¹ David je preštel ljudstvo, ki je bilo z njim in nadnje postavil poveljnike nad tisočimi in poveljnike nad stotimi.

² David je poslal naprej tretjino izmed ljudstva pod Joábovo roko in tretjino pod roko Abišája, Cerújinega sina, Joábovega brata in tretjino pod roko Gitéjca Itája. Kralj je rekel ljudstvu: »Tudi sam bom zagotovo šel z vami naprej.«

³ Toda ljudstvo je odgovorilo: »Ne boš šel naprej, kajti če mi pobegnemo, jim ne bo mar za nas. Niti, če nas polovica umre, jim¹ ne bo mar za nas. Toda ti si sedaj vreden² deset tisoč nas. Zato je sedaj bolje, da nas³ okrepiš iz mesta.«

1. jim…: hebr. ne bodo naravnali svojih src na nas.
2. vreden: hebr. kakor.
3. nas…: hebr. si nam okrepitev ali pomoč.

⁴ Kralj jim je rekel: »Storil bom, kar se vam zdi najbolje.« Kralj je stal ob strani velikih vrat, vse ljudstvo pa je prišlo ven po stotih in po tisočih.

⁵ Kralj je zapovedal Joábu, Abišáju in Itáju, rekoč: »Zaradi mene nežno postopajte z mladeničem, torej z Absalomom.« Vse ljudstvo je slišalo, ko je kralj vsem poveljnikom dal zadolžitev glede Absaloma.

⁶ ¶ Tako je ljudstvo odšlo ven na polje zoper Izrael. In bitka je bila v Efrájimskem gozdu,

⁷ kjer je bilo izraelsko ljudstvo pobito pred Davidovimi služabniki in tam je bil ta dan velik pokol dvajsetih tisočev mož.

⁸ Kajti tam je bila bitka razpršena preko obličja vse dežele. In gozd je ta dan požrl¹ več ljudstva, kakor jih je požrl meč.

1. požrl: hebr. množil, da požre.

⁹ ¶ Absalom je srečal Davidove služabnike. In Absalom je jahal na muli in mula je šla pod debelimi vejami velikega hrasta in njegova glava se je ujela v hrast in vzet je bil gor med nebo in zemljo. Mula, ki je bila pod njim, pa je odšla proč.

¹⁰ Nek mož je to videl in povedal Joábu ter rekel: »Glej, videl sem Absaloma, visečega na hrastu.«

¹¹ Joáb je rekel možu, ki mu je povedal: »Glej, videl si ga in zakaj ga nisi tam udaril k tlom? In jaz bi ti dal deset šeklov srebra in pas.«

¹² Mož je rekel Joábu: »Čeprav bi v¹ svojo roko prejel tisoč šeklov srebra, vendar svoje roke ne bi iztegnil zoper kraljevega sina, kajti slišali smo, da je kralj zadolžil tebe, Abišája in Itája, rekoč: ›Pazite, da² se nihče ne dotakne mladeniča Absaloma.‹

1. v…: hebr. na mojo glavo odtehtal.
2. da: hebr. komu pripadate, da.

¹³ Sicer bi storil hinavstvo zoper svoje lastno življenje, kajti nobena stvar ni skrita pred kraljem in ti sam bi se postavil zoper mene.«

¹⁴ Potem je Joáb rekel: »Ne morem se tako muditi s¹ teboj.« V svojo roko je vzel tri puščice in jih zabodel skozi Absalomovo srce, medtem ko je bil še živ v sredi² hrasta.

1. s: hebr. pred.
2. sredi: hebr. srcu.

¹⁵ Deset mladeničev, ki so nosili Joábovo bojno opremo, je obdalo Absaloma in ga usmrtilo.

¹⁶ Joáb je zatrobil s šofarjem in ljudstvo se je vrnilo od zasledovanja za Izraelom, kajti Joáb je zadržal ljudstvo.

¹⁷ Vzeli so Absaloma, ga vrgli v veliko jamo v gozdu in nanj položili zelo velik kup kamenja in ves Izrael je zbežal, vsak k svojemu šotoru.

¹⁸ ¶ § Torej Absalom si je [še] v svojem življenju vzel in si postavil steber, ki je v kraljevi¹ dolini, kajti rekel je: »Nobenega sina nimam, da ohrani moje ime v spominu.« Steber je poimenoval po svojem lastnem imenu in tako se imenuje do današnjega dne, Absalomov kraj.

1. 1 Mz 14,17

¹⁹ ¶ Potem je Cadókov sin Ahimáac rekel: »Naj sedaj stečem in kralju prinesem novice, kako se¹ je Gospod maščeval nad njegovimi sovražniki.«

1. se…: hebr. ga je Gospod sodil pred roko njegovih sovražnikov.

²⁰ Joáb mu je rekel: »Danes ne boš nosil¹ novic, temveč boš novice nosil drug dan. Toda danes ne boš nosil nobenih novic, ker je kraljev sin mrtev.«

1. nosil: hebr. mož.

²¹ Potem je Joáb rekel Kušíju: »Pojdi, povej kralju, kar si videl.« Kuší se je priklonil Joábu in stekel.

²² Potem je Cadókov sin Ahimáac ponovno rekel Joábu: »Toda kakorkoli,¹ prosim te, naj tudi jaz prav tako stečem za Kušíjem.« Joáb pa je rekel: »Čemu bi tekel, moj sin, glede na to, da nimaš pripravljenih² novic?«

1. kakorkoli…: hebr. naj bo kar hoče.
2. pripravljenih: ali, primernih.

²³ »Toda kakorkoli,« je rekel, »naj stečem.« Rekel mu je: »Steci.« Potem je Ahimáac stekel po poti ravnine in prehitel Kušíja.

²⁴ David je sedel med dvemi velikimi vrati. Stražar pa je šel gor do strehe nad velikimi vrati k obzidju in povzdignil svoje oči in pogledal in glej, mož je tekel sam.

²⁵ Stražar je zaklical in povedal kralju. Kralj je rekel: »Če je sam, so novice v njegovih ustih.« Hitro je prišel in se približal.

²⁶ Stražar je zagledal teči drugega moža in stražar je zaklical vratarju ter rekel: »Glej, drug človek teče sam.« Kralj je rekel: »Tudi ta prinaša novice.«

²⁷ Stražar je rekel: »Mislim,¹ da je tek sprednjega podoben teku Cadókovega sina Ahimáaca.« Kralj je rekel: »Dober človek je in prihaja z dobrimi novicami.«

1. Mislim…: hebr. Vidim tek sprednjega, ki je.

²⁸ Ahimáac je zaklical in kralju rekel: »Vse¹ je dobro.« S svojim obrazom je padel dol na zemljo pred kraljem in rekel: »Blagoslovljen bodi Gospod, tvoj Bog, ki je izročil² ljudi, ki so svojo roko dvignili zoper mojega gospoda kralja.«

1. Vse…: ali, Mir ti bodi: hebr. Mir.
2. izročil…: hebr. zaprl.

²⁹ Kralj je rekel: »Ali¹ je mladenič Absalom varen?« Ahimáac je odgovoril: »Ko je Joáb poslal kraljevega služabnika in mene, tvojega služabnika, sem videl velik hrup, toda nisem vedel, kaj je to bilo.«

1. Ali…: hebr. Je tam mir?

³⁰ Kralj mu je rekel: »Obrni se vstran in stoj tukaj.« Obrnil se je vstran in mirno stal.

³¹ In glej, prišel je Kuší. Kuší je rekel: »Novice, moj¹ gospod kralj, kajti Gospod te je ta dan maščeval pred vsemi tistimi, ki so se vzdignili zoper tebe.«

1. moj: hebr. so prinesene.

³² Kralj je rekel Kušíju: »Je mladenič Absalom varen?« Kuší je odgovoril: »Sovražniki mojega gospoda kralja in vsi, ki se vzdignejo zoper tebe, da ti škodijo, naj bodo, kakor je ta mladenič.«

³³ ¶ Kralj je bil zelo pretresen in odšel gor v sobo nad velikimi vrati in jokal. Medtem ko je šel, je tako govoril: »Oh moj sin Absalom, moj sin, moj sin Absalom! Da bi Bog dal, da bi jaz umrl zate, oh Absalom, moj sin, moj sin!«