve! Ker ondi je bil junakom ščit s sramoto odvržen, ščit Savlov, kakor bi ne bil z oljem maziljen.

²² Brez krvi pobitih, brez tolstine junakov se ni vračal lok Jonatanov, in meč Savlov ni prišel nikoli prazen nazaj.

²³ Savel in Jonatan, ljubezniva in draga sta bila v življenju, tudi v smrti nista ločena; bila sta hitrejša nego orli, močnejša nego levi.

²⁴ Hčere Izraelove, plakajte po Savlu, ki vas je mično oblačil v škrlat in je deval dragotine zlate na obleke vaše!

²⁵ Kako so padli junaki sredi boja! Jonatan je bil ubit na višinah tvojih.

²⁶ Žal mi je tebe, brat moj Jonatan; drag si mi bil jako! Divna mi je bila ljubezen tvoja, bolj nego žená ljubezen.

²⁷ Kako so padli junaki in je poginilo vojno orožje!