¹ In bil je dolgo boj med hišo Savlovo in hišo Davidovo. In David je čimdalje bolj napredoval, Savlova hiša pa je bolj in bolj pešala.

² In Davidu so se rodili sinovi v Hebronu: prvenec je bil Amnon, iz Ahinoame Jezreelske;

³ drugi pa Kileab, iz Abigaile, bivše žene Nabala Karmelskega; in tretji Absalom, sin Maake, hčere Talmaja, kralja v Gesurju;

⁴ četrti Adonija, sin Hagite, in peti Sefatija, sin Abitale;

⁵ in šesti Itream iz Egle, žene Davidove. Ti so se rodili Davidu v Hebronu.

⁶ In bilo je, dokler sta se bojevali hiša Savlova in hiša Davidova, da se je Abner kazal močnega za hišo Savlovo.

⁷ Savel pa je bil imel priležnico, po imenu Ricpo, hčer Ajevo. In Isboset reče Abnerju: Zakaj se družiš z očeta mojega priležnico?

⁸ In razjezi se Abner hudo zaradi teh besed Isbosetovih in reče: Sem li jaz pasja glava, ki se oklepa Jude? Danes izkazujem milost hiši očeta tvojega Savla, bratom in prijateljem njegovim, in tebe nisem izdal Davidu v roke, pa ti mi danes očitaš pregrešek s tisto žensko?

⁹ Bog naj stori Abnerju to in ono naj pridene, ako ne izvršim, kakor je Gospod prisegel Davidu,

¹⁰ da se vzame kraljestvo od hiše Savlove in se postavi Davidov prestol nad Izraelom in nad Judo, od Dana do Bersebe!

¹¹ In ni mogel Abnerju odgovoriti besede, ker se ga je bal.

¹² In pošlje Abner poročnike pri tej priči k Davidu in reče: Čigava je dežela? in sporoči: Skleni zavezo z menoj, in glej, roka moja bode s teboj, da potegnem vsega Izraela za teboj!

¹³ David reče: Dobro, hočem storiti zavezo s teboj; le eno reč zahtevam od tebe, namreč: ne boš videl obličja mojega, razen da mi prej pripelješ Mihalo, hčer Savlovo, ko prideš, da vidiš obličje moje.

¹⁴ Pošlje tudi David poročnike k Isbosetu, Savlovemu sinu, in sporoči: Daj mi ženo mojo Mihalo, ki sem si jo zaročil s sto sprednjimi kožicami Filistejcev.

¹⁵ In Isboset pošlje in jo vzame od moža njenega, od Faltiela, sina Laisovega.

¹⁶ In njen mož je šel ž njo in spotoma jokal, idoč za njo do Bahurima. Tedaj mu reče Abner: Pojdi, vrni se! In se je vrnil.

¹⁷ In Abner se je zmenil s starejšinami Izraelovimi in dejal: Nekdaj ste želeli, da vam bodi David kralj.

¹⁸ Sedaj pa izvršite to! Zakaj Gospod je govoril o Davidu: Po roki služabnika mojega Davida hočem rešiti ljudstvo svoje Izraela iz roke Filistejcev in iz vseh njih sovražnikov pesti.

¹⁹ Enako je govoril Abner na ušesa Benjamincem. Potem je šel Abner govorit tudi na ušesa Davidu v Hebronu vse, kar se je dobro videlo Izraelu in vsej Benjaminovi hiši.

²⁰ Pride tedaj Abner k Davidu v Hebron in dvajset mož ž njim. In David napravi gostijo Abnerju in možem, ki so bili pri njem.

²¹ In Abner reče Davidu: Vstanem in pojdem in zberem vsega Izraela h gospodu svojemu, kralju, da bi sklenili zavezo s teboj in da boš vsem kraljeval, kakor želi duša tvoja. Nato odpošlje David Abnerja, in ta odide v miru.

²² In glej, hlapci Davidovi in Joab se vrnejo z bojnega obhoda in prineso veliko plena s seboj. Abner pa ni bil več pri Davidu v Hebronu, zakaj ta ga je bil odposlal, in on je šel v miru.

²³ Ko torej pride Joab z vsem bojnim moštvom, povedo Joabu, rekoč: Abner, sin Nerov, je prišel h kralju, in on ga je pustil, da je šel v miru.

²⁴ Tedaj gre Joab noter h kralju in reče: Kaj si storil? Glej, Abner je prišel k tebi: zakaj si ga odpustil, da je šel, kamor mu drago?

²⁵ Poznaš vendar Abnerja, Nerovega sina, da te je prišel varat in pozvedovat, kako hodiš ven in noter, da bi vedel vse, kar delaš.

²⁶ In ko pride Joab od Davida, pošlje sle za Abnerjem, in privedejo ga od vodnjaka Sire. A David ni vedel za to.

²⁷ Ko pa se vrne Abner v Hebron, ga potegne Joab na stran pod vrata, da bi na tihem ž njim govoril, in tam ga zabode v trebuh, da je umrl, zaradi krvi Asahela, brata njegovega.

²⁸ Ko David poslej to zasliši, reče: Nedolžen sem in kraljestvo moje pred Gospodom vekomaj pri krvi Abnerja, sina Nerovega.

²⁹ Naj pride ta kri na glavo Joabu in na njegovega očeta vso hišo, in hiša Joabova ne bodi nikdar brez človeka, ki ima sluzotok ali gobe, ali ki hodi ob palici, ali ki pade pod mečem, ali ki mu primanjkuje kruha.

³⁰ Tako sta Joab in Abisaj, brat njegov, umorila Abnerja, zato ker je usmrtil njiju brata Asahela v boju pri Gibeonu.

³¹ David pa veli Joabu in vsemu ljudstvu, ki je bilo pri njem: Raztrgajte oblačila svoja in prepašite se z raševnikom in žalujte pred Abnerjem! In David kralj je šel za mrtvaškim odrom.

³² In pokopali so Abnerja v Hebronu, in kralj je povzdignil glas svoj in jokal pri grobu Abnerjevem, in vse ljudstvo je plakalo.

³³ In kralj je pel žalostinko nad Abnerjem, govoreč: Je li moral umreti Abner, kakor umre nespametnik?

³⁴ Roke tvoje niso bile zvezane, ne noge tvoje vklenjene v spone; padel si, kakor pade človek pred malopridneži! In vse ljudstvo je plakalo za njim tem bolj.

³⁵ In vse ljudstvo pride, da nagne Davida, da bi jedel kruh, dokler je še dan; a David priseže, rekoč: Bog mi stóri to in prideni še to, ako okusim kruh ali kaj drugega, dokler ne zajde solnce!

³⁶ In vse ljudstvo je to priznalo in mu je ugajalo, kakor je bilo sploh, karkoli je storil kralj, dobro v očeh ljudstva.

³⁷ In spoznalo je vse ljudstvo in ves Izrael tisti dan, da ni prišlo od kralja, da je bil ubit Abner, sin Nerov.