¹ Torej¹ tam je bil nek mož iz Ramatájim Cofíma, z gore Efrájim in njegovo ime je bilo Elkaná, sin Jeroháma, sinú Elihúja, sinú Tohuja, sinú Cufa, Efrátejec.

1. [Okoli leta 1171 pr. Kr.]

² Ta je imel dve ženi. Ime ene je bilo Ana¹ in ime druge Penína.² Penína je imela otroke, toda Ana ni imela otrok.

1. [Ana: hebr. priljubljena.]
2. [Penína: hebr. mogoče biser].

³ Ta mož je vsako¹² leto šel gor iz svojega mesta, da obožuje in žrtvuje Gospodu nad bojevniki v Šilu. In dva Élijeva sinova, Hofní³ in Pinhás,⁴ Gospodova duhovnika, sta bila tam.

1. vsako…: hebr. iz leta v leto.
2. 5 Mz 16,16
3. [Hofní: hebr. pretepač.]
4. [Pinhás: hebr. kačja usta.]

⁴ ¶ Ko je bil čas, da Elkaná daruje, je dal deleže svoji ženi Peníni in vsem njenim sinovom in njenim hčeram,

⁵ toda Ani je dal vreden¹ delež, kajti Ano je ljubil. Toda Gospod je zaprl njeno maternico.

1. vreden: ali, dvojen.

⁶ Njena nasprotnica jo je boleče dražila,¹ da bi jo razburila, ker je Gospod zaprl njeno maternico.

1. dražila: hebr. jezila.

⁷ Ko je tako delala leto za letom, ko¹ je šla gor do Gospodove hiše, jo je tako razdražila; zato je jokala in ni jedla.

1. ko…: ali, od časa, ko itd: hebr. od njenega vzpona.

⁸ Potem ji je njen soprog Elkaná rekel: »Ana, zakaj jokaš? Zakaj ne ješ? Zakaj je tvoje srce užaloščeno? Ali ti nisem boljši kakor deset sinov?«

⁹ ¶ Tako je Ana vstala, potem ko so v Šilu pojedli in popili. Torej duhovnik Éli je sedel na sedežu pri podboju Gospodovega templja.

¹⁰ Ona pa je bila v grenkobi¹ duše in molila h Gospodu in bridko jokala.

1. grenkobi: hebr. grenkosti.

¹¹ Zaobljubila je zaobljubo in rekla: »Oh Gospod nad bojevniki, če zares hočeš pogledati na stisko svoje pomočnice in se me spomniš in ne pozabiš svoje pomočnice, temveč hočeš svoji pomočnici dati fantka,¹ potem ga bom izročila Gospodu [za] vse dni njegovega življenja in britev² ne bo prišla na njegovo glavo.«

1. fantka…: hebr. moško seme.
2. 4 Mz 6,5; Sod 13,5

¹² Pripetilo se je, ko je nadaljevala¹ moleč pred Gospodom, da je Éli opazil njena usta.

1. nadaljevala…: hebr. pomnoženo molila.

¹³ Torej Ana, ona je govorila v svojem srcu, premikale pa so se samo njene ustnice, toda njenega glasu ni bilo slišati. Zato je Éli mislil, da je bila pijana.

¹⁴ Éli ji je rekel: »Doklej boš pijana? Odloži svoje vino od sebe.«

¹⁵ Ana je odgovorila in rekla: »Ne, moj gospod, jaz sem ženska žalostnega¹ duha. Niti nisem pila vina niti močne pijače, temveč sem svojo dušo izlila pred Gospodom.

1. žalostnega…: hebr. težkega.

¹⁶ § Svoje pomočnice ne štej za Beliálovo hčer, kajti iz obilja svoje¹ pritožbe in žalosti sem doslej govorila.«

1. svoje…: ali, svojega premišljevanja.

¹⁷ Potem je Éli odgovoril in rekel: »Pojdi v miru in Izraelov Bog ti zagotovi prošnjo, ki si jo prosila od njega.«

¹⁸ Rekla je: »Naj tvoja pomočnica najde milost v tvojem pogledu.« Tako je ženska odšla svojo pot in jedla in njeno obličje ni bilo več žalostno.

¹⁹ ¶ Vstali so zgodaj zjutraj in oboževali pred Gospodom in se vrnili in prišli k svoji hiši v Ramo. Elkaná je spoznal svojo ženo Ano in Gospod se jo je spomnil.

²⁰ Zato se je pripetilo, ko¹ je prišel čas,² potem ko je Ana spočela, da je rodila sina in njegovo ime je imenovala Samuel,³ rekoč: »Ker sem ga prosila od Gospoda.«

1. ko…: hebr. v kroženju dni.
2. [Okoli leta 1171 pr. Kr.]
3. Samuel: to je, uslišan od Boga.

²¹ Mož Elkaná in vsa njegova hiša, so odšli gor, da darujejo Gospodu letno klavno daritev in svojo zaobljubo.

²² Toda Ana ni odšla gor, kajti svojemu soprogu je rekla: »Ne bom šla gor, dokler ne bo otrok odstavljen in tedaj ga bom privedla, da se prikaže pred Gospodom in tam ostane za vedno.«

²³ Njen soprog Elkaná ji je rekel: »Stôri, kar se ti zdi dobro. Ostani, dokler ga ne odstaviš. Samo Gospod [naj] uveljavi svojo besedo.« Tako je ženska ostala in dojila svojega sina, dokler ga ni odstavila.

²⁴ ¶ Ko ga je odstavila, ga je s seboj vzela gor, s tremi bikci, enim škafom moke in mehom vina ter ga privedla v Gospodovo hišo v Šilo. Otrok pa je bil mlad.

²⁵ Usmrtili so bikca in otroka privedli k Éliju.

²⁶ Rekla je: »Oh moj gospod, kakor živi tvoja duša, moj gospod, jaz sem ženska, ki je stala tukaj pri tebi, moleč h Gospodu.

²⁷ Za tega otroka sem molila in Gospod mi je izpolnil prošnjo, ki sem jo prosila od njega,

²⁸ zato sem ga¹ tudi posodila Gospodu. Kakor dolgo živi, bo² posojen Gospodu.« In tam je oboževal Gospoda.

1. ga…: ali, vrnila njega, katerega sem prejela s prošnjo.
2. bo…: ali, bo on, katerega sem pridobila s prošnjo, vrnjen.