¹ Prorokovanje o Damasku. Glej, Damask neha biti mesto in bode kup razvalin.

² Mesta aroerska so prazna, prepuščena čredam, ki bodo ondi ležale, in nihče jih ne bo plašil.

³ In konec bode trdnjavi v Efraimu in kraljestvu v Damasku, tudi ostanku Sirije: ž njimi bode kakor s slavo sinov Izraelovih, govori Gospod nad vojskami.

⁴ Zgodi se pa v tistem času, da se zmanjša slava Jakobova in shujša mesa njegovega tolšča.

⁵ In bode, kakor če kdo ob žetvi prijema žitna stebla in z ramo svojo žanje klase; bode, pravim, kakor če kdo pobira klasje v dolini Refaimov.

⁶ Vendar pa ostanejo paberki v njem, kakor ko se otrese oljka in dvoje ali troje jagod obvisi v vršiču drevesa, četvero ali petero na vejah rodovitnega debla, govori Gospod, Bog Izraelov.

⁷ V tistem času se bo oziral človek v Stvarnika svojega in oči njegove bodo gledale na Svetnika Izraelovega.

⁸ In ne bo se oziral v oltarje, v delo rok svojih; tudi ne bo gledal tega, kar so storili prstje njegovi, ne Ašer, ne solnčnih stebrov.

⁹ V tistem času bodo trdna mesta njegova podobna zapuščenim podrtinam v gozdu in na vrhu gorá, ki so jih zapustili Kanaanci pred sinovi Izraelovimi, in bode pustinja.

¹⁰ Ker si pozabil Boga zveličanja svojega in se nisi spominjal Skale moči svoje: zato si napravljaš prelepe nasade in jih obsajaš z inostranskimi trtami;

¹¹ v dan, ko jih sadiš, jih precej ogradiš, in zjutraj skrbiš, da se razcvete seme tvoje – a žetev ti izgine v dan bridkosti in smrtne bolečine.

¹² Gorje, upor ljudstev mnogobrojnih, ki šume kakor šume morja! in bučanje narodov, ki je kakor bučanje mogočnih vodá!

¹³ Narodi buče kakor velike vode bučeče! A On se zadere nad njimi, in pobegnejo kar najdalje, in podili se bodo kakor pleva na gorah pred vetrom in kakor se prah vrtinči v nevihti.

¹⁴ Ob času večernem, glej, smrtni strah! in preden nastane jutro, jih ni več. To je delež njih, ki nas plenijo, in usoda njih, ki naše siloma jemljejo.