¹ In prišla mi je beseda Gospodova, govoreč:

² Sin človečji, govori ljudstva svojega sinovom ter jim reci: Če pošljem meč nad deželo, ljudstvo dežele pa vzame koga izmed sebe in ga sebi postavi za čuvaja;

³ in če ta, videč meč prihajati nad deželo, zatrobenta in posvari ljudstvo:

⁴ kdorkoli bi slišal trobente glas, a se ne bi dal posvariti, njega pobere prišli meč, in njegova kri bodi na glavi njegovi.

⁵ Glas trobente je slišal, pa se ni dal posvariti: njega kri bodi nad njim samim; kajti ko bi bil sprejel posvarilo bi si otel dušo.

⁶ Ako pa čuvaj vidi meč prihajati, a ne zatrobenta in ljudstvo ne bo posvarjeno, meč pa pride ter pobere koga izmed njih: ta bo vzet v krivici svoji, ali kri njegovo bom zahteval iz roke čuvajeve.

⁷ Tebe torej, sin človečji, sem postavil hiši Izraelovi za čuvaja, da bi jih, čujoč besedo iz mojih ust, svaril v mojem imenu.

⁸ Ako rečem brezbožnemu: Brezbožnik, moraš umreti! ti pa ne govoriš, da bi posvaril in odvrnil brezbožnega s poti njegove: tedaj umrje on, brezbožnik, zaradi krivice svoje, ali kri njegovo bom zahteval iz tvoje roke.

⁹ Ako pa posvariš brezbožnega zavoljo poti njegove, da naj se obrne od nje, pa se ne obrne od poti svoje, on umrje zavoljo krivice svoje, ti pa si otel dušo svojo.

¹⁰ Ti torej, sin človečji, govóri družini Izraelovi: Tako govorite in pravite: Prestopki naši in grehi naši leže na nas, in mi ginemo v njih; kako bi neki mogli živeti?

¹¹ Reci jim: Kakor res živim, govori Gospod Jehova, nikakor mi ni po volji smrt brezbožnikova, temuč da se brezbožnik obrne od svojega pota in živi. Obrnite se, obrnite se od hudobnih potov svojih! ker čemu bi hoteli mreti, o družina Izraelova?

¹² Ti pa, sin človečji, govori ljudstva svojega sinovom: Pravičnost pravičnega ga ne reši v dan, ko se pregreši; in vsled krivičnosti svoje ne pade brezbožnik v dan, ko se izpreobrne od krivičnosti; pravični pa ne bo mogel živeti po pravičnosti svoji v dan, ko bo grešil.

¹³ Ko rečem pravičnemu, da bo gotovo živel, pa se zanaša na pravičnost svojo in počenja krivičnost: tedaj se ne bo spominjalo nobeno iz pravičnih del njegovih, temuč zaradi krivičnosti svoje, ki jo je storil, mora umreti.

¹⁴ Ako pa rečem brezbožnemu: Moraš umreti! in se izpreobrne od greha svojega in streže pravici in pravičnosti,

¹⁵ tako da povrne zastavo, kar je po sili vzel, prinese nazaj, ravna po postavah življenja, ne delajoč nič krivičnega; gotovo bo živel, ne umrje;

¹⁶ nobeden iz grehov njegovih, ki jih je zagrešil, se mu ne bo spominjal; pravici in pravičnosti je stregel: gotovo bo živel.

¹⁷ Toda ljudstva tvojega sinovi pravijo: Ni ravna pot Gospodova! ko vendar njih pot ni ravna.

¹⁸ Ko se odvrne pravični od pravičnosti svoje in počenja krivičnost, umrje zategadelj.

¹⁹ In ko se odvrne brezbožni od krivičnosti svoje in streže pravici in pravičnosti, bo živel zaradi tega.

²⁰ A vi vendar pravite: Ni ravna pot Gospodova. Vsakega izmed vas bom sodil po potih njegovih, o družina Izraelova!

²¹ In zgodilo se je v dvanajstem letu našega ujetništva, peti dan desetega meseca, da pride k meni ubežnik iz Jeruzalema in reče: Mesto je premagano!

²² Gospodova roka pa je prišla nadme zvečer, preden je ubežnik prišel; in odprl mi je usta, dokler ni prišel oni k meni zjutraj, in tako so bila usta moja odprta in nisem več molčal.

²³ In pride mi beseda Gospodova, govoreč:

²⁴ Sin človečji, prebivalci tistih razvalin po zemlji Izraelovi govore in pravijo: Abraham je bil edinec in je dobil to deželo v posest; nas je pa veliko, nam je dežela dana v posest.

²⁵ Zatorej jim reci: Tako pravi Gospod Jehova: Jeste meso s krvjo in obračate oči h grdim malikom svojim ter prelivate kri, in vi naj bi posedli deželo?

²⁶ Zanašate se na svoj meč, gnusobe počenjate in oskrunjate ženo drug drugemu, in vi naj bi posedli deželo?

²⁷ Tole jim povej: Tako pravi Gospod Jehova: Kakor res živim, kateri bivajo v razvalinah, padejo pod mečem; in kdor je na polju, tega dam divjim zverinam v žrtje, in kateri so v trdnjavah in votlinah, pomrjejo za kugo.

²⁸ In storim deželo v puščavo in pustinjo, da preneha napuh moči njene; in opustošene bodo gore Izraelove, da nihče ne bo hodil po njih.

²⁹ Tedaj spoznajo, da sem jaz Gospod, ko storim deželo v puščavo in pustinjo zaradi vseh njih gnusob, ki so jih počenjali.

³⁰ Kar se pa tiče tebe, sin človečji, ljudstva tvojega sinovi se pogovarjajo o tebi ob zidovih in med hišnimi vrati in drug pravi drugemu, brat bratu: Pojdiva vendar in poslušajva, kakšna je beseda, ki prihaja od Gospoda.

³¹ In hodijo k tebi, kakor ko se ljudstvo shaja, in sedé pred teboj kakor ljudstvo moje in poslušajo besede tvoje, pa ne delajo po njih; kajti ljubeznivo govore s svojimi usti, njih srce se pa žene za njih dobičkom.

³² In glej, ti si jim kakor pesem o ljubezni, kakor če kdo zna lepo peti in sladko gosti: poslušajo besede tvoje, a ne delajo po njih.

³³ In kadar pride to (glej, že prihaja!), tedaj spoznajo, da je bil prorok med njimi.