¹ Poslušajte me vi, ki hodite za pravičnostjo, ki iščete Gospoda! Glejte na skalo, iz katere ste izsekani, in v votlino jame, iz katere ste izkopani!

² Glejte na Abrahama, očeta svojega, in na Saro, ki vas je rodila: kajti poklical sem ga, ko je bil edinec, in sem ga blagoslovil in ga pomnožil.

³ Zakaj Gospod je potolažil Sion, potolažil je vse razvaline njegove in je naredil puščavo njegovo kakor raj in samoto njegovo kakor vrt Gospodov; veselje in radost bo na njem, zahvala in psalmov glas.

⁴ Poslušajte me, ljudstvo moje, in narod moj, obrnite ušesa v me! kajti postava pride od mene, in pravico svojo postavim ljudstvom za svetlobo.

⁵ Blizu je pravičnost moja, izšlo je zveličanje moje, in roke moje bodo sodile ljudstva, v meni bodo imeli upanje otoki in čakali bodo rame moje.

⁶ Povzdignite proti nebesom oči in glejte zemljo spodaj! zakaj nebesa izginejo kakor dim in zemlja se postara kakor obleka, in prebivalci njeni pomrjo enako. Ali zveličanje moje bode vekomaj in pravičnost moja se ne okruši.

⁷ Poslušajte me vi, ki poznate pravičnost, ljudstvo, ki ima postavo mojo v srcu svojem: Ne bojte se zasramovanja smrtnega človeka in ne plašite se njih preklinjanja!

⁸ Zakaj kakor sukno jih razje molj in kakor volno jih razgrize črvič; pravičnost moja pa bode vekomaj in zveličanje moje od roda do roda.

⁹ Zbudi se, zbudi, obleci moč, o rama Gospodova! Zbudi se kakor v starih časih, pri nekdanjih rodovih! Ali nisi ti tista, ki je razdrobila Egipt,¹² ki je presunila morskega velikana?

1. Hebr. Rahab. Glej Job 9,13.
2. Job 9,13

¹⁰ Ali nisi ti tista, ki je posušila morje, velikega brezna vode, ki je naredila morske globočine za pot, po katerem naj preidejo odkupljeni?

¹¹ In odrešenci Gospodovi se vrnejo ter pridejo na Sion s petjem, in večna radost bode nad njih glavo; veselje in radost jih objame, a žalovanje in zdihovanje pobegne.

¹² Jaz, jaz sam sem tolažitelj vaš. Kdo si ti, da se bojiš človeka, ki umrje, in sina človekovega, ki izgine kakor seno?

¹³ in da zabiš Gospoda, stvarnika svojega, ki je razpel nebo in ustanovil zemljo, in si v strahu vedno, vsak dan, zaradi togote stiskalčeve, ko se pripravlja, da bi pogubil? In kje je togota stiskalčeva?

¹⁴ Hitro bo izpeljan v prostost tisti, ki je sključen v okovih, in ne umre in ne pade v jamo, tudi ne bo pogrešal kruha svojega.

¹⁵ Zakaj jaz sem Gospod, Bog tvoj, ki razburjam morje, da bučé njegovi valovi; Gospod nad vojskami je ime njegovo.

¹⁶ In položil sem besede svoje v usta tvoja in zakril sem te z roke svoje senco, da zgradim nebesa in ustanovim zemljo ter rečem Sionu: Ljudstvo si moje.

¹⁷ Zbudi se, zbudi, vstani, jeruzalemska hči, ki si iz roke Gospodove pila togote njegove čašo; kupo, čašo omotno si pila, izsrebala.

¹⁸ Nikogar ni bilo, da bi jo bil vodil, izmed vseh otrok, ki jih je rodila, ne enega, ki bi jo bil prijel za roko, izmed vseh sinov, ki jih je vzredila.

¹⁹ Tisto dvoje se ti je prigodilo, kdo bi te miloval? –: razdejanje in podrtje, lakota in meč. Kako naj te potolažim?

²⁰ Otroci tvoji so onemogli, leže po vseh ulicah in voglih kakor jelen v mreži; polni so togote Gospodove, grožnje Boga tvojega.

²¹ Zato čuj vendar, o ponižana in pijana, a ne vina:

²² Tako govori Gospod tvoj, Jehova, in Bog tvoj, ki se poteguje za pravdo ljudstva svojega: Glej, iz roke tvoje jemljem čašo omotno, čašo togote svoje: ne boš je več pila.

²³ Ampak dam jo v roko njih, ki te ponižujejo, ki so govorili duši tvoji: Vrzi se na tla, da pojdemo čeznjo! In ti si naredila kakor tla hrbet svoj in kakor cesto čezenj gredočim.