¹ Savel je spregovoril svojemu sinu Jonatanu in vsem svojim služabnikom, da naj ubijejo Davida.

² Toda Savlov sin Jonatan se je zelo veselil v Davidu, in Jonatan je povedal Davidu, rekoč: »Moj oče Savel si prizadeva, da te ubije. Sedaj torej, prosim te, pazi nase do jutra in ostani na skritem mestu in se skrij,

³ jaz pa bom šel ven in stal poleg svojega očeta na polju, kjer si ti in se bom s svojim očetom posvetoval o tebi in kar vidim, to ti bom povedal.«

⁴ ¶ Jonatan je svojemu očetu Savlu govoril dobro o Davidu in mu rekel: »Naj kralj ne greši zoper svojega služabnika, zoper Davida, ker on ni grešil zoper tebe in ker so bila njegova dela do tebe zelo dobra,

⁵ kajti ali ni svojega življenja¹ položil v svojo roko in usmrtil Filistejca in je Gospod izvršil veliko rešitev duš za ves Izrael. Ti si to videl in si se veselil. Zakaj potem hočeš grešiti zoper nedolžno kri, da bi Davida ubil brez razloga?«

1. Sod 9,17; Sod 12,3; 1 Sam 28,21; Ps 119,109

⁶ Savel je prisluhnil Jonatanovemu glasu in Savel je prisegel: »Kakor živi Gospod, on ne bo umorjen.«

⁷ Jonatan je poklical Davida in Jonatan mu je pokazal vse te stvari. Jonatan je Davida privedel k Savlu in bil je v njegovi prisotnosti, kakor v¹ preteklih časih.

1. v…: hebr. včeraj, tretji dan.

⁸ ¶ Tam je bila ponovno vojna in David je odšel¹ ven in se boril s Filistejci in jih usmrtil z velikim pokolom in oni so zbežali od njega.²

1. [Okoli leta 1062 pr. Kr.]
2. njega: hebr. njegovega obraza.

⁹ Zli duh od Gospoda je bil nad Savlom, ko je sedel v svoji hiši, s svojim kopjem v svoji roki in David je igral s svojo roko.

¹⁰ Savel si je prizadeval, da s kopjem udari Davida, celo k zidu, toda ta se je izmuznil iz Savlove prisotnosti in kopje je zapičil v zid, David pa je zbežal in tisto noč pobegnil.

¹¹ ¶ Savel je tudi k Davidovi hiši poslal poslance, da ga stražijo in da ga zjutraj ubijejo. In Davidova žena Mihála mu je povedala, rekoč: »Če nocoj ne rešiš svojega življenja, boš jutri umorjen.«

¹² ¶ Tako je Mihála Davida spustila navzdol skozi okno in odšel je, bežal ter pobegnil.

¹³ Mihála pa je vzela kip¹ in ga položila na posteljo in za njegov vzglavnik položila blazino iz kozje dlake in to pokrila z obleko.

1. kip: hebr. družinskega malika.

¹⁴ Ko je Savel poslal poslance, da primejo Davida, je rekla: »Bolan je.«

¹⁵ Savel je ponovno poslal poslance, da vidijo Davida, rekoč: »Privedite ga gor k meni v postelji, da ga bom lahko ubil.«

¹⁶ Ko so poslanci vstopili, glej, je bil v postelji kip, z blazino iz kozje dlake za njegov vzglavnik.

¹⁷ Savel je rekel Miháli: »Zakaj si me tako zavedla in mojega sovražnika poslala proč, da je pobegnil?« Mihála je Savlu odgovorila: »Rekel mi je: ›Pusti me oditi; čemu bi te ubil?‹«

¹⁸ ¶ Tako je David bežal, pobegnil in prišel k Samuelu v Ramo ter mu povedal vse, kar mu je Savel storil. In on in Samuel sta odšla ter prebivala v Najótu.¹

1. [Najót: hebr. Rezidenca.]

¹⁹ To je bilo povedano Savlu, rekoč, poglej: »David je pri Najótu v Rami.«

²⁰ Savel je poslal poslance, da primejo Davida. Ko pa so ti zagledali skupino prerokov, ki je prerokovala in Samuela stati kot določenega nad njimi, je bil Božji Duh nad Savlovimi poslanci in tudi oni so prerokovali.

²¹ Ko je bilo to povedano Savlu, je poslal druge poslance in tudi ti so prerokovali. In Savel je ponovno, tretjič, poslal poslance in tudi ti so prerokovali.

²² Potem je tudi sam odšel v Ramo in prišel k velikemu vodnjaku, ki je v Sehuju. Vprašal je in rekel: »Kje sta Samuel in David?« Nekdo je rekel: »Glej, onadva sta pri Najótu v Rami.«

²³ In odšel je tja k Najótu v Ramo in Božji Duh je bil tudi nad njim in šel je naprej in prerokoval, dokler ni prišel k Najótu v Ramo.

²⁴ Tudi on je slekel svoja oblačila in na podoben način prerokoval pred Samuelom in ves¹ ta dan in vso noč ležal gol. Zato pravijo: »Ali je tudi Savel med preroki?«²

1. ves…: hebr. padel dol nag, ves ta dan in vso to noč.
2. 1 Sam 10,11