¹ Beseda, ki jo je v prikazni slišal za Judo in Jeruzalem Izaija, sin Amozov.

² In zgodi se v poslednjih dneh, da bo gora hiše Gospodove trdno postavljena na vrhu drugih gorá in povišana nad hribe, in vsi narodi se bodo stekali k njej.

³ In mnoga ljudstva pojdejo, govoreč: Pridite, da gremo na goro Gospodovo, v hišo Boga Jakobovega, da bi nas učil o potih svojih in da bomo hodili po stezah njegovih! Zakaj s Siona izide nauk in beseda Gospodova iz Jeruzalema;

⁴ in on bo sodil med narodi in pravico izvršil mnogim ljudstvom. In pokujejo meče svoje v lemeže in sulice svoje v srpe; narod ne dvigne meča nad narod, in več se ne bodo učili bojevati.

⁵ O hiša Jakobova, pridite in hodimo v svetlobi Gospodovi!

⁶ Kajti zavrgel si, Bog, ljudstvo svoje, hišo Jakobovo, ker so polni razvad z Jutrovega in so vedeži kakor Filistejci in se družijo z otroki tujcev.

⁷ In njih dežela je polna srebra in zlata in njih zakladom ni konca; polna je tudi njih dežela konj in njih vozom ni konca.

⁸ Polna je tudi njih dežela malikov; klanjajo se rok svojih delu, temu, kar so njih prstje storili.

⁹ A pripognjen bo človek prostak in ponižan bo mož odličnjak, ker jim ne moreš prizanesti.

¹⁰ Zlezi v pečino ter skrij se v prahu izpred groze Gospodove in izpred slave veličastva njegovega!

¹¹ Ponižan bo človek prevzetnih oči in visokost človeška se potlači, in povišan bo Gospod sam tisti dan.

¹² Kajti Gospod nad vojskami ima določen dan proti vsemu, kar je prevzetno in visoko, in proti vsakemu, ki se povišuje, da se poniža;

¹³ in proti vsem cedram na Libanonu, visokim in ponosnim, in proti vsem hrastom v Basanu

¹⁴ in proti vsem visokim goram in proti vsem vzvišenim gričem

¹⁵ in proti vsakemu visokemu stolpu in proti vsakemu trdnemu zidu

¹⁶ in proti vsem ladjam tarsiškim in proti vsem podobam najmilejšim.

¹⁷ Tedaj se potlači prevzetnost človeška in vzvišenost ljudi se poniža, in povišan bo Gospod sam tisti dan.

¹⁸ In maliki izginejo dočista.

¹⁹ In pojdejo v skalne brloge in v razpoke zemlje izpred groze Gospodove in izpred slave veličastva njegovega, kadar se vzdigne, da ostraši zemljo.

²⁰ Tisti dan vrže človek krtom in netopirjem malike svoje srebrne in zlate malike svoje, ki so mu jih naredili, da se jim poklanja,

²¹ da bi zlezel v votline pečin in v skalne razpoke izpred groze Gospodove in izpred slave veličastva njegovega, ko se vzdigne, da ostraši zemljo.

²² Opustite up v človeka, ki mu je dihanje v nosu! kajti koliko ga je ceniti?