¹ David pa sešteje ljudstvo, ki je bilo pri njem, in mu postavi poveljnike nad tisoč in poveljnike nad sto.

² In David odpošlje ljudstvo, tretjino pod roko Joabovo, tretjino pod roko Abisaja, sina Zervije, brata Joabovega, in tretjino pod roko Itaja Gatovca. In kralj reče ljudstvu: Tudi jaz pojdem vsekakor z vami!

³ A ljudstvo reče: Ne pojdeš! Zakaj če pobegnemo, jim ne bode mar za nas; tudi če nas polovica pogine, ne bodo marali za nas; temuč ti si kakor nas deset tisoč. Zatorej je bolje, da boš pripravljen priskočiti nam v pomoč iz mesta.

⁴ Kralj jim reče: Kar se vam zdi najboljše, storim. In kralj se ustopi pri vratih, in vse ljudstvo gre ven po sto in po tisoč.

⁵ In kralj zapove Joabu in Abisaju in Itaju, rekoč: Milo mi ravnajte z mladeničem, z Absalomom! In vse ljudstvo je slišalo, ko je kralj zapovedoval vsem poveljnikom za Absaloma.

⁶ Šlo je torej ljudstvo na polje v boj proti Izraelu, in bitka se je začela v Efraimskem gozdu.

⁷ In ljudstvo Izraelovo je bilo ondi poraženo pred hlapci Davidovimi, in bil je tam velik poboj tisti dan, ker je padlo dvajset tisoč mož.

⁸ Zakaj boj se je ondi razširil po vsej deželi, in gozd je požrl več ljudstva tisti dan, nego jih je pobil meč.

⁹ Primeri se pa, da sreča Absalom hlapce Davidove. In Absalom je jezdil na mezgu svojem, in mezg je prišel pod debele veje košatega hrasta, in Absalomu je obtičala glava na hrastu, da je visel med nebom in zemljo, kajti mezg je izpod njega zdirjal.

¹⁰ In neki mož vidi to in oznani Joabu in reče: Glej, videl sem Absaloma, da visi na hrastu.

¹¹ Joab pa veli možu, ki mu je povedal: Glej, ako si ga videl, zakaj ga nisi ondi pobil na zemljo? In jaz bi ti bil dal deset srebrnikov in pas.

¹² Mož pa odvrne Joabu: Da si mi odštel tisoč srebrnikov na roko, ne bi bil hotel iztegniti roke zoper sina kraljevega; zakaj kralj je pred našimi ušesi zapovedal tebi in Abisaju in Itaju, rekoč: Pazite, da se nihče ne dotakne mladeniča Absaloma!

¹³ Sicer pa, ako bi bil storil kaj žalega zoper življenje njegovo (kajti nič ne ostane kralju skrito), ti sam bi stal zoper mene.

¹⁴ Nato reče Joab: Ne bom tu časa tratil s teboj! In vzame tri sulice v roko in jih zasadi Absalomu v srce, ko je še živel viseč na hrastu.

¹⁵ In deset mladeničev, oprod Joabovih, stopi okoli Absaloma in ga bijejo in umore.

¹⁶ In Joab zatrobi v trobento, in ljudstvo se vrne, da ne podi več Izraela; zakaj Joab je zadržal ljudstvo.

¹⁷ In vzamejo Absaloma ter ga vržejo v veliko jamo v gozdu in nanosijo nanj velik kup kamenja. In ves Izrael je bežal, vsak v šator svoj.

¹⁸ Absalom pa si je bil še za življenja svojega oskrbel in postavil spomenik, ki je v Kraljevi dolini; zakaj dejal je: Nimam sina, da se ohrani imena mojega spomin! In imenoval je tisti spomenik z imenom svojim, in imenuje se Absalomov spomenik do današnjega dne.

¹⁹ Ahimaaz pa, sin Zadokov, reče: Dovoli, da tečem in sporočim kralju, da mu je Gospod storil pravico in ga otel iz roke njegovih sovražnikov.

²⁰ A Joab mu veli: Danes nisi poročevalec dobrega! Drugi dan lahko sporočiš blago vest, a danes nimaš kaj dobrega oznaniti, ker je kraljev sin mrtev.

²¹ Potem veli Joab Kušitu: Pojdi, povej kralju, kar si videl! In Kušit se prikloni Joabu in teče.

²² Tedaj reče Ahimaaz, sin Zadokov, zopet Joabu: Bodisi kakorkoli, dovoli, da tečem tudi jaz za Kušitom! Joab pa reče: Čemu hočeš tja teči, sin moj! Saj nimaš poročila, ki bi zanje dobil pohvalo.

²³ On reče: Bodisi kakorkoli, potečem! In mu veli: Teci! In teče Ahimaaz po ravnini in prehiti Kušita.

²⁴ David pa je sedel med dvojimi vrati. In stražar stopi na streho od vrat, na obzidju, povzdigne oči in gleda; in glej, mož teče sam.

²⁵ In stražar zakliče in oznani kralju. Kralj pa reče: Ako je sam, je dobro oznanilo v njegovih ustih. Ko pa ta prihaja bliže in bliže,

²⁶ zagleda stražar drugega moža tekočega, in zakliče vratarju in reče: Glej, mož teče sam! Kralj pa veli: Tudi ta ima dobro oznanilo.

²⁷ In stražar reče: Zdi se mi, da tek prvega je kakor tek Ahimaaza, sina Zadokovega. In kralj veli: Dober mož je in prihaja z dobrim poročilom.

²⁸ In Ahimaaz zakliče in reče kralju: Mir! Potem se pokloni pred kraljem z obrazom do tal in pravi: Hvaljen bodi Gospod, Bog tvoj, ki nam je izdal može, ki so vzdignili roko svojo zoper gospoda mojega, kralja.

²⁹ In kralj vpraša: Je li dobro mladeniču Absalomu? Ahimaaz pa odgovori: Ko je Joab pošiljal kraljevega hlapca, mene, hlapca tvojega, sem videl velik hrup, pa ne vem, kaj je bilo.

³⁰ Kralj veli: Stopi strani in stoj tu! In stopi tja in obstoji.

³¹ Glej, v tem pride Kušit in reče: Vesela vest gospodu mojemu kralju! Zakaj Gospod ti je danes pravico storil in te otel iz roke vseh, ki so se vzdignili zoper tebe.

³² Kralj pa vpraša Kušita: Je li dobro z mladeničem Absalomom? In Kušit odvrne: Zgodi se naj kakor temu mladeniču sovražnikom gospoda mojega kralja in vsem, ki se vzdigujejo zoper tebe, da ti store hudo!

³³ In kralju se zelo užali in stopi v hram nad vrati in joče; in grede govori: O sin moj Absalom, sin moj, sin moj Absalom! Ah, da bi bil jaz umrl zate! O Absalom, sin moj, sin moj!