¹ Kdo je ta, ki prihaja od Edoma, v rdeče pobarvani obleki iz Bozre? Krasen je v svoji obleki, ponosno stopa v obili moči svoji! – Jaz sem, ki govorim v pravičnosti, premogočen za rešenje. –

² Zakaj si rdeč po obleki in oblačila tvoja kakor njega, ki tlači v tlačilnici? –

³ Tlačil sem v tlačilnici sam, in izmed ljudstev ni bilo nikogar z menoj; zatorej sem jih teptal v jezi svoji in jih gazil v togoti svoji, da se je ž njih životnim sokom oškropila obleka moja in sem si vsa oblačila omadeževal.

⁴ Zakaj dan maščevanja je bil v srcu mojem in moje leto odrešenja je prišlo.

⁵ In oziral sem se, a ni bilo nobenega pomočnika, in strmel sem, da ni nikogar, ki bi podpiral. Tedaj mi je rešenje prinesla rama moja, in togota moja, ta me je podpirala.

⁶ In teptal sem ljudstva v jezi svoji in sem jih upijanil v togoti svoji, in njih životni sok sem izlil na tla.

⁷ Milosti Gospodovih se bom hvalno spominjal, slavnih del Gospodovih, po vsem, kar nam je podelil Gospod, in obilne dobrote hiši Izraelovi, ki jim jo je izkazal po usmiljenju svojem in po obilosti milosti svojih.

⁸ Kajti rekel je: Res, ljudstvo moje so, sinovi, ki ne bodo ravnali lažnivo. Torej jim je bil rešitelj.

⁹ V vsej njih stiski je bil sam stiskan, in angel obličja njegovega jih je reševal. V svoji ljubezni in usmiljenosti jih je odkupil sam in dvignil jih je nase ter jih nosil vse dni nekdanje.

¹⁰ Ali oni so se uprli in žalili duha svetosti njegove; zato se jim je izpremenil v sovražnika, sam se je boril proti njim.

¹¹ Tedaj se je spominjalo ljudstvo njegovo dni nekdanjih, dni Mojzesovih: Kje je, ki jih je izpeljal z morja s pastirji črede svoje vred? Kje je, ki je mednje dal duha svetosti svoje?

¹² ki jih je spremljal Mojzesu na desnici z veličastno ramo svojo? ki je razklal vode pred njimi, da bi si napravil ime večno?

¹³ ki jih je vodil skozi globočine kakor konja po puščavi, da se niso spoteknili?

¹⁴ Kakor žival stopa nazaj v dolino, jih je peljal duh Gospodov v pokoj: tako si vodil ljudstvo svoje, da si napraviš ime veličastno.

¹⁵ Ozri se iz nebes in poglej iz prebivališča svetosti in veličasti svoje! kje je gorečnost tvoja in kje mogočna dela tvoja? Nagib svojega srca in svojo usmiljenost zadržuješ meni.

¹⁶ Saj ti si oče naš; kajti Abraham ne ve za nas in Izrael nas ne pozna, ti, o Gospod, si oče naš; odrešenik naš od vekomaj ti je ime.

¹⁷ Zakaj pripuščaš, o Gospod, da zahajamo od potov tvojih, zakaj si nam zakrknil srce, da se te ne bojimo? Vrni se k nam zaradi hlapcev svojih, zavoljo rodov dediščine svoje!

¹⁸ Le malo časa jo je imelo v posesti ljudstvo svetosti tvoje: sovražniki naši so razteptali svetišče tvoje.

¹⁹ Postali smo kakor tisti, ki jim nikoli nisi gospodoval, ki se niso imenovali po tvojem imenu!