¹ Glej, hlapec moj, ki ga podpiram, izvoljenec moj, ki je duši moji po volji: duha svojega sem del nanj, pravico bo oznanjal poganskim narodom.

² Vpil ne bo, ne hrupa napravljal, in glas njegov se ne bo čul po ulicah.

³ Trsta nalomljenega ne zlomi in tlečega stenja ne pogasi; po resnici bo oznanjeval pravico.

⁴ Ne bo opešal, ne bo potrt, dokler ne ustanovi pravice na zemlji; in otoki bodo čakali nauka njegovega.

⁵ Tako pravi Bog mogočni, Jehova, ki je ustvaril nebesa in jih razpel, ki je raztegnil zemljo ž njenim rastlinjem, ki daje dihanje ljudstvu, živečemu na njej, in duhá njim, ki hodijo po njej:

⁶ Jaz, Gospod, sem te poklical v pravičnosti, in primem te za roko in te bom čuval, in dam te v zavezo ljudstvu, v svetlobo poganskim narodom,

⁷ da odpreš slepe oči, da izvedeš iz zapora jetnike, iz ječe nje, ki sede v temi.

⁸ Jaz sem Gospod, to je ime moje, in slave svoje ne dam drugemu, ne hvale svoje rezanim podobam.

⁹ Prejšnje, glejte, se je zgodilo in novo naznanjam; preden nastane, vam napovedujem to.

¹⁰ Pojte Gospodu novo pesem, hvalo njegovo od konca zemlje vi, ki se vozite po morju, in vse, kar je v njem, otoki in njih prebivalci!

¹¹ Zaženo naj glas puščava in mesta njena, vasi, v katerih prebiva Kedar; pojo naj prebivalci skalnega kraja, s temena gorá naj vpijejo.

¹² Dajo naj slavo Gospodu in hvalo njegovo naj oznanjajo po otokih.

¹³ Gospod izide kakor junak, kakor mož bojevit zbudi gorečnost svojo, vpil bo in bojni krik zagnal, zoper sovražnike svoje se bo vedel junaško.

¹⁴ Molčal sem dolgo časa, bil sem tih in se zdrževal; sedaj pa bom vpil kakor porodnica in sopihal in hkrati duškal.

¹⁵ Opustošim gore in hribe in vso njih travo posušim in reke naredim v otoke in jezera posušim.

¹⁶ In popeljem slepce po potu, ki ga ne poznajo, po stezah, ki so jim tuje, jim dam hoditi; temo pred njimi naredim v svetlobo in hribast kraj v ravan. Te reči storim in jih ne opustim.

¹⁷ Umakniti se morajo, sramota jih oblije, kateri upajo v rezane podobe, kateri pravijo ulitim podobam: Vi ste bogovi naši.

¹⁸ Oj glušci, poslušajte, in vi slepci, odprite oči, da vidite!

¹⁹ Kdo je slep, če ne hlapec moj? in gluh kakor poslanec moj, ki ga pošiljam? Kdo je slep kakor on, ki je v miru z menoj, slep kakor hlapec Gospodov?

²⁰ Videl si mnogo, a ne meniš se za to; ušesa odpira, vendar ne sliši.

²¹ Gospod je blagovolil zaradi pravičnosti svoje poveličati postavo in jo postaviti v čast.

²² A to je ljudstvo oplenjeno in oropano; vsi vkup so ujeti v luknjah in skrivajo se po ječah; v plen so, in nihče jih ne otimlje, ropanju so izročeni, in nihče ne pravi: Povrni jim!

²³ Kdo je med vami, ki bi nagnil ušesa za to, ki bi pazil in poslušal v prihodnje?

²⁴ Kdo je dal Jakoba v ropanje in Izraela njim, ki plenijo? Ali ne Gospod, zoper katerega smo grešili? Niso namreč hoteli hoditi po potih njegovih, in poslušali niso postave njegove.

²⁵ Zato je razlil čezenj jeze svoje srd in vojske silo; ali dasi ga je zažgala kroginkrog, ni spoznal, zapalila ga je, a ni mu seglo v srce.