¹ Gospod je k Davidu poslal Natána. Ta je prišel k njemu in mu rekel:¹ »Bila sta dva moža v enem mestu; eden bogat, drugi pa reven.

1. [Okoli leta 1034 pr. Kr.]

² Bogat človek je imel silno mnogo tropov in čred,

³ toda reven človek ni imel ničesar, razen ene majhne ovčje jagnjice, ki jo je kupil in jo preživljal. Ta je zrasla skupaj z njim in z njegovimi otroki; jedla je od njegove¹ lastne hrane, pila iz njegove lastne čaše, ležala v njegovem naročju in mu je bila kakor hči.

1. njegove…: hebr. njegovega lastnega koščka.

⁴ K bogatašu pa je prišel popotnik in žal mu je bilo vzeti od svojega lastnega tropa in od svoje lastne črede, da pripravi za popotnika, ki je prišel k njemu, temveč je vzel reveževo jagnje in to pripravil za človeka, ki je prišel k njemu.«

⁵ Davidova jeza je bila silno vžgana zoper tega moža in Natánu je rekel: »Kakor Gospod živi, mož, ki je storil to stvar, bo¹ zagotovo umrl

1. bo…: ali, je vreden, da umre, ali, je sin smrti.

⁶ in četverno¹ bo povrnil jagnje, ker je storil to stvar in ker ni imel usmiljenja.«

1. 2 Mz 22,1

⁷ ¶ Natán je rekel Davidu: »Ti si ta človek. Tako govori Gospod, Izraelov Bog: ›Mazilil¹ sem te [za] kralja nad Izraelom in te osvobodil iz Savlove roke.

1. 2 Sam 16,13

⁸ Dal sem ti hišo tvojega gospodarja in v tvoje naročje žene tvojega gospodarja in dal sem ti Izraelovo in Judovo hišo. Če bi bilo to premalo, bi ti dodal še več takšnih in takšnih stvari.

⁹ Zakaj si preziral Gospodovo zapoved, da si storil zlo v njegovem pogledu? Hetejca Urijája si ubil z mečem in njegovo ženo vzel, da postane tvoja žena, njega pa si umoril z mečem Amónovih otrok.

¹⁰ Zdaj torej meč ne bo nikoli odšel od tvoje hiše, ker si me preziral in si vzel ženo Hetejca Urijája, da bi bila tvoja žena.‹

¹¹ Tako govori Gospod: ›Glej, zoper tebe bom vzdignil zlo iz tvoje lastne hiše in pred tvojimi očmi bom vzel¹ tvoje žene in jih dal tvojemu bližnjemu in ta bo ležal s tvojimi ženami v pogledu tega sonca.

1. 5 Mz 28,30; 2 Sam 16,22

¹² Kajti ti si to delal naskrivaj, toda jaz bom to stvar storil pred vsem Izraelom in pred soncem.‹«

¹³ David je rekel Natánu: »Grešil¹ sem zoper Gospoda.« Natán je rekel Davidu: »Gospod je tudi odstranil tvoj greh; ne boš umrl.

1. Prd 47,11

¹⁴ Vendar ker si s tem dejanjem dal Gospodovim sovražnikom veliko priložnost, da izrekajo bogokletje, bo tudi otrok, ki ti je rojen, zagotovo umrl.«

¹⁵ ¶ In Natán je odšel od njegove hiše. Gospod pa je udaril otroka, ki ga je Urijájeva žena rodila Davidu in ta je bil zelo bolan.

¹⁶ David je zato rotil Boga za otroka in David se¹ je postil in vstopil ter vso noč ležal na zemlji.

1. se…: hebr. je postil post.

¹⁷ Starešine njegove hiše so vstali in odšli k njemu, da ga vzdignejo z zemlje, toda ni hotel niti ni z njimi jedel kruha.

¹⁸ Pripetilo se je na sedmi dan, da je otrok umrl. Davidovi služabniki pa so se mu bali povedati, da je bil otrok mrtev, kajti rekli so: »Glej, medtem ko je bil otrok še živ, smo mu govorili, pa ni hotel poslušati našega glasu. Kako bo torej žalostil¹ samega sebe, če mu povemo, da je otrok mrtev?«

1. žalostil…: hebr. samemu sebi naredil škodo.

¹⁹ Toda ko je David videl, da so njegovi služabniki šepetali, je David zaznal, da je bil otrok mrtev. Zato je David rekel svojim služabnikom: »Je otrok mrtev?« Rekli so: »Mrtev je.«

²⁰ Potem se je David vzdignil z zemlje, se umil, mazilil, zamenjal svojo obleko, prišel v Gospodovo hišo in oboževal. Potem je prišel v svojo lastno hišo; in ko je zahteval, so predenj postavili kruh in je jedel.

²¹ Potem so mu njegovi služabniki rekli: »Kakšna stvar je ta, ki si jo storil? Postil si se in jokal zaradi otroka, medtem ko je bil živ, toda ko je bil otrok mrtev, si vstal in jedel kruh.«

²² Rekel je: »Medtem ko je bil otrok še živ, sem se postil in jokal, kajti rekel sem: ›Kdo lahko pove, ali mi bo Bog milostljiv, da bo otrok lahko živel?‹

²³ Toda sedaj je mrtev, zakaj bi se torej postil? Ali ga lahko ponovno privedem nazaj? Jaz bom šel k njemu, toda on se ne bo vrnil k meni.«

²⁴ ¶ David je potolažil¹ svojo ženo Batšébo in šel noter k njej in ležal z njo in rodila² je sina in njegovo ime je imenoval Salomon.³ In Gospod ga je ljubil.

1. [Leta 1033 pr. Kr.]
2. Mt 1,6
3. [Salomon: hebr. Miren.]

²⁵ In poslal je po roki preroka Natána in ta je njegovo ime¹ imenoval Jedidjá,² zaradi Gospoda.

1. 1 Krn 22,9
2. Jedidjá: to je, Ljubljen od Gospoda.

²⁶ ¶ Joáb se je boril zoper Rabo Amónovih sinov in zavzel kraljevo mesto.

²⁷ Joáb je poslal poslance k Davidu in rekel: »Boril sem se zoper Rabo in zavzel mesto vodá.

²⁸ Zdaj torej zberi skupaj preostanek ljudstva in se utabôri zoper mesto in ga zavzemi, da ne bi jaz zavzel mesta in bi se ta¹ imenoval po mojem imenu.«

1. ta…: hebr. moje ime klicalo nad njim.

²⁹ In David je vse ljudstvo zbral skupaj in odšel v Rabo in se bojeval zoper njo ter jo zavzel.

^{30 1} Vzel je krono njihovega kralja iz njegove glave, katere teža je bila talent zlata z dragocenimi kamni in ta je bila postavljena na Davidovo glavo. In iz mesta je prinesel plena v velikem² obilju.

1. 1 Krn 20,2
2. velikem…: hebr. zelo velikem.

³¹ Privedel je ljudstvo, ki je bilo tam in jih postavil pod žage, pod brane iz železa, pod sekire iz železa in jih primoral, da gredo skozi opekarsko peč. Tako je storil vsem mestom Amónovih otrok. Tako se je David in vse ljudstvo vrnilo v Jeruzalem.