¹ Gorje ti, pokončevalec, ki sam nisi bil pokončan, in tebi, nezvestnik, zoper katerega niso delali nezvesto! Brž ko dovršiš pokončevanje, bodo tebe pokončali, brž ko nehaš ravnati nezvesto, se bo delalo nezvesto proti tebi. –

² O Gospod, stóri nam milost! tebe čakamo: bodi svojim rama sleherno jutro in rešenje naše ob času stiske! –

³ Od donečega glasu tvojega beže ljudstva, če se ti vzdigneš, razkrope se narodi.

⁴ In pobere se vaš plen, kakor pobira kobilica; kakor skače kobilica, bodo skakali nanj.

⁵ Vzvišen je Gospod, kajti prebiva na višavi; napolnil je Sion s sodbo in pravičnostjo.

⁶ In vernost¹ bode v tvojih časih, obilost rešenja, modrosti in znanja; strah Gospodov bo zaklad Izraelov.

1. Ali: stanovitnost.

⁷ Glej, njih junaki vpijejo zunaj, poslanci miru jokajo bridko.

⁸ Ceste so zapuščene, popotnik več ne hodi. Prelomil je zavezo, zaničeval je mesta, zmenil se ni za človeka.

⁹ Žaluje, hira dežela; Libanon se sramuje in vene; Saron je kakor puščava in Basan in Karmel stresata perje svoje.

¹⁰ Sedaj vstanem, reče Gospod, sedaj se vzdignem, sedaj bom povišan.

¹¹ Spočenjate suho travo, rodili boste strnišče; dih vaš je ogenj, ki vas pokonča.

¹² In ljudstva bodo kakor žgano apno in kakor trnje porezano, ki se žge v ognju.

¹³ Čujte, ki ste daljni, kaj sem storil, in kateri ste bližnji, spoznajte mogočnost mojo!

¹⁴ Preplašeni so grešniki na Sionu, trepet se je polastil hinavcev: Kdo izmed nas more bivati s požrešnim ognjem? kdo izmed nas more bivati z večno žerjavico?

¹⁵ Kdor hodi pravično in govori pošteno, kdor zaničuje dobiček po zvijači, kdor stresa roke svoje, da ne prejme podkupila, kdor si maši uho, da ne sliši naklepov o prelitju krvi, in zatiska oči, da ne vidi zlega:

¹⁶ ta bo prebival v krajih previsokih, skalni branik bode grad njegov, kruh njegov se mu bo dajal, vode mu ne bodo usehnile. –

¹⁷ Kralja v lepoti njegovi bodo videle tvoje oči, gledale bodo deželo daleč razprostranjeno.

¹⁸ Srce tvoje bo preudarjalo strahoto: Kje je cenilec davkov? kje pretehtovalec? kje stolpov nadzornik?

¹⁹ Ljudstva drznega ne boš videl, ljudstva s preglobokim govorom, da bi ga umel, tuje govorice, ki je ni razumeti.

²⁰ Poglej Sion, mesto slavnostnih zborov naših! Oči tvoje bodo videle Jeruzalem, mirno prebivališče, šator, ki se ne bo prenašal več, ki se mu nikoli noben klin ne izruje in nobena vrv nikdar ne potrga –

²¹ marveč tam bode Gospod z nami, Veličastni, – kraj širokih rek in potokov, kamor ne pride ladja z vesli in velik brod ne bo plul skozi.

²² Zakaj Gospod je naš sodnik, Gospod postavodajec naš, Gospod kralj naš, on nas bo rešil.

²³ Rahlo visé vrvi tvoje, ne drže postavljenega jadrnika, ne morejo razpeti jader. Tedaj se razdeli plen velikega ropa, še hromi bodo grabili plen.

²⁴ In noben prebivalec ne poreče: Bolan sem! Ljudstvu, ki v njem prebiva, bo odpuščena krivica.