¹ In srd Gospodov se je zopet vnel zoper Izraelce, in izpodbodel je Davida zoper nje, rekoč: Pojdi, seštej Izraela in Judo.

² In kralj reče Joabu, poveljniku vojske, ki je bil pri njem: Prehodi, prosim, vse rodove Izraelove, od Dana do Bersebe, in preštejte ljudstvo, da bi vedel število ljudstva.

³ In Joab reče kralju: Naj prida Gospod, Bog tvoj, k ljudstvu, kolikorkoli ga je, še stokrat toliko, dokler to vidijo oči gospoda mojega, kralja! Ali zakaj to veseli gospoda mojega, kralja?

⁴ Toda beseda kraljeva je obveljala zoper Joaba in zoper poveljnike vojske. In odidejo Joab in poveljniki vojske od obličja kraljevega, da preštejejo ljudstvo Izraelovo.

⁵ In šli so čez Jordan in se utaborili v Aroerju, na desno ob mestu, ki je sredi doline Gadove, in proti Jazerju.

⁶ Potem so prišli v Gilead in v pokrajino Tahtim-hodši; in prišli so v Danjaan in v okolico Sidonsko,

⁷ in dospeli so k utrjenemu mestu Tiru in k vsem mestom Hevejcev in Kanaancev ter šli potem v južno stran Judovo, proti Bersebi.

⁸ In prehodili so vso deželo in prišli v Jeruzalem ob koncu devetih mesecev in dvajsetih dni.

⁹ In Joab je dal število preštetega ljudstva kralju; in bilo je v Izraelu osemsto tisoč vojakov, ki so izdirali meč, in v Judi petsto tisoč mož.

¹⁰ A Davidu je očitalo srce, potem ko je bil seštel ljudstvo. In reče David Gospodu: Hudo sem grešil s tem, kar sem storil; ali sedaj, o Gospod, odpravi hlapca svojega krivico, kajti ravnal sem zelo nespametno.

¹¹ In ko vstane David zjutraj, pride beseda Gospodova k proroku Gadu, vidcu Davidovemu, govoreč:

¹² Pojdi in veli Davidu: Tako pravi Gospod: Troje ti ponujam, izberi si eno, da naj ti storim.

¹³ Pride torej Gad k Davidu in mu pove ter mu reče: Ali naj ti pride sedem let lakote v deželo tvojo? Ali hočeš tri mesece bežati pred nasprotniki svojimi, da te oni podijo? Ali naj razsaja tri dni kuga v deželi tvoji? Sedaj pa premisli in poglej, kakšen odgovor naj dam njemu, ki me je poslal.

¹⁴ In David reče Gadu: V stiski sem veliki! Naj rajši pademo v roko Gospodovo, kajti usmiljenje njegovo je veliko, in nikar naj ne padem v roko človeško!

¹⁵ In Gospod je poslal kugo nad Izraela od jutra do določenega časa; in pomrlo je iz ljudstva od Dana do Bersebe sedemdeset tisoč ljudi.

¹⁶ In ko iztegne angel roko proti Jeruzalemu, da ga pogubi, je bilo žal Gospodu hudega in veli angelu, ki je pokončeval ljudstvo: Dosti je, odtegni zdaj roko svojo! In angel Gospodov je bil pri gumnu Aravna Jebusejca.

¹⁷ In David reče Gospodu, ko je videl angela, ki je pobijal ljudstvo: Glej, jaz sem grešil in jaz sem ravnal popačeno, te ovce pa, kaj so storili? Roka tvoja bodi, prosim, zoper mene in zoper očeta mojega hišo!

¹⁸ In Gad pride tisti dan k Davidu in mu reče: Pojdi gori, zgradi oltar Gospodu na gumnu Aravna Jebusejca.

¹⁹ In David je šel gori po besedi Gadovi, kakor je ukazal Gospod.

²⁰ In Aravna se ozre in zagleda kralja in služabnike njegove, da gredo proti njemu; in Aravna izide in se prikloni kralju z obrazom do tal.

²¹ In Aravna reče: Zakaj je prišel gospod moj, kralj, k hlapcu svojemu? David pa reče: Kupiti hočem gumno od tebe, da zgradim oltar Gospodu, da neha kuga med ljudstvom.

²² In Aravna reče Davidu: Vzame naj gospod moj, kralj, in daruje, kar se mu vidi dobro: glej, tu so voli za žgalno daritev in mlatilnice in oprava volovska za drva.

²³ Vse to, o kralj, Aravna pokloni kralju. Še reče Aravna kralju: Gospod, Bog tvoj, te milo sprejmi!

²⁴ A kralj reče Aravnu: Nikar, ampak res hočem to kupiti od tebe za ceno, ker nočem darovati žgalnih daritev Gospodu, Bogu svojemu, ki bi jih brez stroškov imel. Kupil je torej David gumno in vole za petdeset seklov srebra.

²⁵ In David je ondi zgradil oltar Gospodu ter daroval žgalne in mirovne daritve. In Gospod se je dal izprositi za deželo, in kuga je nehala med Izraelom.