¹ Kdo je veroval oznanilu našemu in komu se je razodela rama Gospodova?

² Kajti on je vzrastel kakor mladika pred njim in kakor korenina iz suhe zemlje. Ni imel podobe, ne lepote; in ko smo ga videli, ni imel mične zunanjosti, da bi si ga bili želeli.

³ Zaničevan je bil in preziran med možmi, mož bolečin in izkušen v trpljenju, in kakor človek, pred katerim skrivajo obličje, je bil zaničevan, in nič ga nismo čislali.

⁴ Zares, on je nosil bolezni naše in si je naložil bolečine naše; mi pa ga smo šteli za kaznjenega, ki ga je Bog udaril in ponižal.

⁵ A on je bil ranjen zaradi naših prestopkov, je bil potrt zaradi naših krivic; kazen ga je zadela zaradi našega miru in rane njegove so bile nam v ozdravljenje.

⁶ Mi vsi smo tavali kakor ovce, obrnili smo se vsak na svoj pot; in Gospod mu je naložil nas vseh krivice.

⁷ Mučili so ga, a ponižal se je in ni odprl ust svojih kakor jagnje, ki ga peljejo v zakol, in kakor ovca, ki molči pred strižci svojimi; in ni odprl svojih ust.

⁸ Iz stiske in iz sodbe je bil vzet – a izmed njegovih vrstnikov kdo je pomislil, da je bil odrezan iz dežele živečih? zaradi prestopka ljudstva mojega ga je zadel udarec.

⁹ In dali so mu grob pri brezbožnih, a pri bogatinu je bil po mučni smrti svoji, zato ker ni storil krivice in ni bilo zvijače v ustih njegovih.

¹⁰ Ali Gospod ga je hotel streti, on ga je izročil trpljenju. Ko izvrši duša njegova daritev za greh, bo videl zarod, podaljšal dni svoje, in kar je Gospodu po volji, bo uspevalo v roki njegovi.

¹¹ Od nadloge duše svoje bo videl sad in se sitil. S poznanjem svojim bo pravični hlapec moj mnoge storil pravične; in njih krivice bo naložil nase.

¹² Zato mu dam velike v delež in delil bo plen z mogočnimi; zato ker je žrtvoval dušo svojo v smrt in je bil grešnikom prištet; on je nesel greh mnogih in prosil za grešnike.