¹ Potem se zgodi, da je imel Absalom, sin Davidov, lepo sestro, po imenu Tamara, in Amnon, sin Davidov, se je zaljubil vanjo.

² In Amnon je bil ves zbegan, da je obolel zaradi sestre svoje Tamare, kajti bila je devica, in Amnonu se je zdelo nemogoče, da bi ji kaj storil.

³ Imel pa je Amnon prijatelja, ki mu je bilo ime Jonadab, sin Simea, brata Davidovega; in Jonadab je bil jako prebrisan človek.

⁴ In mu reče: Zakaj, kraljev sin, medliš od dne do dne bolj? Mi li ne moreš povedati? In Amnon mu pove: Ljubim Tamaro, svojega brata Absaloma sestro.

⁵ In Jonadab mu reče: Lezi na posteljo in delaj se bolnega, in ko pride oče tvoj, da te pogleda, mu reci: Prosim, naj pride sestra moja Tamara, da mi da jesti in pripravi jed vpričo mene, da bom videl, in jedel bom iz roke njene.

⁶ Amnon torej leže in se naredi bolnega, in ko ga je prišel kralj pogledat, reče Amnon kralju: Prosim, naj pride sestra moja Tamara in mi pripravi dva kolača vpričo mene, da bi jedel iz roke njene.

⁷ Tedaj pošlje David domov po Tamaro, veleč: Pojdi, prosim, v brata svojega Amnona hišo in mu pripravi jed.

⁸ Tamara torej pride v hišo brata svojega Amnona, on pa je ležal. In ona vzame testo in ga ugnete in naredi kolačev pred njim in jih speče.

⁹ Potem vzame ponev in jih izsuje pred njega, ali on noče jesti. In Amnon veli: Spravite se vsi od mene ven! In ven so šli vsi od njega.

¹⁰ In Amnon reče Tamari: Prinesi jed v čumnato, da jem iz tvoje roke. In Tamara vzame kolače, ki jih je pripravila, in jih prinese v čumnato bratu svojemu Amnonu.

¹¹ In ko mu jih poda, da bi jedel, jo zagrabi in ji reče: Pridi, lezi z menoj, sestra moja!

¹² Ona mu pa odgovori: Ne, brat moj, nikar me ne sili, ker kaj takega se ne sme storiti v Izraelu. Ne stori te neumnosti!

¹³ Jaz pa, kam bi se obrnila s sramoto svojo? In ti bi bil kakor eden nespametnežev v Izraelu. Sedaj pa, prosim, govóri s kraljem, ta me ne odreče tebi.

¹⁴ Toda on ni hotel poslušati glasu njenega, in jo je premogel in posilil ter ležal pri njej.

¹⁵ Potem pa jo Amnon zasovraži s silno velikim sovraštvom, da je bilo sovraštvo, s katerim jo je sovražil, večje nego ljubezen, s katero jo je ljubil. In Amnon ji veli: Vstani, poberi se!

¹⁶ Ona pa mu reče: Nikar! to zlo, da me ženeš od sebe, je veliko hujše nego prvo, ki si mi ga storil. Ali on je ni hotel poslušati,

¹⁷ temuč pokliče dečka svojega, ki mu je stregel, in veli: Izženite to žensko od mene na ulico, in zakleni duri za njo!

¹⁸ Imela je pa pisano dolgo suknjo na sebi, zakaj tako so se oblačile kraljeve hčere, ki so bile device. Nato jo strežnik njegov odvede ven in zaklene duri za njo.

¹⁹ In Tamara si posuje s pepelom glavo in raztrga dolgo pisano oblačilo, ki ga je imela na sebi, in dene roke na glavo ter gre in gredé vpije.

²⁰ In Absalom, njen brat, ji reče: Je li bil Amnon pri tebi, tvoj brat? Sedaj torej molči, sestra moja! Brat tvoj je on; ne žali srca svojega s tem! In Tamara je ostala zapuščena v hiši Absaloma, svojega brata.

²¹ Ko pa je kralj David slišal vse to, se je silno srdil.

²² In Absalom ni govoril z Amnonom ne dobrega, ne hudega, zakaj sovražil je Amnona, ker je bil posilil sestro njegovo Tamaro.

²³ In ko sta minili dve leti, so strigli Absalomu ovce v Baal-hazorju, ki je pri Efraimu, in Absalom je povabil vse sinove kraljeve.

²⁴ In Absalom gre h kralju in reče: Glej, hlapec tvoj striže ovce. Prosim, da bi šel kralj in njegovi hlapci s tvojim hlapcem.

²⁵ Kralj pa reče Absalomu: Nikar, sin moj, ne zahtevaj, naj gremo vsi, da ti ne bomo nadležni. In dasi ga je silil, vendar ni hotel iti; in ga je blagoslovil.

²⁶ Tedaj reče Absalom: Če ne, sme li brat moj Amnon iti z nami? In kralj ga vpraša: Čemu bi šel s teboj!

²⁷ A ker ga je silil, dovoli Amnonu in vsem sinovom kraljevim iti ž njim.

²⁸ Absalom pa zapove hlapcem svojim, rekoč: Pazite! Ko bo srce Amnonovo dobre volje od vina in ko vam povelim: Udarite Amnona! tedaj ga ubijte, ne bojte se; nisem li vam jaz zapovedal? Srčni bodite in hrabri!

²⁹ In hlapci Absalomovi so storili Amnonu, kakor jim je bil Absalom zapovedal. Tedaj vstanejo vsi kraljevi sinovi in sedejo vsak na svojega mezga ter zbeže.

³⁰ In ko so še bili na poti, pride vest Davidu, da pravijo: Pobil je Absalom vse sinove kraljeve, niti eden iz njih ni ostal.

³¹ Tedaj vstane kralj in raztrga oblačila svoja in leže na tla, in vsi hlapci njegovi stoje okoli z raztrganimi oblačili.

³² In Jonadab, sin Simea, brata Davidovega, izpregovori ter reče: Gospod moj, ne meni, da so pobili vse mladeniče, kraljeve sinove, zakaj Amnon sam je mrtev; to je namreč bilo na ustih Absalomovih, določeno od dne, ko je Amnon posilil Tamaro, sestro njegovo.

³³ Zdaj torej naj s tem ne žali gospod moj, kralj, srca svojega, meneč, da so vsi kraljevi sinovi mrtvi, kajti edini Amnon je mrtev.

³⁴ Absalom pa je zbežal. In mladenič, ki je bil na straži, povzdigne oči ter vidi, in glej: mnogo ljudstva prihaja po poti ob hribu, vzadaj za njim.

³⁵ In Jonadab reče kralju: Glej, kraljevi sinovi prihajajo! Kakor je rekel hlapec tvoj, tako je.

³⁶ In ko izgovori, pridejo kraljevi sinovi in povzdignejo glas svoj in zaplakajo; tudi kralj in vsi hlapci njegovi jokajo zelo bridko.

³⁷ Absalom pa je zbežal in šel k Talmaju, sinu Amihurjevemu, kralju v Gesurju. In David je žaloval po svojem sinu vse dni.