¹ In pride mi beseda Gospodova, govoreč:

² Sin človečji, prebivaš sredi uporne družine: imajo oči, da bi videli, a ne vidijo, ušesa, da bi slišali, a ne slišijo, ker so uporna družina.

³ Zato si ti, sin človečji, pripravi reči za selitev, in seli se po dnevi pred njih očmi. In preseliš se z mesta svojega v drugi kraj, njim pred očmi: morebiti spoznajo, da so uporna družina.

⁴ In po dnevi pred njih očmi iznosi svoje reči kakor za selitev; sam pa odrini zvečer vpričo njih, kakor odidejo ljudje v pregnanstvo.

⁵ Pred njih očmi si prederi steno in skozi njo jih iznosi;

⁶ njim pred očmi jih zadeni na ramo in odnesi v temi; obraz si zagrni, da ne vidiš zemlje; zakaj v zgledno znamenje sem te postavil hiši Izraelovi.

⁷ In storil sem, kakor mi je bilo ukazano. Reči svoje sem odnesel kakor za selitev po dnevi in zvečer sem predrl steno z roko svojo; iznosil sem jih v temi in jih na ramo zadeval pred njih očmi.

⁸ In zjutraj mi pride beseda Gospodova, govoreč:

⁹ Sin človečji, ni li ti rekla družina Izraelova, tista uporna družina: Kaj delaš?

¹⁰ Reci jim: Tako pravi Gospod Jehova: To breme¹² se tiče kneza v Jeruzalemu in vse hiše Izraelcev, ki so sredi njega.

1. Ali: prerokovanje. Glej Jer 23,33–38.
2. Jer 23,33-38

¹¹ Reci: Jaz sem vam v zgledno znamenje. Kakor sem storil, tako se bo godilo ž njimi: pojdejo v pregnanstvo, v ujetništvo.

¹² In knez, ki je med njimi, ponese svoje reči na rami v črni temi in pojde strani; predrli bodo steno, da spravijo ven prtljago; on si zagrne obraz, da ne bo videl zemlje z očmi svojimi.

¹³ In vržem mrežo nanj in ga ujamem v lovnico svojo; in storim, da pride v Babilon, v zemljo Kaldejcev, ali ne bo je videl, dasi umrje ondi.

¹⁴ In vse, ki so okoli njega, njegove pomočnike in vsa krdela njegova razkropim na vse vetrove in meč potegnem za njimi.

¹⁵ In spoznajo, da sem jaz Gospod, kadar jih razkropim med narode in raztresem po deželah.

¹⁶ Ali pridržim malo mož izmed njih, ki ostanejo po meču, po lakoti in po kugi, da naj pripovedujejo vse gnusobe svoje med narodi, kamor pridejo. In vedeli bodo, da sem jaz Gospod.

¹⁷ In pride mi beseda Gospodova in reče:

¹⁸ Sin človečji, jej kruh z drgetom in pij vodo s trepetom in strahom!

¹⁹ In reci ljudstvu dežele: Tako pravi Gospod Jehova o prebivalcih v Jeruzalemu in o deželi Izraelovi: Jedli bodo kruh s strahom in vodo pili strmeč, ker opustoši se njih dežela in izprazni svoje obilosti zaradi zlobnosti vseh prebivalcev svojih.

²⁰ In mesta, ki v njih mnogi prebivajo, bodo razdejana, in dežela bode pustinja. In spoznate, da sem jaz Gospod.

²¹ Še mi pride beseda Gospodova, govoreč:

²² Sin človečji, kaj pomeni ta pregovor, ki ga imate v deželi Izraelovi, ko pravite: Dnevi se na dolgo vlečejo in vsaka prikazen pride v nič.

²³ Povej jim torej: Tako pravi Gospod Jehova: Konec storim temu pregovoru, in ne sme se več rabiti v rek v Izraelu. In povej jim tudi: Blizu so dnevi in izpolnitev vsake prikazni.

²⁴ Kajti ne bode več ničeve prikazni in laskavega vedeževanja v hiši Izraelovi.

²⁵ Zakaj jaz, Gospod, govorim; beseda, ki jo govorim, se mora zgoditi, ne bo se več zavlačevala. Kajti v vaših dneh, o družina uporna, izgovorim besedo in jo tudi izpolnim, govori Gospod Jehova.

²⁶ Zopet mi pride beseda Gospodova, govoreč:

²⁷ Sin človečji, glej, hiša Izraelova govori: Prikazen, ki jo ta vidi, velja za mnogo dni, in prorokuje za čase, ki so še daleč.

²⁸ Zatorej jim reci: Tako pravi Gospod Jehova: Nobena mojih besed se ne bo zavlačevala več, temuč beseda, ki jo izgovorim, se mora zgoditi, govori Gospod Jehova.