¹ Pripetilo se je po tem, da je David poizvedel od Gospoda, rekoč: »Ali naj grem gor v katerokoli izmed Judovih mest?« Gospod mu je rekel: »Pojdi gor.« David mu je rekel: »Kam naj grem gor?« Rekel je: »V Hebrón.«

² Tako je David odšel tja gor in tudi dve njegovi ženi: Jezreélka Ahinóam in Abigájila, žena Karmélčana Nabála.

³ Njegove može, ki so bili z njim, je David privedel gor, vsakega moža s svojo družino in prebivali so v mestih Hebróna.

⁴ Možje¹ iz Juda so prišli in tam mazilili Davida [za] kralja nad Judovo hišo. In povedali so Davidu, rekoč: »Da so bili možje² iz Jabéš Gileáda tisti, ki so pokopali Savla.«

1. 1 Mkb 2,57
2. 1 Sam 31,13

⁵ ¶ David je poslal poslance k ljudem iz Jabéš Gileáda ter jim rekel: »Blagoslovljeni bodite od Gospoda, da ste izkazali to prijaznost našemu gospodu Savlu in ga pokopali.

⁶ Sedaj naj vam Gospod izkaže prijaznost in resnico in tudi jaz vam bom poplačal to prijaznost, ker ste storili to stvar.

⁷ Zato naj bodo sedaj vaše roke okrepljene in bodite hrabri,¹ kajti vaš gospodar Savel je mrtev in tudi Judova hiša me je mazilila [za] kralja nad seboj.«

1. hrabri…: hebr. sinovi poguma.

⁸ ¶ Toda Nerov sin Abnêr, poveljnik Savlove¹ vojske, je vzel Savlovega sina Iš Bošeta,² in ga privedel preko, v Mahanájim

1. Savlove…: hebr. vojske, ki je bila Savlova.
2. Iš Bošeta: ali, Ešbáala; [Iš Bošet: hebr. Mož sramote.]

⁹ in ga postavil [za] kralja nad Gileádom, nad Ašhúrci, nad Jezreélom, nad Efrájimom, nad Benjaminom in nad vsem Izraelom.

¹⁰ Savlov sin Iš Bošet je bil star štirideset let,¹ ko je začel kraljevati nad Izraelom in kraljeval je dve leti. Toda Judova hiša je sledila Davidu.

1. [Leta 1055 pr. Kr.]

¹¹ In časa,¹ ko je bil David kralj v Hebrónu, nad Judovo hišo, je bilo sedem let in šest mesecev.

1. časa: hebr. število dni.

¹² ¶ In Nerov sin Abnêr in služabniki Savlovega sina Iš Bošeta so iz Mahanájima odšli v Gibeón.

¹³ In Cerújin sin Joáb in Davidovi služabniki so odšli¹ ven in se² srečali pri Gibeónskem ribniku in se usedli, eni na eni strani ribnika, drugi pa na drugi strani ribnika.

1. [Okoli leta 1053 pr. Kr.]
2. se: hebr. so jih.

¹⁴ Abnêr je rekel Joábu: »Naj mladeniči sedaj vstanejo in igrajo pred nami.« Joáb je rekel: »Naj vstanejo.«

¹⁵ Potem so se tam vzdignili in odšli čez, po številu dvanajst iz Benjamina, ki je pripadal Iš Bošetovemu sinu Savlu in dvanajst izmed Davidovih služabnikov.

¹⁶ Vsak je zgrabil drugega za glavo in svoj meč porinil v njegovo stran. Tako so skupaj padli dol, zato je bil ta kraj imenovan Helkat-hazurim,¹ ki je v Gibeónu.

1. Helkat-hazurim: to je: Polje močnih mož; [Helkat-hazurim: hebr. Gladkost skal.]

¹⁷ Tam je bila ta dan zelo huda bitka in Abnêr je bil poražen in Izraelovi možje, pred Davidovimi služabniki.

¹⁸ ¶ Bili so trije Cerújini sinovi: Joáb, Abišáj in Asaél. Asaél je bil kakor svetloba stopala,¹ kakor divja² srna.

1. stopala: hebr. svojih stopal.
2. divja…: hebr. ena od srn, ki je na polju.

¹⁹ Asaél je zasledoval Abnêrja in ko je šel, se ni obrnil ne k desni roki niti ne k levi od¹ zasledovanja Abnêrja.

1. od…: hebr. izza.

²⁰ Potem je Abnêr pogledal za seboj in rekel: »Ali si ti Asaél?« Odgovoril je: »Jaz sem.«

²¹ Abnêr mu je rekel: »Obrni se vstran k svoji desni roki ali k svoji levi in primi enega izmed mladeničev in si vzemi njegovo¹ bojno opremo.« Toda Asaél se ni hotel obrniti od sledenja za njim.

1. njegovo…: ali, njegov plen.

²² Abnêr je ponovno rekel Asaélu: »Obrni se stran od sledenja za menoj. Zakaj bi te udaril k tlom? Kako bi potem svoj obraz dvignil k tvojemu bratu Joábu?«

²³ Vendar je ta odklonil, da se obrne vstran. Zato ga je Abnêr z zadnjim delom sulice udaril pod petim rebrom, da je sulica pogledala ven za njim; in tam je padel dol in umrl na istem kraju. Pripetilo se je, da kolikor jih je prišlo na kraj, kjer je Asaél padel dol in umrl, da so mirno stali.

²⁴ Tudi Joáb in Abišáj sta zasledovala Abnêrja. Sonce je zašlo, ko sta prišla k hribu Ame, ki leži pred Giahom, ob poti Gibeónske divjine.

²⁵ ¶ Benjaminovi otroci so se zbrali skupaj za Abnêrjem in postali eno krdelo in stali na vrhu hriba.

²⁶ Potem je Abnêr zaklical Joábu in rekel: »Mar bo meč požiral na veke? Ali ne veš, da bo v zadnjem koncu to grenkoba? Doklej bo torej, preden boš svojemu ljudstvu naročil, naj se vrne od zasledovanja svojih bratov?«

²⁷ Joáb je rekel: »Kakor živi Bog, če ne bi spregovoril, bi potem zjutraj¹ ljudstvo zagotovo odšlo gor,² vsakdo od sledenja svojemu bratu.«

1. zjutraj…: hebr. od jutra.
2. gor: ali, proč.

²⁸ Tako je Joáb zatrobil na šofar in vse ljudstvo je mirno stalo in ni več zasledovalo Izraela niti se niso več bojevali.

²⁹ Abnêr in njegovi možje so vso to noč hodili skozi ravnino in prečkali Jordan in šli skozi ves Bitrón in prišli do Mahanájima.

³⁰ Joáb se je vrnil od zasledovanja Abnêrja in ko je vse ljudstvo zbral skupaj, je od Davidovih služabnikov manjkalo devetnajst mož in Asaél.

³¹ Toda Davidovi služabniki so udarili Benjaminove in Abnêrjeve može, tako da je umrlo tristo šestdeset mož.

³² ¶ Pobrali so Asaéla in ga pokopali v mavzoleju njegovega očeta, ki je bil v Betlehemu. Joáb in njegovi možje pa so vso noč hodili ter ob svitu prišli v Hebrón.