¹ V tistih dneh zboli Ezekija na smrt. In pride k njemu Izaija, sin Amozov, prorok, ter mu reče: Tako pravi Gospod: Uredi hišo svojo, kajti v kratkem umreš in ne boš živel.

² Tedaj obrne Ezekija obličje svoje v steno in moli h Gospodu

³ in reče: Ah, Gospod, spomni se, prosim, da sem neprestano hodil pred teboj v resnici in z nerazdeljenim srcem in delal, kar je dobro v tvojih očeh! In jokal je Ezekija, silno jokal.

⁴ Tedaj pride beseda Gospodova Izaiju, rekoč:

⁵ Pojdi in reci Ezekiju: Tako pravi Gospod, Bog očeta tvojega Davida: Čul sem molitev tvojo, solze tvoje sem videl. Glej, dnem tvojim pridenem petnajst let.

⁶ In iz roke kralja asirskega otmem tebe in to mesto, in branil bom to mesto.

⁷ In to ti bodi znamenje od Gospoda, da stori Gospod tisto, kar je govoril:

⁸ glej, onih stopinj senco, ki je šla doli po solnčni uri Ahazovi, pomaknem za deset stopinj nazaj. In vrnilo se je solnce za deset stopinj po solnčnem kazalniku, po katerem je bilo šlo doli.

⁹ Spis Ezekija, kralja Judovega, ko je bil zbolel in ozdravel bolezni svoje:

¹⁰ Rekel sem: V pokojnih mi dnevih moram stopiti v vrata šeola;¹² oropan sem ostanka svojih let.

1. Glej opombo k Job 7,9.
2. Job 7,9

¹¹ Dejal sem: Ne bom videl Gospoda, Gospoda v deželi živečih; ondi, kjer prebivajo mrtvi, ne bom več ugledal človeka.

¹² Dom moj je razrušen in ga nosijo od mene kakor pastirski šator. Dotkal sem kakor tkalec življenje svoje; od statev me je odrezal. Od dne do noči me boš končal!

¹³ Tolažil sem se do jutra – kakor lev je zdrobil vse kosti moje. Od dne do noči me boš končal!

¹⁴ Kakor lastovka in žerjav sem cvičal, grulil sem kakor golob. Koprneče so mi zrle oči kvišku: O Gospod, v stiski sem, bodi mi porok!

¹⁵ Kaj naj rečem? On mi je obljubil in On je tudi izpolnil. Tiho bom hodil vsa leta svoja zaradi bridkosti duše svoje.

¹⁶ O Gospod, ob tem žive ljudje in vsekakor je v tem življenje duha mojega; in me ozdraviš in ohraniš v življenju.

¹⁷ Glej, v mir mi je bilo, da me je zadela bridkost prebridka; ali ti si v ljubezni potegnil dušo mojo iz jame pogube, kajti vse grehe moje si vrgel za hrbet svoj.

¹⁸ Saj šeol te ne slavi, smrt te ne hvali; ni upanja v zvestobo tvojo njim, ki se pogrezajo v jamo.

¹⁹ Živeči, živeči te bo slavil kakor jaz danes; oče bo sinom oznanjal zvestobo tvojo.

²⁰ Gospod je bil pripravljen rešiti me, zato bomo pesmi moje s strunami peli, dokler živimo, v hiši Gospodovi!

²¹ Izaija pa je bil velel, naj vzemo gručo smokev in jo polože na ulje, in ozdravi.

²² Ezekija pa je vprašal: Kaj je znamenje, da pojdem gori v hišo Gospodovo?